Komaj sem shodila, sem že tekala za živalmi.

/11 /11

Ko se spominjam svojega zgodnjega odraščanja, moram iskreno priznati, da so bili moji prvi kriki oziroma oglašanje prav živalski. Toda, tokrat sem hotela spregovoriti o drugačnem odnosu do živali.

Ljubezen do živali sem verjetno začutila že v trebuščku svoje mami, ki je prav tako kot jaz gojila veliko ljubezen do njih. Z ljubeznijo do živali sem torej rastla in odraščala.

Pri omi, kot smo klicali našo babico, ki je doma imela kmetijo, so bile živali moja posebej priljubljena družba. Vsak piščanček, mucka, kužek, teliček in zajček je v meni vzbudil tisto čudovito ljubezen, ki jo do živali gojim še danes.

Ko tako brskam po svojem starem albumu, ugotavljam, da sem kot majhna deklica skoraj na vseh fotografijah fotografirana s katero od živali. Komaj sem shodila, sem že lovila peteline, kokoši in tudi pave. Včasih se celo sprašujem, če nisem morda bila v prejšnjem življenju žival.

In tako je prišel tisti dan, ko sem pri osmih letih spoznala svojo prvo ljubezen. Začela sem hoditi v šolo, kjer smo imeli možnost osebnega varčevalnega računa. Tisti čas je bilo za nas to nekaj posebnega. Še danes se spominjam slogana, ki smo ga tako zavzeto ponavljali: »Kar ne porabiš danes, privarčuješ za jutri!« Tega smo se vsi držali, saj smo lahko dnevno prinašali kovance za svoj račun.

Učiteljica, ki je vestno skrbela za naš denar, me je večkrat pohvalila, kako pridno varčujem in niti na koncu šolskega leta tega denarja ne dvignem. Samo jaz sem namreč vedela, kakšen je moj skriti načrt.

Še danes se spomnim, kako sva z atijem ležala na postelji in si ogledovala male oglase. Ker sem bila še majhna in mi branje ni šlo najbolje, je ati oglase bral kar na glas.

In sva prišla do tega oglasa: »Prodajajo se kužki, pasme jazbečar.«

Te besede so me kar dvignile v zrak. Moje prigovarjanje in na koncu tudi jok, da si greva te kužke vsaj ogledat, je bil dovolj, da je ati popustil.

Že ob prihodu v stanovanje, kjer je bila cela družinica teh čudovitih malih jazbečarjev, sem se v psičko, ki je takoj pritekla v moj objem, zaljubila na prvi pogled. Kar nisem in nisem mogla zapustiti tistega stanovanja brez te psičke.

Ker starši niso imeli dovolj denarja, da bi si lahko ob treh otrocih privoščili še psa, sem naslednji dan - popolnoma brez vednosti staršev! - izpeljala načrt, ki sem ga imela v mislih že od vključitve v šolo. Iz šolske hranilnice sem dvignila ves privarčevan denar in ga prinesla domov. Mami in ati sta bila zelo presenečena, da sem v dveh letih uspela privarčevati toliko, da si s tem denarjem sedaj zares lahko kupim svojega kužka. In ker sta videla, kako zelo si želim to psičko in kako jo že imam rada, sta popustila. In tako smo še isti dan odšli po mojo Dino.

Dina je seveda zelo kmalu zlezla v srce vsem družinskim članom. Ta ljubka psička, ki smo jo vsi imeli neskončno radi, je tako postala tako razvajena, da je kljub svoji postelji spala v naših posteljah, hodila z nami na dopuste in izlete, se vozila s čolnom po morju, spala po hotelih, sedela v avtomobilu na prvih sedežih in uživala vso svobodo, ki ji jo nudila naša družina.

Glede na to, kje vse se je potepala, ni čudno, da je bila zelo družabna psička. Pa tudi precej navihana. V bloku, kjer smo živeli, se je vsakodnevno ustavljala pri sosedih in tako dolgo lajala pred vrati, dokler ni dobila nagrade – kosa klobase. Bila je prava atrakcija našega bloka. Razvajena, samosvoja, pametna in precej iznajdljiva.

To je bila naša Dina, ki je dočakala častitljivih skoraj 17 let. Z njo je živela tudi moja hči Anja. Tudi zaradi nje smo se po smrti naše Dine, ki je še do danes nismo pozabili, odločili za novega psa - novo Dino oziroma Dino dve. Svoji hčerki sem hotela z vzgledom pokazati, kaj pomeni biti odgovoren za žival, saj sem vedela, da je to zelo dragocena življenjska izkušnja.

Anja je tako že od majhnih nog skrbela za žival in se učila prave odgovornosti, kar se ji je obrestovalo tudi tako, da je bila sposobna samostojno zakorakati v svoje življenje in sprejemati dobre odločitve.

In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi Anja ljubezen do živali že prenaša na svojega Liama. Tudi mojega vnučka že od rojstva naprej spremlja njihov družinski član - prikupna psička Nelly.

Ker je tudi znanstveno dokazano, da pasja družba zelo dobro vpliva na psihofizično zdravje ljudi, sem prepričana, da bomo v moji družini še naprej živeli v družbi živali, ki nas s svojo pozitivno energijo in odprtostjo razveseljujejo prav vsak dan.

Moja mama in oče imata že svojega četrtega jazbečarja, ki jima že deset let pomaga vzdrževati kondicijo, voljo, moč, zdravje in predvsem neizmerno ljubezen. Moj dom pa je poln laježev treh psičkov, ki skrbno spremljajo vsak moj korak, mi dvigujejo voljo ter me spominjajo na pomen gibanja in pristnega odnosa do narave. Predvsem pa me vsak dan učijo ljubezni. Do živali, ljudi, sveta in življenja.

Moderna babi ali Mojca Cimerman je profesorica razrednega pouka in že vrsto let zaposlena kot učiteljica na osnovni šoli, sicer pa mama in babica, ki je skupaj s svojo hčerko ustanovila podjetje BOOST UP - digitalno agencijo za internetni marketing. Več o njej najdete na njeni spletni Modernababi.si in na njeni Facebook strani.