Jurij (z ž) s prijatelji na Slovanu

dr. Marko Macura

Živa (št 11) s soigralkami na Ježici.

Sergej na Slovanovem dnevu kosarke

Urška in Živa na Živini valeti

/81 /11

Marko Macura je zdravnik travmatolog, ki mu je življenjsko pot zaznamovala družinska tradicija. Košarka je v družini Macura močno prisotna že vrsto let, prav tako kot medicina. Košarko je začel aktivno igrati pri devetih letih, iz aktivnih košarkarskih vod pa se je umaknil na začetku študija medicine. Košarka je zanj usodna tudi zato, ker je prav na športnem parketu spoznal ženo Urško, s katero imata tri otroke. Tudi oni so zasvojeni s košarkarsko žogo.

Mia22:

Vse popularnejše je imeti tri otroke. Poznam kar nekaj takih družin. Sicer je veliko dela, ampak vsi pravijo, da jim ni žal.

Lea10:

Jaz sem pa slišala, da je prav med zdravniki veliko takih, ki imajo tri otroke. Zanimivo, pa tako zahteven poklic, ki zahteva toliko časa!

Petja3:

Jaz poznam družino, kjer je očka zdravnik, športniki so pa vsi skupaj. Oba starša in tudi otroci so zasvojeni s košarko. Bom očeta, zdravnika Marka Macuro kar povabila v naš spletni klepet! Punce, na dan z vprašanji!

Mia22:

Z veseljem! Zanima me, od kod odločitev za tri otroke? Ste edinec?

MarkoM:

Nisem edinec, imam še enega brata. Trije otroci pa zato, ker bi jih z ženo imela še več, pa nama ni uspelo. In sicer časovno, v kombinaciji s službo itd. Imela sva načrte, da bi imela še več otrok, vendar nisva ena tistih staršev, ki bi jih samo imela oziroma številčno zbirala, ampak želiva tudi aktivno skrbeti zanje in jih pravilno vzgajati. S tremi gre, za več bi zmanjkalo časa.

Mia 22:

Imate z otroki kakšna vsakodnevna opravila, obrede? Jih dajete spat, jim berete pravljice, …?

MarkoM:

Spat jih daje nekdo od naju ali pa jih vsaj pospremi spat, drugače pa se držimo skupnega kosila. Ob kosilu je na urniku poročanje o tem, kako je bilo v šoli, kako je bilo v vrtcu, vsak pove, kaj je tisti dan doživel. Npr. »Oči, kaj si pa danes operiral?« Naredimo skupni povzetek dneva. Sem sodi tudi premlevanje otroških aktivnosti, uspehov pri preizkusih, pogovorov, ki so jih imeli v šoli ali vrtcu, tekem, kaj so počeli čez dan in kaj so ob tem doživljali. Iz vsega tega lahko sestavim, kaj mislijo, kaj jim ni bilo všeč, kaj bi lahko naredili bolje, ...

Pia34:

Koliko so stari vaši otroci in s kakšnimi aktivnostmi se ukvarjajo?

MarkoM:

Živa je stara petnajst let, Jurij deset, najmlajši Sergej pa pet. Živa in Jurij igrata košarko. To je njuna edina dodatna obveznost, saj jo igrata precej intenzivno. Sergeja poskušamo zaenkrat zaposliti s splošno športno vzgojo, od smučanja, plavanja, rolanja, ampak ga po zgledu starejših dveh vedno bolj vleče v košarko.

Pia34:

Je to zato, ker ste vi nekdanji košarkar? Vpliv očeta?

MarkoM:

Oba z ženo sva nekdanja košarkarja. Žena Urška je v rani mladosti trenirala ritmično gimnastiko, zadnja štiri leta pred Živinim rojstvom pa tudi košarko. Na košarki sva se tudi spoznala. Otrok nisva hotela siliti v ničesar. Najstarejša Živa je plavala, trenirala ritmično gimnastiko, imela nekaj atletske abecede, nato pa je sama prosila, če lahko začne trenirati košarko. Bila je tako vztrajna, da sva ji enostavno morala popustiti. Najprej je pol leta trenirala s fanti, ker ni bilo ekipe za tako mlade punce. Jurij pa je najprej treniral judo, ampak je potem prosil, če lahko začne igrati košarko. Mali Sergej je tudi navdušen nad košarko in kadar ima priložnost, z veseljem meče na koš, sicer pa je navdušen nad vsemi športi. Imam občutek, da bo tudi njega potegnilo tja, kot vse ostale.

