Draga mamica,

iz tega kar ste napisali lahko razberem, da se vaša malčica ob vas počuti varno. Kar je izjemnega pomena za razvoj njenega občutka zaupanja in kar pravzaprav tudi izpostavljate. Gre za to, da je pohvalno, koliko časa mala radovednica zmore sama, brez vaše prisotnosti, raziskovati svet okoli sebe.

Kot ste že sama opazila, pa je njeno »preverjanje« vaše prisotnosti povezano ravno z vašo odsotnostjo. In sicer mora ugotoviti, ali boste še kam šla. Zato vas ne »pusti izpred oči« in vas prikliče k sebi. Kljub temu da sta se z očkom lahko dobro imela, je še kako opazila, da vas ni bilo v bližini. In očitno je v njej to povzročilo stisko, ki se je pokazala v potrebi po ponovni vzpostavitvi varnosti. Takšno ravnanje je popolnoma normalno za dojenčka, saj je v njegovih očeh on še vedno del vas in zato vas lahko tako močno pogreša, da to vpliva še na njegovo kasnejše vedenje. Hkrati pa je običajno tudi mamicam težko ob prvi daljši odsotnosti.

V tej točki (in tudi sicer) je ključno, da je ne pustite jokati. Saj bi bilo tako njeno zaupanje v vas (in druge odrasle) okrnjeno, iz česar bi se lahko naučila, da ko je v stiski, se ne more zanesti na starše, da ji bodo stali ob strani. Kar pa mislim, da ni vaš namen. Bodite strpni, najverjetneje bo njeno samostojno igranje kmalu spet na urniku. Bližje ko boste, hitreje si bo zagotovila, da ste na razpolago, ko vas potrebuje, bolj samostojna bo.

Glede razvajenosti pa: Otroka nikoli ne morete razvaditi s svojo prisotnostjo, nežnostjo, crkljanjem, objemanjem in pozornostjo. Razvajenost kot jo starši najpogosteje omenjajo je pogojena z lastno nemočjo ali nezmožnostjo otroku nuditi stik, bližino, čas in zato posegajo po materialnih dobrinah.

Vse dobro.