Lahko zares (do)pustim, da otroci pomagajo okraševati?

/11 /11

To "družinsko" božično okraševanje doma je slišati tako lepo. Toda v resnici gre - vsaj za nekatere starše - za veliko težjo starševsko in vzgojno, predvsem pa samovzgojno nalogo kot se zdi na prvi pogled.

Ali bom res (do)pustila, da so okraski na novoletni jelki postavljeni tako asimetrično - le na eni strani jelke in samo na koncih vej? 

No, tako se je začelo pred leti, ko sem imela le eno hči, ki je hotela sodelovati pri prav vsakem okraševanju doma. Tudi božičnem. Takrat sem njeno pomoč na skrivaj popravljala ter vse okraske seveda postavila "pravilno" in "zares estetsko".

Danes imam doma poleg šestletnice, ki v resnici ni tako zelo zainteresirana za okraševanje doma, skoraj enajstletnico, ki točno ve, "kam pes taco moli", če hočem kaj na skrivaj spremeniti. In me na to tudi glasno, jezno in užaljeno opozori.

Pa ne le to. Ta enajstletnica je tudi zelo ustvarjalna in umetniška, zato se je letos božičnega okraševanja našega doma lotila seveda na popolnoma svoj način. Iz papirja izdelala majhne lučke, jih povezala z vrvico in eno po eno z lepilnim trakom nalepila na vse predalnike. In tri stene. Da bo Božiček zares dobro videl, ko bo prinesel darila.

Z lepilnim trakom!

Morala sem zares globoko dihati, da sem namesto vseh tistih ostankov lepilnega traku, ki jih bom z veliko težavo spraskala s pohištva in sten (pa da bo pri tem naša imetnina ostala nepoškodovana!), zagledala hčerin neizmeren trud, da bi naš dom božično zažarel.

Pa saj, če dobro pogledam, je to okrasje v resnici ne le totalno originalno, temveč tudi zelo estetsko. Ta mala ima sicer svojstven, toda vendarle dober okus!

Sicer priznam, da me kar malo zmrazi, če si poskušam predstavljati njeno umetniško stanovanje, ki bo verjetno opremljeno in okrašeno po vzoru njenih trenutnih reči, ki se jih ne smem niti dotikati, kaj šele kaj po svoje spreminjati. Pa čeprav je v mojem svetu večina reči le ena stara krama, primerna za v koš.

Hči namreč prihrani prav vsako papirnato, plastično ali kakšno drugačno škatlico, embalažo in ovojnino. Ki jo sicer vsakič zelo originalno reciklira - predela in izboljša ter ji nameni novo uporabnost.

Ekološko osveščeni starši bi navdušeno ploskali.

Toda sama sem bolj minimalistične in čistunske narave, zato me vsa ta stara krama dobesedno duši.

"Saj, zato si pa dobila takšno hči. Da boš končno predelala to svojo čistunskost in se bolj sprostila v odnosu do "pravega" reda," mi je enkrat na kavi namignila prijateljica.

Če sem zares iskrena sama s sabo, se moram kar strinjati z njo.

Toda, tista lučka na smrečici, ki visi tako zelo postrani, pa me še vedno strašansko moti. 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.