Porod je za vsako žensko dogodek, skozi katerega vzpostavi intenziven stik z »naravnim v sebi«; večina mamic se spominja moči in hkratne ranljivosti lastnega telesa ter močnih občutkov sreče, ki v nekaj trenutkih preglasijo skoraj neznosne bolečine.
Vendar so se kljub svoji naravnosti in individualnosti porodi v večini družbenih ureditev in zgodovinskih obdobij le poredko in izjemoma odvijali brez navzočnosti ljudi, ki so porodnici pomagali. Vsaka skupnost prakticira določene načine priprave na porod, podpore bodoči materi in predaje znanj o tem, kako lahko vplivamo na čim ugodnejši izid poroda.
Porajanje otrok in skrb za nadaljevanje rodu sta bila od nekdaj vpeta v širše socialne dimenzije, saj gre pri vsem skupaj pravzaprav za obnavljanje družbe – splošno družbeno ozračje, vrednote in norme pa včasih na naše doživljanje poroda vplivajo bolj, kot se zavedamo ali smo si pripravljeni priznati ...
TRADICIJA PROTI SODOBNOSTI
Pri nas v bližnji preteklosti, pred časom sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v porodnišnicah niso prakticirali navzočnosti laične osebe pri porodu. Ob navdušenju nad skokovitim razvojem medicine, znanosti in tehnologije se je precej zanemarjalo čustveno blagostanje porodnice ter njegov pomen za lažji in boljši potek porodnega dogajanja.
Še dlje v preteklosti je bil porod oz. pomoč porodnici skoraj izključno domena žensk, kar se glede na prevladujočo zastopanost žensk v babiškem poklicu pozna še dandanes. Slika čustvene in moralne podpore je bila v starih časih boljša kot v polpreteklem obdobju strogo medicinsko strokovnega vodenja poroda; ženskam je med porodom doma velikokrat stal ob strani mož, kakšna sorodnica, pa tudi babico so večinoma poznale že od prej ...
Danes, ko je navzočnost očeta pri porodu postala zaželena tako s strani bolnišnice kot tudi s strani nosečnic, ki so pridobile možnost izbire, je »asistiranje« bodočih očkov pri pomembnem dogodku postalo kar nenapisano pravilo. Pa je to dobro? Vsa stvar je namreč velikokrat bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled.
ODLOČITEV NI PREPROSTA
Veliko moških, ki so trenutno v dobi potencialnega očetovstva, je bilo deležnih pretežno tradicionalne vzgoje in odnos do poroda pri tem ni izjema. Vzorci, ki so jih prinesli v partnerski odnos, vsebujejo prepričanje, da je porod in nega dojenčka izključno ženska stvar. Moški se tega po navadi niti ne zavedajo. V času nosečnosti jih veliko na neki način predela stare miselno-čustvene vzgibe in se avtonomno odloči za navzočnost pri porodu. Po drugi strani pa jih v tako odločitev včasih prisilijo tudi skriti namigi (ali že kar pritiski) medijev, partnerice in novodobnih trendov.
Izrednega pomena pri odločitvi za navzočnost očeta pri porodu je torej iskren razmislek o lastnih željah in zmožnostih. Naslednji koraki pa so prav gotovo pogovor s partnerico, negovanje skupnega odnosa in temeljita priprava. Gre namreč za veliko odgovornost, v katero se preprosto ne moremo podajati na podlagi trendov ter zunanjih pritiskov in manipulacij, marveč zaradi lastne želje in prepričanja, za kar se je treba včasih precej potruditi.
Kot zanimivost lahko pritaknem podatek, da se v Sloveniji delež navzočnosti očetov pri porodu precej razlikuje po regijah: največji, 80 odstotkov, je v osrednjeslovenski in goriški regiji, v koroškem, pomurskem in spodnjeposavskem delu Slovenije pa je zastopanost očetov pri porodu občutno nižja, 50 odstotkov. Za omenjenimi razlikami se skriva množica različnih dejavnikov, ki nakazujejo, da odločitev za ali proti še zdaleč ni tako preprosta ...
PARTNERJEV PRISPEVEK JE LAHKO VELIKANSKI
Skrben in ljubeč življenjski sopotnik je lahko skozi potek poroda v marsikaterem kriznem trenutku izvrstna dopolnitev in razbremenitev medicinskega osebja. Slednje zaradi preobremenjenosti in skoraj neizogibne rutiniranosti ne more zagotoviti občutka intime, brezpogojnega zaupanja in varnosti, tako pomembnih za psihično stabilnost porajajoče ženske. Resnici na ljubo mora večina zdravstvenih delavcev razviti nekakšen samoobrambni mehanizem, ki zavira občutke sočutja, saj bi lahko prevelik stres ogrozil njihovo objektivno presojo in zmožnost strokovnega ravnanja.
