Naša ljubeča Mati Narava nas še vedno potrpežljivo in ljubeče prenaša ter namesto nas ljudi prav čudežno celi vse preštevilne rane, ki smo ji jih zadali. (Foto: Freepik)

/11 /11

Človeštvo je od leta 1970 naprej iztrebilo kar 60 odstotkov vseh živalskih vrst, so že leta 2019 v The Guardian opozarjali znanstveniki iz celega sveta, ki so v letu 2018 opravili veliko raziskavo življenja na Zemlji. 

Človek je kriv tudi za eksponentno izginanje gozdov - med letoma 1990 in 2016 smo uničili 1,3 milijona kvadratnih kilometrov gozdov. Odkar je človek začel posekavati drevesa, je padlo okrog 46 odstotkov vseh dreves, je pokazala študija iz leta 2015, ki je bila objavljena v reviji Nature. 

Če k temu prištejemo še vse človekove izdelke in odpadke, med katerimi so nekateri tudi tako zelo strupeni, da uničujejo ne samo človekovo zdravje, temveč ubijajo tudi živali in rastline ter dnevno zastrupljajo vodo, zemljo in zrak, nas je ljudi lahko pošteno sram.

Je mar to ljubezen do narave? Do Matere Narave, ki nas tako zelo gostoljubno gosti, hrani in varuje že več kot 300.000 let kot homo sapiense, sicer pa več kot šest milijonov let.

Kaj dela človeštvo tako zelo narobe, da mu v manj kot sto letih uspeva takšno velikansko uničenje? Je to tisti napredek, na katerega je človek tako zelo ponosen? In ali si zares še upamo trditi, da je človek najbolj inteligentno bitje na tem čudovitem planetu?

Ko pogledam iz tega zelo oddaljenega zornega kota, vse bolje razumem trenutno koronasituacijo. Tako zelo uničevalna vrsta slej ko prej uniči tudi samo sebe. Ker enostavno ne gre drugače. Če bomo seveda nadaljevali po tej poti kvazinapredka in človekovega vse večjega oddaljevanja od narave.

Toda zares ni treba, da je tako. Človeštvo je nekoč že znalo živeti v harmoniji z naravo in vsemi njenimi bitji. Človek iz pradavnine je premogel še dovolj modrosti in ponižnosti, da se je zelo dobro zavedal, da nikakor ni gospodar narave, temveč njen hvaležni gost.

Kako bi vi sprejeli gosta, ki bi prišel na obisk in vam začel prestavljati pohištvo, rušiti stene, po tleh polivati smrtno nevarne strupe, ubijati domače ljubljenčke in se vesti kot da lahko počne vse, kar se mu zahoče? Zagotovo bi ga po hitrem postopku zabrisali čez prag.

Naša ljubeča Mati Narava pa nas še vedno potrpežljivo in ljubeče prenaša. Namesto nas prav čudežno celi vse preštevilne rane, ki smo ji jih zadali. Ker ve, da je tudi človek njen sin, pa čeprav je zašel na povsem kriva pota. Kot popolna mama nikoli ne obupa nad njim in mu prav vedno ponudi ljubeč objem, tudi potem, ko ji je že milijontič raztrgal srce.

Ker verjame vanj in njegovo ljubeče srce, da mu pomagalo se spomniti, od kod izvira in kam gre - v enost, v kateri je vsak človek, vsako živo bitje in pravzaprav vse, kar je, košček neskončnega življenja, boga, svetlobe oziroma Ljubezni z veliko začetnico.

Šele, ko se bo človeštvo zares zavedlo, da vse, kar počnemo drugim ljudem, živalim, rastlinam in naravi na splošno, pravzaprav počnemo samim sebi, se bomo morda zbudili in se začeli spraševati:

Kako s tem, kar delam, vplivam na svoje brate in sestre, vključno z Materjo Naravo in Očetom Nebom? Kakšno energijo oddajam s tem, kar mislim in čutim? Ali s svojim bivanjem skrbim za to, da je na Zemlji vse več ljubezni - sile, ki me je ustvarila in me bo ljubeče sprejela tudi po telesni smrti? 

