Precepljenost otrok proti nalezljivim boleznim, za katere je cepljenje obvezno, se po podatkih IVZ za zadnje petletno obdobje ves čas giblje okrog 95 odstotkov. Strokovnjaki zagotavljajo, da je to meja, ko so pred nalezljivimi boleznimi zaščiteni tudi otroci, ki jih iz različnih razlogov ne smejo oziroma ne morejo cepiti. Cepljenje je po naši zakonodaji obvezno za vse otroke, in sicer proti davici, tetanusu, oslovskem kašlju, bakteriji hemofilus influence tipa B, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Po novem je v programu cepljenja tudi cepljenje proti humanim virusom papiloma za deklice, vendar ni obvezno.

Če se precepljenost zniža

 

Neželeni učinki cepljenja

Tako kot pri vsakem zdravilu so tudi pri cepivih možni neželeni učinki, toda cepiva, ki so v rabi v okviru obvezne sheme za otroke, veljajo za zelo varna, razlaga Veronika Učakar. Dodaja še, da mora vsako cepivo, preden pridobi dovoljenje za splošno uporabo, prestati številne klinične raziskave. Tudi ko so cepiva že v splošni rabi, še naprej zasledujejo njihovo varnost. V ta namen imajo na IVZ register neželenih učinkov, v katerega beležijo vse pojave, povezane s cepljenjem, ki jih morajo zdravniki po zakonu sporočati. Preden se odločijo, da bodo posamezno cepljenje uvrstili v program cepljenja, mora stroka temeljito pretehtati med škodo, ki jo povzroči bolezen, in morebitnimi neželenimi učinki cepljenja, še pojasnjuje sogovornica.

Najpogostejši zabeleženi neželeni učinki so lokalni, torej oteklina, rdečina in blaga bolečina na mestu cepljenja ter blaga vročina. Vsi ti učinki kmalu izzvenijo. Redek neželeni učinek je alergična reakcija, ki se lahko kaže kot izpuščaj ali srbečica in je prehodne narave. Prav zato pediater po cepljenju otroka še petnajst do trideset_ minut zadrži v ordinaciji in opazuje njegov odziv na cepljenje. Hujše reakcije, denimo anafilaktični šok, so izredno redke in jih tako rekoč ne beležijo. Če bi do nje že prišlo, zna pediater ustrezno ukrepati in otroci po ustreznem zdravljenju nimajo posledic, zatrjuje sogovornica.

Kdaj cepljenje ne pride v poštev

Starši imajo v nekaterih primerih možnost uveljaviti pravico, da njihov otrok ni cepljen. Po zakonu so možni trije razlogi za opustitev obveznega cepljenja: resen neželen učinek po predhodnem odmerku istega cepiva, resna alergična reakcija na sestavine cepiva in bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Če otrok izpolnjuje vsaj enega od naštetih kriterijev, zdravnik (po novem starši oziroma zakoniti skrbnik) na MZ poda vlogo o opustitvi cepljenja. Nato tričlanska strokovna komisija obravnava vlogo, preuči otrokovo zdravstveno dokumentacijo in izda strokovno mnenje, na osnovi katerega MZ izda odločbo o tem, ali je treba cepljenje opustiti ali ne. Po zakonu o nalezljivih boleznih je zakonsko urejenatudi odškodninska odgovornost države za zdravstveno škodo, ki bi nastala pri posamezniku kot posledica obveznega cepljenja ter bi se kazala v obliki resnega in trajnega zmanjšanja življenjskih funkcij. V ta namen v okviru MZ deluje Komisija za ugotavljanje vzročne zveze med obveznim cepljenjem in nastalo škodo.

Vir: VIVA

PRILOGA • NOVEMBER 2009, številka 192, leto XVII