Otroke največ vzgajamo z vzgledom.

/11 /11

Bil je petek, ko smo se pakirali v tisti miniaturni »pejek«, kjer smo sedeli kot v ribji konzervi. Prtljažnik, ki je bil takrat v sprednjem delu avtomobila, je bil tako natrpan, da ga je mami, ki je bila sicer precej močna in iznajdljiva, komaj zaprla.

Da je bila mera polna, smo imeli med nogami še vso potrebno kramo, da ta dobra dva dni na vikendu ne bomo lačni. Psička je sedela v maminem naročju, saj je zmeraj morala slediti vožnji, da ne bi slučajno kaj zamudila.

Pot do vikenda, ki je trajala le dobre pol ure, se nam je otrokom vlekla kot jara kača. Seveda, saj smo komaj čakali, da se zvlečemo iz tega majhnega avtomobila, v katerem smo včasih zaradi utesnjenosti dobili skoraj čisto prave napade panike. In kolikrat smo se sestre med vožnjo skregale!

Na vikendu, kjer smo imeli tudi stare starše in vse svoje sestrične ter bratrance, je bilo zame najlepše. To so spomini, ki jih nikoli ne pozabiš. Skakanje po potoku, lovljenje, nabiranje gob in najlepših cvetlic, drsanje po zamrznjenem travniku, raziskovanje gozda po dolgem in počez, smeh in vsa sreča, ki smo jo doživljali takrat, je zakoreninjena v mojem srcu za vedno.

Vendar ni bilo ves čas tako zabavno in igrivo. Oče, ki je skoraj zares zmogel premikati gore, nas je otroke naučil tudi marljivih in delovnih navad. Tako smo veliko časa na vikendu namenili postavljanju brunarice, ki je krasila tisti del kraja.

Oče je zmeraj želel imeti vse na svojem mestu. Mene, kot najmlajšo izmed sester, je vedno zaposlil tam, kjer je bil on. Še danes ne vem, zakaj. Morda je v meni videl nek poseben potencial ali pa samo tisto bistro punco, ki se je znala izmuzniti delu. Vendar pa se svojega očeta kljub vsem trenutkom, ko smo se otroci želeli igrati, pa smo morali delati, spominjam samo v presežkih. Naučil me je namreč zelo veliko. Ne samo, da rada in veliko delam, toda tudi to, da znam postoriti tako rekoč praktično vse - sama se lotim popravljanja vodovoda ali peči, polaganja parketa, brušenja in barvanja sten, vzdrževanja traktorja, menjave stikal, zidanja … in še bi lahko naštevala.

Za vse to gre zahvala našemu atiju, ki je v nas dekleta vložil ogromno svojega časa, da nas je naučil preživeti. Pa čeprav občasno z dvignjenim glasom, saj smo sestre znale izkoristiti čas, da smo lahko pobegnile v svoj svet. Vendar je bilo kljub temu neskončno lepo.

Kako pa je danes? Tudi moja hči Anja, tako drobno in milo dekle, o kateri bi lahko nekateri rekli, da se ne zna niti dobro premikati, se loti praktično vsega. Trdim, da sem jo tega naučila jaz. Bila sem ji vzgled in danes je ona moj ponos.

Čas, ki ga vložimo v otroke, se namreč obrestuje »na daljavo«. Zato je čas, ki ga preživimo z njimi prav v zgodnjem otroštvu, zelo pomemben. Razvoj otroka in njegove miselne sposobnosti so intenzivne že v ranem otroštvu, zato je potrebno kakovostno izkoristiti čas, ki ga preživimo z njim.

Pri tem ne smemo pozabiti, da otroke vzgajamo s svojim pozitivnim odnosom do življenja in ustreznimi vzgojnimi prijemi. Verjamem, da se vsak starš trudi svojega otroka vzgojiti v najboljšo, samostojno, odgovorno in odraslo osebo, vendar se pogosto tudi zalomi.

Čeprav je otrok še majhen, se je potrebno z njim pogovarjati in mu brati, mu pokazati in postavljati meje. Današnji starši pa velikokrat pozabljajo, da se njihov otrok prehitro sooča z virtualnim svetom in tako posledično izgublja svoje otroštvo. Intenzivne barve, slike in zvoki otroka privabljajo k ekranu in prav zaradi tega je otrok osiromašen iger na dvorišču s sovrstniki in razvoju motoričnih spretnosti. Na podobe in asociacije, ki se porajajo v virtualnem svetu, se otrok z lahkoto privadi, vendar s težavo odvadi. Preobsežna interakcija z digitalnim svetom glede na stopnjo razvoja otroka spreminja razvoj njegovih možganov in tako postajajo osiveli.

Če želimo svoje otroke naučiti odrasti - mu privzgojiti občutek, da je vreden, ga naučiti, da bo sposoben sam poskrbeti za svojo srečo, da bo znal reči ne, da se bo znal odločati ter bo sposoben prevzemati odgovornost in posledice svojih dejanj -,  moramo najprej »vzgojiti« sami sebe.

In to tako, da ugotovimo, kaj si sploh želimo, kakšne so naše meje in kje še moramo delati na sebi, da bomo lahko otroku za vzgled. Šele, ko starši okrepimo svoje šibke točke, lahko otrokom nudimo brezpogojno ljubezen ter ga tako naučimo pristnega, iskrenega in samostojnega življenja.

Moderna babi ali Mojca Cimerman je profesorica razrednega pouka in že vrsto let zaposlena kot učiteljica na osnovni šoli, sicer pa mama in babica, ki je skupaj s svojo hčerko ustanovila podjetje BOOST UP - digitalno agencijo za internetni marketing. Več o njej najdete na njeni spletni Modernababi.si in na njeni Facebook strani.