Lea10:

Si z ženo vzameta čas tudi zase?

MarkoM:

Čas zase si vzameva vsak ponedeljek zvečer, ko greva na plesne vaje. Ob ponedeljkih hodiva v plesno šolo Urška. Včasih greva za vikend v kino ali na sprehod, ampak to je redko. Če si tega že prej ne postaviva v urnik, je to težko izpeljati. Sicer pa imava čas zase, za pogovor, za premlevanje otroških domislic, problemov v službi itd. zvečer, ko otroci zaspijo.

Lea10:

Kako si razdelita družinske obveznosti, glede na to, da imate precej nepredvidljiv in naporen urnik?

MarkoM:

Ni jasne delitve. Vsi moramo delati vse. Imamo še dva psa, mačko in ribe. Za stvari poskrbi tisti, ki ima čas. Za živali poskrbijo tudi otroci. Vsak ima v glavi približen urnik, kdaj v dnevu je treba kaj narediti, in to naredi. Kadar so prazniki in dežurstva, je glavna žena in si bolj kot ne dopisujeva, kolikor imam pač časa. Čas izkoristim tako, da kadar imam počitek in lahko po dežurstvu odidem domov, ta čas preživim z otroki in raje počivam kasneje. Ko pa sem bil specializant, je bilo zelo težko, saj sem bil včasih v službi tri dni skupaj. Žena mi je nosila sveže perilo in kosilo v plastičnih posodah – res je bilo vse na njenih ramenih. To je trajalo šest let, zdaj pa je vsaj glede urnika bistveno lažje.

Pia34:

Kako otrokom razložite, kakšen je vaš poklic? Biti kirurg, rezati ljudi?

MarkoM:

Otrokom povem, da ljudi ne režem, ampak jih popravljam. To sprejemajo kot nekaj samoumevnega in jih niti ne čudi, ker s tem živijo že od malega. Spomnim se anekdote, ko so malega Sergeja v vrtcu vprašali, kako je ime njegovim staršem, in sicer takrat, ko še ni znal izgovoriti črke »R«. Mami je bila »Ulsta«, jaz sem bil pa »Malto dezulen«, kar pomeni »Marko dežuren«. Najstarejši Živi je glede mojega poklica vedno več jasno, pri enostavnih poškodbah zna celo že sama pravilno odreagirati in jo soigralke večkrat vprašajo za kakšen nasvet. Jurij pa tudi razume vedno več.

Mia22:

Se bo kateri izmed otrok podal po vaši poti? Kaj bi mu svetovali?

MarkoM:

Pustil jih bom neobremenjene. Ne želim jih siliti v nekaj. Zdi se mi, da morajo delati, kar jim je všeč, a tisto dobro. Sicer pa je poklic njihova izbira. Odločiti se bodo morali sami. Jaz lahko od njih zahtevam samo to, da niso polovičarji. Imeli so prebliske, da bodo učitelji po mami ali zdravniki po meni, ampak ob tem sva se z ženo samo nasmehnila. Ta trenutek to še nič ne pomeni.

Mia22:

Ste nekdanji košarkar. Kje ste igrali?

