Lepo pozdravljeni,
hvala za vaše vprašanje in razumljiv opis izziva, s katerim se sooča – s tem pa tudi vsi ostali člani družine – vaša 6-letnica. Najbolj pomembno in dragoceno podrobnost ste mi napisali na koncu, ko ste omenili, da je zelo trmast otrok, ki skoraj v vseh (samo v 10 % primerih ne) situacijah uveljavi svojo voljo.
Otroci naj bi se pred vstopom v šolo naučili, da morajo svoje želje in potrebe umestiti v omejitve, ki jih predstavlja okolje. Zato je zdaj čas - in naj vam kar takoj povem, da ne bo preprosto, ker se bo upirala -, da začnete odločneje postavljati meje. Za vašo deklico je pomembno, da začne sprejemati besedo NE že tekom dneva, vašo odločnost pa bo postopoma začela sprejemati tudi ponoči.
Pustimo, kaj je bilo v preteklosti in kje se je morda zgodil trenutek popuščanja, ker je to za odrasle lažje, temveč se raje posvetimo strategiji, kako od te točke dalje. Še nič ni zamujeno, bo pa nova strategija od vas zahtevala točno to, kar ste v pretekosti počeli: vztrajnost pri vaši odločitvi. To preprosto pomeni, da bodite pošteni do deklice in ji vedno znova razložite, zaradi česa ne more uveljaviti svoje.
Naj vam dam primer, kako lahko to storite: Zdaj se ne moreš več igrati, ker je čas za večerjo, zato te prosim, da takoj prenehaš in pospraviš igrače! Seveda se bo vašemu odločnemu navodilu odzvala negativno, zato ga še enkrat ponovite in dodajte možnost zbire. To bi zvenelo nekako takole: Zdaj se ne moreš več igrati, ker je čas za večerjo, rekla sem ti, da pospravi igrače. Zdaj lahko igrače še vedno pospraviš. Če jih ne boš, ne boš gledala risanke! Kaj boš izbrala? S tem ste začeli stopnjevati vašo odločnost in če se tudi na to ne odzove, kot ste ji naročili, potem sledi tretja faza, ko jasno rečete, da ni risanke, ker je izbrala, da ne bo pospravila igrač.
V tej strategiji treh faz, kjer stopnjujete svojo odločnost, se skriva veliko vzgojnih elementov, ki omogočijo, da otrok razvije svojo samostojnost in samozavest (ne da bi bili pretirano avtoritativni, kar na dolgi rok stre otrokovo samozavest in njegovega duha). V prvi fazi ste zelo jasni z navodilom in vašimi pričakovanji, v drugi fazi otroku omogočite izbiro (s tem krepite sposobnost odločanja in samostojnosti, ker otrok vzpostavlja povezavo med odločitvijo in posledico oziroma lastno odgovornostjo), v tretji fazi pa negativno vedenje sankcionirate in pozitivno nagradite (predvsem z verbalno pohvalo in spodbudbo).
Morda je tudi dobro, da postavite družinska pravila (lahko izdelate plakat; kako postavite pravila in izdelate družinski plakat, si lahko preberete tukaj: http://www.webtherapymia.com/2017/04/04/druzinska-pravila-so-dober-namig-za-mirno-vzgojo/) in šele potem začnete s strategijo treh faz. Če vas skrbi, da boste popustili, odločen glas vadite, ko ste sami (lahko v avtu ali v kopalnici). Odločnost v glasu otroke pogosto prepriča, ker začutijo, da mislite resno.
Podobno strategijo bi svetovala tudi za večerno oziroma nočno rutino; deklici jasno – po korakih – razložite, kako bo potekalo spanje. Držite se strategije, ki jo imate. Dodajte pa, da bo spala v svoji postelji. Če ne posluša, jo najprej pomirite. To lahko storite z božanjem in ponavljajočim se zvokom: ŠŠŠŠ, ŠŠŠŠ, ŠŠŠŠ. Dokler se ne umiri, nima smisla razlagati, ker vas ne sliši. Ko se umiri, pa razložite, da bo spala v svoji postelji, da boste vrata pustili priprta in da jo boste zjutraj, ko se zbudi, takoj objeli in poljubili. Povejte ji, da jo boste ponoči, ko se zbudi in pride v vajino spalnico, pripeljali v njeno sobico in pustili vrata priprta. To spet pomeni, da potrebujete veliko vztrajnosti; vedno znova, ko pride k vama, jo pripeljite v njeno sobico. Verjetno bo prvo noč to zelo velikokrat, ker gre za merjenje moči. Vendar investirajte vstajanje, saj se bo vaša vztrajnost izplačala. Ko bo deklica videla, da ste dosledni, bo čez nekaj časa popustila. Vem, da se odrasli pogosto odločimo za – vsaj navidezno – lažjo pot, ker prihranimo živce, vendar na daljši rok to predstavlja snežno kepo. Saj veste, kako je, ko jo začnemo valiti po hribu. Vedno večja je...
Kar se tiče pozornosti, predlagam tole: v družinski urnik vnesite pol ali eno uro tedensko za druženje ati-deklica in mami-deklica. S tem boste okrepili čustveno vez, deklica pa bi načeloma morala dobiti dovolj pozornosti.
Držim pesti. Verjamem, da vam bo uspelo. Bodite vztrajni, odločni in dosledni.
Mia Bone