Partner lahko ta neizogibni čustveni primanjkljaj uspešno zapolni, hkrati poskrbi za udobje (masaža, otiranje potu, tolažba in spodbuda) in je zagovornik oz. posrednik v komunikaciji med porodnico in osebjem. Partnerico obvešča o poteku poroda, ji pomaga do boljše osredotočenosti na dogajanje ter ji ob morebitnem dolgem porodu dela družbo in krajša čas.
Raziskave so pokazale številne prednosti poroda s partnerjem: krajši porod z manj zapleti, manjšo porabo sredstev proti bolečinam, boljšo aktivnost in koncentracijo porodnice. Obiskovanje starševske šole, ki je navadno pogoj za pristop k porodu, bodočemu očetu približa in razloži razburljiva dogajanja v zvezi s partnerico in otrokom. Morebiti se tako okrepita tudi njegova povezanost z otrokom in kasnejša vključenost v skrb zanj.
Sicer pa je porod z navzočnostjo partnerja pomembna skupna izkušnja, ki oba od staršev največkrat še bolj zbliža ter poglobi njuno medsebojno spoštovanje in zaupanje; večina nosečnic si navzočnosti partnerja pri porodu želi, pa tudi očki, ki so porod doživeli, so večinoma prezadovoljni s svojo odločitvijo. Čudovito je deliti čarobne in radostne trenutke, kakršen je prihod skupnega, tako težko pričakovanega otročička!
VČASIH KLJUB VSEMU NE GRE ...
Na dogajanje v porodni sobi lahko vpliva več dejavnikov, kot so kakovosten odnos med partnerjema, skupna priprava na porod, poučenost očeta o poteku poroda in potrebah porodnice, osebnostne lastnosti in psihofizično stanje partnerja.
Spremljevalec pri porodu naj bi premogel zadostno sposobnost vživljanja, psihično stabilnost in predvsem resnično željo po navzočnosti; še enkrat bi rada poudarila pomen partnerjeve suverenosti v odločitvi. Kajti ni vse za vsakogar in iz dejstva, da partner ne zmore ali ne želi prisostvovati pri porodu, še ne moremo sklepati, da bo slabši oče ali da novopečeni materi ne bo dajal opore na kak drug način. Pomembno je tudi, da je partner pri porodu vsaj približno spočit, zdrav, umirjen in prepričan vase.
Še vedno je precej navzoče prepričanje, da ima lahko partner kasneje težave v spolnosti, če vidi krvavečo, stokajočo, včasih čisto spremenjeno partnerico. Nekatere ženske zaradi tega zavračajo partnerjevo navzočnost pri porodu; počutijo se preveč razgaljene in ranljive. Vsekakor je treba spoštovati tudi take občutke, vendar osebno menim, da gre bolj za stereotipe kot realne argumente. Prostor spremljevalca je namreč praviloma ob glavi porodnice (... ni mu treba od blizu podrobno opazovati intimnih delov porodnice), poleg tega pa večina moških loči porod od seksualnosti.
Čustvena vpletenost partnerja lahko ugodno vpliva na njegovo sodelovanje z babicami, zdravniki in porodnico. Ne smemo pa pozabiti, da je dogajanje v porodni sobi stresno in naporno tudi za zaskrbljenega očeta; kot mi vsi je tudi on krvav pod kožo in lahko za trenutek izgubi nadzor nad občutki, besedami in dejanji. Prav je, da se mu pri tem skuša pomagati kot vsakemu drugemu članu ekipe, vendar ne na račun miru in zadostne osredotočenosti na mamico in novorojenčka.
Nekateri moški na partneričino nosečnost reagirajo z občutki ljubosumja, zapostavljenosti in ogroženosti. Ne tako redki odzivi na težo pričakovanja in spremenjeno partnerico so tudi beg v delo ali druge aktivnosti, čustvena odtujitev, umik v »mačo pozo«, nerazumevanje partneričinih skrbi in čustvenih nihanj, zavračanje njenega telesa ... Vsekakor lahko ženske svojim moškim precej pomagamo z odprtostjo, spodbudo in pripovedovanjem o lastnih občutkih in potrebah. Vendar le do neke meje – nesmiselno bi bilo, da zaradi problemov partnerja nosečnica izgublja preveč energije.
Kajti konec koncev sta najpomembnejša akterja poroda ravno mamica in otrok; oba v teh težkih in prelomnih trenutkih ob sebi potrebujeta nekoga, ki mu mamica zaupa in verjame, ki jo je zmožen pomiriti in razumeti, pa naj bo to otrokov oče ali kdorkoli drug ...
