Rotavirusi so lahko zelo nevarni. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

»Skoraj deset let je že minilo od neprijetne izkušnje, ko je hči zbolela za rotavirusi. Takrat je bila stara sedem mesecev. Bolezen se je vlekla, ni bilo videti konca,« je s svojo pripovedjo začela mamica Tadeja iz Ljubljane. Za portal Ringaraja nam je povedala svojo zgodbo o bolezni hčere. »Morda moja izkušnja pomaga staršem,« je še dodala.

Majhni otroci imajo večkrat težave z drisko. Ta traja nekaj dni, otrok je normalno razpoložen, morda nekoliko bolj jokav, manj ješč. Potem driska mine, otrok hitro nadoknadi izgubljeno hrano in tekočino, starši pozabijo na težave. Ko pa otrok, dojenček zboli za rotavirusi, točno veš, da to ni le 'navadna' driska.

Naša deklica je bila še zelo majhna, star dobrih sedem mesecev. Bila je doma, tudi starejši bratec ni bil v vrtcu. Možnosti, da se naleze bolezni, skoraj ni bilo. A je vseeno do tega prišlo.

Že po vonju sva z možem hitro ugotovila, da ne gre za običajno drisko, da je hči resno bolna. Bila je jokava, preveč mirna. Začela je bruhati. Ne lažem, v enem dnevu smo porabili pol paketa plenic. Nobeno zdravilo za trebušne težave, ki ga starši lahko dajo tako majhnemu dojenčku in se ga kupi v lekarni brez recepta, ni pomagalo. Zato smo se naslednjega dne odpravili do pediatra.

Ta je deklico temeljito pregledal, nama dal napotke in povedal, da ničesar ne more storiti. Svetoval nama je, kaj lahko kupiva v lekarni, da bi deklici nadomestilo izgubo elektrolitov. Povedal nama je tudi, na kaj morava biti pozorna, kakšni so znaki pri dehidraciji. Tako majhen otrok lahko dehidrira v nekaj urah.

Hči je imela srečo, da je bila bolj zalit dojenček. Tudi v času bolezni je pridno pila tekočino. A kaj, ko je le nekaj minut po zaužitju tekočine ta že bila v plenički.

Bila sva mlada starša, strah naju je bilo, bolezen se je vlekla že nekaj dni. Težave so bile podnevi in ponoči, nič nisva spala, preoblačila sva deklico, ji na debelo mazala zelo opečeno in rdečo ritko z raznimi kremami in upala, da bo kmalu bolje. A tudi po nekaj dneh ni bilo.

Vrnili smo se k pediatru, strah me je bilo, da bi hči dehidrirala, njeno stanje se ni izboljševalo, ves čas je bruhala, driska se ni ustavila. Ta jo je pregledal, a k sreči hči ni kazala znakov dehidracije. Spet naju je napotil v lekarno po dodatke za lajšanje rotavirusnih težav.

Celo premoženje sva pustila v lekarni, pripravki, dodatki so dragi. Sploh za mlado družino, ki shaja iz meseca v mesec. Vsak dodaten, nepredviden izdatek se pozna na računu. A dala bi tudi zadnji denar, da bi le hčeri odleglo.

Nekoč je odšla zvečer spat v svojo posteljico. Tekočina, ki jo je zaužila nekaj minut prej, je obstala v želodčku. Bila sva vesela, oddahnilo se nama je, upala sva, da se stanje boljša.

Dve uri za tistim pa se je prebudila, jokala je, spet bruhala, spet je iz pleničke prihajal tisti neprijetni vonj, značilen za to bolezen. Jokala sem, ko sem jo previjala in umivala. Oba z možem sva bila prestrašena in utrujena. Hči se nama je smilila.

Saj sva se zavedala, da to ni najhujša bolezen, ki lahko doleti dojenčka, toda, starši smo pač takšni, da, če je bolan naš otrok, če je samo prehlajen, nas skrbi.

Dvanajst dni je trajala bolezen, trikrat smo odšli do pediatra, a k sreči do dehidracije ni prišlo. Šele dvanajsti dan se je stanje začelo izboljševati in hči se je počasi nasmehnila.

Danes je že velika punca, te bolezni se ne spominja. Se je pa prav dobro spominjava midva z možem. Če bi takrat vedela za cepljenje, ne bi razmišljala. Hčerko bi pred to nadležno boleznijo zaščitila. In ne bi bilo teh neprijetnih spominov, ko sva se bala za najino malo deklico.

Preberi še:

NASVET STROKOVNJAKA: Rotavirusi

Rotaviroze lahko pripeljejo do dehitracije