Aristotel: Poznavanje samega sebe je začetek vse modrosti.

/11 /11

Sedim v lokalu in srečam znanko, ki je nisem videla že vrsto let. Res je, da sva v mladosti preživeli veliko časa skupaj, vendar so z leti najine poti šle vsaka svojo pot. Služba, dom, skrb za otroke in bližnje.

»Kako si?« sem začela s preprostim in vsakdanjim vprašanjem.

»Hvala, odlično.«

Zapletli sva se v pogovor, ki mi je dal vse močnejši občutek, da je bil njen odgovor le rutinski, nekako pričakovan, vendar ne v skladu z njenim resničnim počutjem.

Saj ne, da sem pričakovala neke globoke misli in da mi bo po tolikih letih takoj zaupala vse svoje težave, toda čutila sem, da je bil njen odgovor vse prej kot iskren.

In kaj me je pravzaprav v najinem pogovoru najbolj vznemirilo? To, da sem iz njenih besed in odzivov dobila vtis, da za vse svoje težave vali krivdo na druge in enostavno ne sprejema nobene odgovornosti za situacijo, v kateri je. Pa tudi za svoje življenje ne.  

Ko tako še bolj poglobljeno razmišljam, vse bolj ugotavljam, kako zelo sva si različni in kako danes nimava skoraj nič več skupnega, saj je najin pogled na svet popolnoma drugačen. Sama enostavno ne morem več sprejeti vseh tistih idealnih podob o sreči, ljubezni in zadovoljstvu, ki so pravzaprav le fraza, s katero se tolažimo in bežimo pred notranjim nemirom. Pa tudi resničnim svetom in življenjem, kjer smo vendarle lahko ljubljeni in srečni. Vendar morda na drugačen način kot smo si predstavljali v mladosti.

Kljub temu, da sem ji želela na nek način pomagati, ji odkrito pokazati svoj pogled, moje pomoči enostavno ni zmogla sprejeti. Nikakor se ni hotela odpovedati svoji sanjski podobi. In kaj mi je drugega preostalo kot da sem to njeno navidezno srečo delila z njo in ji pustila, da me prepričuje, da je zanjo to najbolje. Toda globoko v sebi sem bila žalostna in ko sem se poslovila, sem v sebi začutila željo in molitev, naj ji bo vendarle vse dobro. Kot pravi budistična modrost: Živi mirno. Prišel bo čas, ko bodo rože same zacvetele.

Ko tako razmišljam o življenju in sreči, pa vendarle ugotavljam, da čeprav smo si ljudje zelo različni, smo si hkrati zelo podobni. Različni smo glede na način življenja, misli in dejanja. Podobni pa smo si v tem, da si prav vsi želimo mir v sebi, mir v duši.

Toda, kaj ta mir v duši sploh pomeni?

Zame je to stanje blaženega občutka zadovoljstva, harmonije in notranje ubranosti. Ne glede na to, kam nas življenje odpelje.

 Ljudje imamo namreč od življenja različna pričakovanja. Vsak si seveda želi le najbolje. Tako zase kot za svoje ljubljene. Toda tok življenja nas vodi skozi različno visoke valove, ki jih je treba pogosto zelo pogumno zajadrati.

Ko dosežemo svoj cilj, smo seveda zadovoljni, da nam je uspelo. Vendar to zadovoljstvo ni samoumevno, saj smo za dosego tega cilja morali vložiti ves svoj čas, talente in napor. Polega tega je pogosto ta lastna pot tudi težja pot, na kateri pa se lahko veliko naučimo samo s tem, ko presegamo sami sebe.

Učenje na lastni koži je zares (naj)težja šola za življenje. Lažje je namreč nekoga posnemati kot pa ustvarjati svojo pot. Kar je vedel že Aristotel, ki je napisal: Poznavanje samega sebe je začetek vse modrosti. 

In kako se vsak dan znova spoznavati? Kadar smo spontani in se veselimo vsakega novega dne, pravzaprav lovimo ravnovesje, ki nam daje notranjo moč in spodbuja našo zavest o sebi.

Velikokrat je v življenju premalo trenutkov, ko smo v stiku sami s sabo in zares ozaveščeni, da bi lahko doživljali svet okrog nas v polni meri. Vse preveč je trenutkov, ko si dovolimo, da na naše občutke, čutenja in misli vplivajo zunanji dejavniki. Tako si vse prevečkrat dovolimo, da nas vznemirijo stvari, zaradi katerih ni miru v naši duši. Toda, ko uspemo vzpostaviti ravnovesje v sebi, se tudi do okolja in ljudi okrog nas začnemo vesti vse bolj umirjeno, zrelo in odgovorno - kot tisti pravi zreli in modri starci.

Mislim, da bi si človek moral vsak dan vzeti čas samo zase, da lahko v miru zbere misli o dnevnih dogodkih in lastnih občutkih ter zavedanju samega sebe, kajti moč misli in volje sta naš adut le takrat, ko spoznamo in vemo, kako doseči mir v duši. Tudi takrat, ko okoliščine niso takšne kot bi želeli in smo načrtovali.

Moderna babi ali Mojca Cimerman je profesorica razrednega pouka in že vrsto let zaposlena kot učiteljica na osnovni šoli, sicer pa mama in babica, ki je skupaj s svojo hčerko ustanovila podjetje BOOST UP - digitalno agencijo za internetni marketing. Več o njej najdete na njeni spletni Modernababi.si in na njeni Facebook strani.