Ženske na svoji dušni poti nikoli nismo same.

/11 /11

Ne pri prvem, ne pri drugem porodu se nisem zavedala, da me čaka še nekoliko drugačen porod - dušni porod nove Ženske, ki se bo morala roditi iz Mame. Ja itak, da ne bom ena izmed tistih mam, ki živijo samo za otroke in so pozabile na svojo žensko dušo, sem bila prepričana pred otroci in vsakič, ko sem postala mama.

Tako sem si po dopolnjenem prvem letu starosti prve in druge hčerke vendarle uspela ukrasti čas samo zame. Sicer sem imela kroničen občutek, da je teh trenutkov za mojo žensko dušo vendarle premalo, toda bila sem ponosna nase, da kljub otrokom najdem čas za tek, lakiranje nohtov, reševanje križank, vsaj občasno kofetkanje s prijateljicami, branje knjig in razmišljanje o sebi.

Ne vem, kaj je pravzaprav sprožilo ta nenapovedan porod - kriza srednjih let, planeti ali usoda. Nenadoma je znotraj mene vstala mogočna Ženska in mi povedala, da ona ni samo Mati, pa tudi ne samo Žena, Gospodinja, občasna Tekačica, Uživačica in Prijateljica. Brezkompromisno je zahtevala, da jo dam na prvo mesto.

Ko sem opravila z občutki presenečenja, strahu in krivde, sem ji šele lahko zares prisluhnila. Se z njo vsedla pod mogočno drevo in preverila, kaj pravzaprav hoče od mene. "Da ne živiš samo vsake toliko in takrat, ko ti slučajno uspe ukrasti si nekaj trenutkov zase!" mi je odgovorila in razložila, da tako otrokom kot možu, prijateljem in svetu največ dajem takrat, ko polno živim. Ko življenje zajemam s polno žlico in sledim svoji duši, pa četudi se zato manj ukvarjam s hčerkama, "zanemarjam" gospodinjska opravila, razočaram moža, ker nisem tako "popolna" žena, prijateljem rečem tudi ne in se odpravim po svoji poti, ki jo poznata le moje srce in moja duša.

Zbrala sem pogum in se podala na to novo in neznano pot. Iskreno moram priznati, da je hoja po tej poti včasih osamljena ter polna dvomov in strahov, toda dlje kot sem upala stopiti, bolj lahkoten je postajal moj korak. Vse bolj sem čutila, da v resnici nisem sama. Da so z mano vse ženske tega in drugih svetov. Da me čuvajo bitja, ki presegajo materialni svet. Da je to pot moje duše, ki je ne smem zapustiti le zato, ker sem postala mama.

In tako sem razmišljala: zakaj nas mame tako zelo odnese v svet, kjer vidimo le otroke, materinstvo in družino? Je to le odsev stopljenosti v eno, ki nam omogoča, da se tem drobcenim bitjecem, ki rastejo v naših telesih in povsem napolnijo naša srca še preden jih lahko stisnemo k svojim prsim, zares povsem predamo? In zakaj potem tako zelo težko zapustimo ta prostor enosti, četudi smo navidez separirane in imamo zelo samostojne otroke? Je to zares le družinska dediščina težav s separacijo ali gre za arhetipski proces, ki ga mora predelati prav vsaka mama, ne glede na to, kako (ne)povezana je bila s svojo mamo?

Vse to spraševanje je rodilo zame zelo pomembno spoznanje: ni bilo dovolj, da sem postala najprej ljubimka in potem žena ter dvakrat mama, da sem iz Deklice zrastla v Žensko. Potrebovala sem kopico življenjskih izkušenj, bolečih lekcij in padcev v najgloblje globine duše, da je Ženska v meni postala dovolj močna, da se je lahko rodila.

Če ji ne bi prisluhnila in se prepustila temu zares intenzivnemu in bolečemu dušnemu porodu, bi morda za vedno ostala le majhna Deklica v telesu in življenju odrasle ženske.  

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.