Razumem vašo skrb, vendar menim, da gre vseeno za fazo razvojnega jecanja. Torej, poskušate ob tem ostati mirni, kolikor se da in se umirjeno tudi lotiti nadaljevanja komunikacije. Lahko ji nežno prigovarjate, da jo poslušate in naj se ji ne mudi, pozorni pa ste bolj na to, kaj vam želi sporočiti.
Najbolj pomembno pri temu je, da se skušate znebiti skrbi, o kateri pišete. Vaša deklica potrebuje mamo, ki je ni strah, saj se bo samo na ta način lahko umirila tudi sama. Dajte ji dovolj časa, da se izrazi, ne prekinjajte je, in ne ostajajte zaskrbljeni ob njenem govoru. Suvereno ji prigovarjajte, da je vse v redu, da jo razumete, da se nič ne mudi, pomagajte ji speljati besedo do konca v smislu: "Ali si mislila fantka? Ja razumem, o fantku govoriš, kar počasi mi povej, vse je v redu," in podobno.
Starost vaše hčere sovpada s fazo razvojnega zatikanja in vaše vedenje o tem ji lahko pri tem olajša govor, kajti najbolj pomembno v tem trenutku je, da veste, da je zatikanje prehodnega značaja in da je z njenim govorom vse v redu, kljub temu da dogodek povezujete s strahom in sanjami, ki jih je imela. Razložite ji, da je povsem normalno, da so misli včasih hitrejše in se jeziček malce zaplete, zato je toliko bolj pomembno, da se zadeve lotite sproščeno in umirjeno.
Prijazen pozdrav.