Spoštovana Tina. Preteklo je že veliko časa, a se zdi, da je vaš spomin na travmatičen dogodek iz otroštva še vedno zelo živ, poln neizrečenih in močnih emocij, ki so pustile sled tudi v občutku »sebe«, v občutku svoje lastne vrednosti. Sklepam lahko le po delu zgodbe, ki ste ga delili z nami, zato bom odgovorila v tem okviru glede na podatke, ki so podani. Situacija v kateri ste zalotili očeta in teto je v vas kot opisujete prebudila pristne občutke močnega nelagodja z zavedanjem, da situacija ni moralno sprejemljiva. Sočasno pa so očetove besede, besede starša, ki ga ima otrok rad, ki mu otrok zaupa, želele sporočiti, da je situacija popolnoma OK. Ob tem se lahko v otroku dogaja močan notranji konflikt. Del nas čuti, da se je dogajalo nekaj neprimernega, drugi del nas pa zvesto sledi staršu in molči. Prav ta notranji konflikt in molk prinašata »nemo travmo«. Lahko se leta in leta nabira v nas neizrečeno in vse bolj kliče po temu, da želi priti na plano. Vračajo se spomini, včasih sanje ali dogodki ob katerih nas preplavljajo močna čustva, ki so vezana na stare bolečine. Ne vem ali ste o dogodku lahko spregovorili s kom ali ne. V primeru, da niste je v veliki meri verjetnost, da niste čutili dovolj podpore od drugih bližnjih oseb. Lahko je bil prisoten tudi strah, da če bi spregovorili, bi vsi trpeli, mama bi bila prizadeta. Povedati »skrivnost« pomeni tudi deliti z nekom svojo ranljivost, tvegati kako bo nekdo to sprejel in izpostaviti sebe v za nas »sramotni situaciji«. Kadar čutimo sram doživljamo sebe kot osebo neustreznega. Za sram rečemo, da je »socialno čustvo«, saj potrebujemo zanj tudi drugo osebo, nekoga kateremu pripišemo, da bo imel o nas slabo mnenje. Na kratko lahko rečemo »ni sramu kadar ni pogleda drugega«. Krivda pa je bolj usmerjena na naše dejanje, v vašem primeru na to, da ste »bili takrat na tistem mestu«. Otrok krivi sebe, ker je lažje kriviti sebe kot starša, ki mu otrok zaupa in verjame vanj, starš je zanj temelj varnega odnosa. V psihoterapevtskem pristopu transakcijska analiza govorimo o intrapsihični strukturi osebnosti, ki jo predstavljajo ego stanja Odraslega, Otroka in Starša. Naš »notranji otrok«, še vedno v sebi nosi stiske otroštva, je del naše osebnostne strukture, ki v določenih življenjskih situacijah čustvuje, deluje in se vede kot takrat nekoč, ko smo bili majhni. Sem lahko umestim vaš občutek »majhnosti in nemoči«, ki ga opisujete. Danes smo veliki, smo odrasli, a določene situacije so lahko za nas »sprožilec«, da se v nas aktivira čustvovanje in razmišljanje »notranjega otroka« in s tem se aktivira tudi ves sram sebe, občutki krivde, nevrednost, nepomembnost. Že samo zavedanje in prepoznavanje kaj vse se neizrečenega in bolečega skriva v našem otroškem delu sebe prinaša veliko razbremenitev duha. Upati si pripovedovati o svojem sramu, deliti svoj notranji svet in razumeti ga, pa prinaša predelavo za nas travmatskih dogodkov. Tukaj ne gre da dogodke pozabimo, izbrišemo iz spomina, temveč za to, da se zavedamo, da so del naše preteklosti in da si dovolimo izraziti tisto kar takrat nekoč nismo mogli, upali ali znali. Gre za dokončno razrešitev notranjega konflikta. Predelava prinaša to, da nam spomin na take dogodke več ne povzroča čustvene bolečine ter preplavljanja z močnimi emocijami. Prijazen pozdrav, Laura Tratnik (www.laura-psihoterapija.net)