MarkoM:

Bil sem košarkar Ilirije, kjer sem začel igrati z devetimi leti. Tja me je odpeljal oče. V širši družini vsi igramo košarko, dva strica in trije bratranci, in sicer že več kot štirideset let. V drugem letniku srednje šole sem prestopil k Slovanu, kjer sem imel nekaj prijateljev iz košarkarske reprezentance in gimnazije. Tja me je potegnil višji nivo igranja. V tretjem letniku fakultete pa sem prestopil nazaj v Ilirijo, ker so se študijske obveznosti tako kopičile, da nisem več uspel usklajevati aktivnega igranja v Slovanu z obveznostmi na fakulteti. Konec prvega letnika fakultete sem se odpovedal reprezentančnim nastopom, ker bi to pomenilo še toliko več obveznosti, ki so se križale ravno z izpitnimi roki. Z aktivnim igranjem sem zaključil ob koncu fakultete oziroma z začetkom pripravništva. Pripravniki in mlajši kirurški specializanti imajo najtežji urnik in takrat je pravzaprav nemogoče istočasno še aktivno igrati in razvijati športno kariero. V tistem času se mi je poleg nočnih tudi urnik stalno spreminjal, zato redne košarke nisem več zmogel. Početje z glavo skozi zid pa nima nobenega smisla.

Mia22:

Koliko je košarka še prisotna v vašem življenju?

MarkoM:

Košarka je še danes zelo prisotna v mojem življenju. Razen tega, da se ukvarjam z otroki in jih vsak dan vozim na treninge, so s košarko zaznamovani tudi vikendi. Otroka spremljamo na tekmah in si vsak vikend ogledamo 3–4 tekme. V zadnjem času sem pričel sodelovati s portalom www.kosarka.si, kjer objavljamo prispevke o košarkarskih in športnih poškodbah. K meni v ambulanto prihajajo tudi drugi športniki, tako aktivni kot tudi nekdanji, največ seveda košarkarji. Bil sem tudi zdravnik košarkarskega društva Slovan, trenutno pa sem zdravnik ženskega košarkarskega društva Ježica.

Lea10:

Kakšna je vaša rekreacija?

MarkoM:

Enkrat letno se preizkusim v košarkarski tekmi z zdravniki. Poskusil sem tudi z aktivnejšo rekreacijo – enkrat tedensko igranje košarke z nekdanjimi soigralci. In igrali smo res dobro košarko. Tekmovalni duh nas je tako prežel, da sem imel ob dveh zjutraj srčni utrip 120. Naslednji dan je trpelo moje delo v operacijski dvorani, zato sem s tem prekinil. Redna in aktualna rekreacija so torej samo plesne vaje ob ponedeljkih.

Lea10:

Kako vaši otroci občutijo vašo odsotnost?

MarkoM:

Vem tisto, kar mi pove žena. Večkrat mi omeni, da je ob moji odsotnosti povišana napetost v domačem okolju. Nismo mirni, kadar nismo vsi skupaj. Pri nas je navada, da imamo, kadar nismo skupaj, ves čas prižgane mobilne telefone in komuniciramo preko mobilnih sporočil. Najtežje je bilo, ko sem bil en mesec na gostovanju v Stockholmu na Kliniki za artroskopsko kirurgijo in športne poškodbe, to je bilo novembra leta 2008. Žena je bila sama z otroki in ji je bilo precej težko. V takih primerih se zanesemo na pomoč babic in dedkov.

Pia34:

Kako skrbite za svoje zdravje in zdravje otrok? Je zdravje v vaši družini zaradi vašega poklica pomembnejše?

MarkoM:

Je, ampak nismo zapriseženi vegetarijanci ali zapriseženi asketi. Mislim, da je poleg raznovrstne in bogate prehrane in redne športne aktivnosti za zdravje zelo pomembno tudi psihično zdravje. Predvsem s pogovori zmanjšujemo stres ali pa ga na ta način uspešno izravnamo. Pomembno nam je dobro počutje.

Pia34:

Kako pa je s prehrano v družini? Kaj trpi zaradi vašega napornega urnika?

MarkoM:

Prehrana je eden od mojih najbolj perečih problemov, predvsem zaradi nerednega urnika. Drugače pa jemo vse, nismo izbirčni in ker smo vsi veliki, jemo veliko. Otroci pospešeno rastejo in pojedo izjemno veliko v primerjavi s svojimi vrstniki.

