Spoštovana Mamica,

tako kot ste že sama opazila, vam vaša senzitivna hči nekaj sporoča. Res se običajno otroci navadijo na novega družinskega člana (ali kakšno drugo pomembno spremembo) v njihovih življenjih v šestih mesecih, pa vseeno lahko začnejo svoja čutenja kazati tudi kasneje.

Kot ste zapisala, sta bili z hčerko neizmerno povezani, tudi v skupnem preživljanju časa, kar pa se je sedaj verjamem zelo spremenilo. Prihod novega člana je običajno tudi za starša novo obdobje, ki ga je potrebno spoznati in se ga navaditi. Za kar tudi sami potrebujemo nekaj časa, ki pa si ga le malokrat damo in priznamo. V želji, da bi ugodili starejšemu otroku in poskrbeli za mlajšega, kot pravite se ciklus zavrti, medtem ko se sprašujem, kako poskrbite zase. Da bi prišli do umiritve, ki jo pogrešate? Ali imate možnost si vzeti nekaj časa le zase? Če se ujamemo v vrtiljak čutenj in sledimo le toku dogajanj, sebe kar zanemarimo, kar nam potem onemogoča poiskati stik z otroki in otežuje tudi druge odnose.

S svojim vedenjem vam tudi hči sporoča, da vas pogreša. Imate možnost, da nekaj časa namenite le njej? Samo vajin čas, ki bi ga preživeli v dejavnostih, ki bi jih ona izbrala? Nekaj samo za vaju, kot prej? Ob prihodu novih članov se otrokom poruši občutek varnosti. S svojim vedenjem nam najpogosteje sporočajo, da hrepenijo po ponovni vzpostavitvi te varnosti, kar mi doživljamo kot neprestano preverjanje meja. Če teh občutkov v otroku ne nagovorimo, ga začutimo v njih in jih slišimo, lahko svoje nezaželeno vedenje stopnjujejo.

Pravite da ji je bila »ideja za sestrico všeč«, potem pa … Otroci ne razumejo, kaj v resnici pomeni, da bodo dobili sorojenca. Velikokrat jih tudi sami preveč pozitivno pripravljamo na njih – izpostavljamo le vidike, ki jih navdušujejo, ne povemo pa, da jim bo težko. Hkrati pa si tudi ne morejo predstavljat, da bodo izgubili čas s staršema, se morali več prilagajat ipd. Ko pa je začutila te spremembe, pa je to tudi pokazala.

Za nas starše, je obdobje, ko se je potrebno odzivati na potrebe dojenčka in malčka, čustveno lahko zelo naporno. Zato se ujamemo v občutkih nemoči, jeze, besa, sramu, nemira, strahu … Kar je še dodatna spodbuda, da se poglobimo vase in si vzamemo čas, da sebe umirimo, poiščemo odgovore na bolečine (čutenja), ki se nam prebujajo.

Bodite ponosni nase, da ste uspeli s hčerjo ustvariti tako rahločutno vez, ki ji omogoča, da vam zaupa. Zaupa vam svoje pogrešanje in nemir, ki se je ustvari v njej ob prihodu dojenčice. Slišite jo. Začutite jo v tem, da se tudi ona šele uči, katero mesto v družini ji sedaj pripada in verjetno tudi sprašuje (kot vi), kdaj se bo vse to umirilo in bo imela starša spet zase.

Srečno.