In ne pozabimo: če človek uživa zelo zdravo hrano, uporablja ekološke izdelke in na splošno živi zelo zdravo, mu vse to prav nič ne pomaga, če je njegova notranjost nezdrava - polna pohlepa, nečimrnosti, zavisti, strahov in potlačene bolečine. Prav tako je tudi tako imenovana skrb za naravo - od recikliranja do "zelenih" izdelkov - brez učinka, če v ljudeh ni žive pristne ljubezni do narave. Če odločevalci, ki so ekološki in "trajnostni", v isti sapi brez kančka slabe vesti in krivde odobrijo za ljudi ter naravo škodljive zakone ter ukrepe. 

Že pred skoraj 30 leti sem v srednješolskem spisu zapisala, da sodobna podjetja izkoriščajo nalepko "zeleno". Danes se lepše sliši "trajnostno", toda v resnici gre za povsem enak trik - tisti, ki jim v resnici ni mar za zdravje ljudi in planeta Zemlje, temveč jih zanima samo dobiček in občutek moči, so pripravljeni svoj egoizem, ki za sabo pušča globalno opustošenje, zapakirati v najbolj ekološki celofan. Izkoristiti vsa možna marketinška in psihološka orodja, da nas naivne Zemljane prepričajo, kako je to dobro za nas in naš planet.

Toda koronavirus je prinesel čudovit stranski učinek, ki ga največji onesnaževalci Zemlje očitno niso predvideli - to, da človek veliko prej spregleda v izrednih razmerah kot takrat, ko mu je prijetno in udobno. Dokler so naša življenja potekala lepo "normalno", smo pač večina okopavali svoj mali vrtiček in se tolažili, da pristojne institucije skrbijo za to, da je na Zemlji vse lepo in prav. In tako se je iztrebljanje živalskih vrst, izsekavanje gozdov, zastrupljanje zemlje in voda ... uničevanje vsega, kar je bilo za pradavnega človeka sveto, lahko nemoteno nadaljevalo.

Vsake toliko smo prebrali kakšen članek, ki je opozarjal, kaj se medtem, ko mi sedimo na kavču ali se potepamo na izletu, dogaja na drugem koncu sveta. In smo se zgrozili, posadili kakšno drevo ali nakazali manjši znesek za kakšno aktivistično skupino. In se pomirjeni spet posvetili svojemu vrtičku.

Ker nas je sodobna individualistična družba tako naučila: Lepo se brigaj zase in se ne vtikaj v druge, naj živijo svoje življenje. In smo se pridno brigali le zase in le za svoj vrtiček. Kot odprti, nediskriminatorni in pridni državljani. Tudi, če smo v bloku iz sosednjega stanovanja slišali kričanje. Ali sredi Ljubljane videli ob pločniku ležati moškega. Gotovo je pijani klošar, gremo naprej. Pa je morda bil le starec, ki ga je zadela kap. To se nas ne tiče.

Saj razumem. Ko se je človeštvo borilo za svobodo in svoboščine vseh ljudi (na druga bitja smo žal pozabili), smo si nevede zgradili tako visoke zidove, da se ljudje več ne znamo srečati. Videti. Uzreti. Kot povezana bitja, ki z ljubeznijo skrbijo drug za drugega.

Toda, mar smo res pozabili, da je največ svobode ravno v ljubezni? Da šele, ko ljubimo, smo zares svobodni? Svobodni strahu, bolečine in tesnobe ločenosti.

Kaj če bi od danes naprej z vsakim človekom, živaljo, rastlino ... vsem, kar nas obkroža ravnali kot spoštljivi, razumevajoči in nežni ljubimci? Kot se Mati Narava vede do nas. Že zmoremo?