Pia34:

Ali svojim otrokom sami diagnosticirate bolezni ali jih takoj peljete k zdravniku?

MarkoM:

Ne. Kakšne viroze ali driske ni težko diagnosticirati, na srečo pa kaj več kot nekaj kožnih izpuščajev niti nismo imeli. Fanta imata astmo in redno obiskujemo pediatra. Drugače pa si ne delam utvar, da se spoznam na vse.

Lea10:

Kako je s športno vzgojo vaših otrok? Jih spodbujate, učite?

MarkoM:

Učimo jih, posnamemo kakšno tekmo, ustavljamo posnetke, komentiramo in na igrišču skupaj ponovimo kakšen element.

Lea10:

Kako pa poteka vaš tipičen delovni dan?

MarkoM:

Vstanem ob šestih, sprehodim psa, v vmesnem času žena zbudi otroke, sledijo jutranji higienski obredi, pranje zob itd., zajtrk pa pojemo stoje. Ob sedmih grem od doma. Ob 7.30 je na vrsti jutranji raport na kliniki, po raportu je vizita, ob 8.30 začnem z operacijami ali ambulantnimi pregledi. Potem pa je vse odvisno od tega, koliko je pacientov, kako se odvijajo operacije, običajen dan pa se zaključi ob 15.30. Od štirih do pol petih popoldne sledi obvezno skupno kosilo doma s pogovorom z otroki. Okrog petih se začne razvažanje na treninge in razni roditeljski in drugi sestanki. Aktiven dan se zaključi nekje ob pol devetih zvečer, včasih ob devetih, ko se vsi vrnemo s treningov. Vse pa se podere, kadar sem dežuren na urgenci. Urgenca sama določa svoj urnik, takrat pa težko karkoli načrtujemo.

Mia22:

Kaj vam pomeni družina?

MarkoM:

Družina je pravzaprav nekaj, brez česar ne bi mogel živeti. Družina je osnova. Tako za delovno uspešnost kot za psihično stabilnost, je zavetišče, ko prideš iz službe, in jo pravzaprav zelo ozko povezujem s pojmom dom. Dom je tam, kjer je družina.

Mia22:

Kako načrtujete počitnice? Imate radi potovanja ali hodite na ustaljene destinacije?

MarkoM:

Na ustaljene destinacije ne hodimo, počitnice prilagajamo sprotnim športnim obveznostim otrok. Samo dvakrat smo bili za več kot en teden na morju, ker smo vedno v gibanju in težko zdržimo na istem mestu. Torej ne načrtujemo počitnic niti ne hodimo na daljša potovanja. En teden je časovna enota, s katero najpogosteje operiramo.

Pia34:

Kaj bi sporočili drugim očkom v zvezi s tem, kako usklajevati družino in kariero?

MarkoM:

Naj se zanašajo na svoje občutke in če jim je družina bolj pomembna kot vse ostalo, naj družini tudi namenijo več pozornosti in energije kot ostalemu. Upam, da je večina takšnih, da jim družina pomeni več kot kariera.

Lea10:

Poznate forume? Berete kaj člankov, knjig, revij o starševstvu?

MarkoM:

Sodelujem na portalu www.kosarka.si, sicer pa nimam časa za internet. Nimam naročenega nobenega dnevnega časopisa, informacije pridobivam sproti. Računalniki in televizija so ves čas prižgani. Če kje naletim na članek, namenjen staršem, ga preberem, aktivno pa jih ne iščem. Držim se tradicije vzgoje in tistega, česar sva z ženo navajena iz svojih družin. Z ženo sva precej tradicionalna, svojih otrok nimava za prijatelje, ampak za otroke v tradicionalnem smislu. Sva mami in oči, ne Urška in Marko. Mogoče se najina tradicionalnost odraža tudi v najinih poklicih. Učitelj in zdravnik sta tradicionalna poklica.

Zahvaljujemo se dr. Marku Macuri za njegov čas in prijeten klepet v naši klepetalnici. Vse osebe z izjemo MarkoM so izmišljene.

Intervju je pripravila Irena Kovač.