KAJ PA OSTALI POMEMBNI DRUGI?
Vsaka ženska ima ob tako prelomnem in hkrati zahtevnem življenjskem dogodku, kot je porod, pravico imeti znanega, zaupanja vrednega pomočnika. Če to iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče z otrokovim očetom, sta lahko v dobrodošlo pomoč tudi topla dlan in spodbudna beseda prijateljice, sestre, mame, tašče ali druge osebe, ki ji porodnica zaupa in jo pozna.
Nekatere mamice nosečnost, porod in materinstvo v največji meri preživljajo same – morda jih je partner zapustil (ali one njega), nimajo staršev ali pa imajo zaradi težav v življenju in prevelikih skrbi le občutek, da so čisto same z otročičkom, ki bo zdaj zdaj tu ... Vsekakor nosečnice, ki so v tovrstnih stiskah, še bolj potrebujejo obzirnost, oporo in pozornost.
Če si večina prvorodk želi podpore in navzočnosti partnerja pri porodu, je lahko stvar za mamice, ki že imajo otroke, malo bolj težavna. Obremenjene so s skrbjo za starejše otroke, ki so ostali doma, in oklevajo, ali ne bi partner morda ostal z njimi ... Po porodu si želijo čim prej domov, marsikdaj pa bi bilo bolj prav, če bi si privoščile še malo počitka in strokovne nege.
V takih primerih je lahko pravi blagoslov doula – ženska, ki se profesionalno ukvarja s pomočjo in podporo nosečnicam, porodnicam in novopečenim mamicam. Pomaga jim z dajanjem informacij, spremstvom pri porodu, čustveno podporo ter konkretno pomočjo pri negi dojenčka in manjših hišnih opravilih med obiski na domu. Doula je lahko koristna pomoč tudi očku in ostalim družinskim članom, kadar pa je bodoča mamica prepuščena sami sebi, je njena skrb in navzočnost zlata vredna.
Poklic doule je precej običajen v zahodnoevropskih državah, Kanadi in ZDA, v Sloveniji pa so usposabljanje tovrstnih kadrov začeli leta 2006, in sicer v Združenju Štorklja, ki skrbi za podporo družinam in organizira cel kup izredno zanimivih delavnic o naravni skrbi za nosečnice, otroke, dojenju in še veliko več. Na njihovi spletni strani (www.storklja.si) se lahko na hitro poučite o slovenskih doulah in še marsičem.
ŠE NEKAJ BESED OČKOM
Vsem očkom v pričakovanju bi rada najprej čestitala in jim zaželela vse dobro. Ne glede na to, ali boste pri rojstvu svojega otroka navzoči ali ne, vas čaka ogromno prilagajanja, truda, sprememb in sodelovanja s partnerico. Sama navzočnost pri porodu prav gotovo ni pogoj za kakovost vašega očetovstva, vsekakor pa je vredno poskusiti – zaradi lastne izkušnje in podpore bodoči mamici, pred katero je težka naloga in velik napor. Nič se ne more primerjati s skupnim zadovoljstvom in očaranostjo nad bitjecem, ki sta ga skupaj ustvarila; morda boste prvi, ki bo dete ob prihodu v ta kruti, mrzli svet potolažil in mu podaril občutek, da ni samo!
Seveda se lahko v vsakem trenutku pojavijo dvomi vase in deljeni občutki – soočite se z njimi in jih skušajte premagati s pomočjo pogovora, nadgrajevanja lastnega znanja o porodu in skrbnega negovanja odnosa s partnerico. Razmislite o svoji vlogi pri vsem skupaj ter spoznajte partneričine, pa tudi lastne potrebe in odzive. Tako boste postavili trdne temelje za kasnejše sodelovanje pri vzgoji otroka, materi pa boste veliko bolj sposobni olajšati marsikatero poporodno stisko in nevšečnost.
Kljub skrbni pripravi in iskreni želji se lahko zgodi, da vas bo obnašanje partnerice pri porodu presenetilo, zmedlo in prizadelo. Lahko se zgodi, da vam ne bo dovolila dotikanja, sploh ne bo govorila z vami, morda vas bo uporabila za »strelovod« lastnih občutkov bolečine, skrbi in strahu ter vas oštevala za vsako malenkost ... Potrpite in se zavedajte, da ste ji v veliko večjo pomoč, kot vam trenutno kaže.
Če pa menite, da kljub skrbni pripravi spremstva ne boste zmogli, ali si tega preprosto ne želite, bodite pošteni do sebe in partnerice ter ji to čim prej povejte. Še vedno lahko najdeta zaupanja vrednega spremljevalca, svojo lojalnost, skrb in ljubezen pa ji boste še dolgo dokazovali na nešteto drugih načinov.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
/11
5
