D-FREND bo pomagal brezdomnim psom.

/11 /11

Verjetno trenutni čas - zdaj, ko so že nekoliko omiljeni protikoronski ukrepi - vsak doživlja po svoje.

Eni so bolj, drugi manj prestrašeni. Spet tretji prav nič, medtem ko četrtim kak del celotnega spektra posledic, ki jih s sabo prinaša paket koronaukrepov, morda celo ustreza.

Moj današnji blog ni namenjen ugotavljanju, v katerega od omenjenih "predalov" kdo spada, temveč le temu, da se v teh razmerah, ko se je čas nekako zaustavil, raznolikost med nami in v svetu še bolj izrazi.

Sama sem ob obveznem branju uradnih odlokov ter takšnih in drugačnih nasvetov, kako se v danem in doslej nepoznanem obdobju pravilno vesti in kaj je priporočljivo početi, naletela tudi na zapise, ki priporočajo, da trenutno obdobje izkoristimo za več ustvarjanja in osebnostno rast.

Na prvi pogled je takšen nasvet slišati povsem klišejsko, sploh če upoštevamo, da zaradi kritičnosti trenutnega časa marsikdo zelo težko dobesedno preživi vsak nov dan.

Pa vendar sem sama doživela točno to. Nov začetek.

Že pred koronačasom sem pogosto razmišljala o svojem poslanstvu in kako sploh stopiti na to svojo pot. Toda šele, ko sem zares povsem odklopila vse notranje motilce, ki so mi preprečevali snovanje osnovnih korakov do moje poti, pa se je zgodilo skorajda samo od sebe.

Vse je začelo v začetku letošnjega februarja na zadnji poti v tujino, torej še preden se "nam je zgodila korona". Ko sem na Karlovem mostu v zlati Pragi zagledala brezdomne psičke, ki so ležali ob svojih brezdomnih lastnikih, me je pogled na njih globoko pretresel.

Že od nekdaj sem visoko občutljiva na socialne stiske. In ko ugotovim, da ljudem s takšnimi in drugačnimi osebnimi stiskami, ki so navadno globlje narave, težje pomagam, se pač osredotočim na tiste, ki jim lahko in lažje pomagam. V tem primeru na psičke.

Enako me je pretresel tudi pogled na pasje brezdomce v Skopju, kjer sem bila s prijateljico Tanjo in sestro Ajdo, kjer je bilo teh zapuščenih ubožcev še več, poleg tega pa so bili na ulicah povsem sami. Brez svojih človeških, pa četudi brezdomnih prijateljev, ki bi bili z njimi pripravljeni deliti vsaj osnovne reči – hrano, vodo in verjetno tudi priložnostno zatočišče za čez noč.

To pa še ni vse. Izvedela sem tudi, da Severna Makedonija nima nikakršne sistemske ureditve problema z zapuščenimi psi in mačkami, tako da za uboge živali skrbijo naključni posamezniki, ki se jim živali, ki so obsojene na ulično životarjenje, zasmilijo.

Biba na makedonskih ulicah, ki sedaj dela družbo Alenki Leni.

Resnično ne želim, da bi te moje besede zvenele preveč patetično. Rada bi vam le prikazala, kako je ta problematika urejena v deželah, ki so za živali manj srečne od naše, ki danega problema praktično nima.

Seveda tudi me s prijateljico in sestro nismo mogle kar oditi mimo vseh tistih zapuščenih živali. Tako smo posvojile štiri kužke iz Severne Makedonije, ki so danes zdravi in igrivi psi, ki nam vsem trem bogatijo prav vsak dan posebej.

Tako smo tudi me z zgledom odgovorile na pomisleke vseh, ki obsojajo zaskrbljenost za živali onkraj domačih meja. V mojem svetu iskrena skrb za druga bitja na tem našem skupnem planetu ne pozna državnih meja!

In tako se je rodila ideja in moj nov začetek.

Po posvojitvi kužkov v Skopju in dogodku v Pragi (ter seveda številnimi predhodnimi obiski sicer čudovitih balkanskih dežel) sem na zadnji aprilski dan in tik pred dnevom dela svoj Zavod Modri svet za mlade - pod okriljem katerega deluje Srečna hiša, ki sem jo pred dobrimi petimi leti ustanovila za pomoč in podporo otrokom iz rejniških in socialno ogroženih družin v domači Lukovici - preimenovala v Zavod D-FREND.

Brez skrbi, Srečna hiša seveda ostaja in bo nadaljevala svoje poslanstvo. Le da je sedaj pod njeno formalno-pravno streho prostor dobila tudi dejavnost dobrodelnih akcij in projektov za kužke. Posebej tistih z balkanskih ulic, ki imajo že v osnovi manj upanja za svetlo prihodnost.

In kakšni so cilji Zavoda D-FREND? Pomagati pri vzpostavljanju pasjih zavetišč v balkanskih državah. Prispevati k oskrbi (prehrambeni in zdravstveni) brezdomnih psov. Podpreti ozaveščevalne in informativne aktivnosti glede kastracije ter sterilizacije. In seveda pomagati pri posvajanju pasjih brezdomcev.

Cilj Zavoda D-FREND je torej v prvi vrsti pomagati urediti stanje v državah z izrazitim problemom brezdomnih psov. Torej ne nujno doma.

Zaradi česar bomo verjetno podobno kot v Srečni hiši - ko smo mladostnikom iz rejniških in/ali socialno ogroženih družin poleg brezplačnih ur učne pomoči, donacij šolskih potrebščin in podobno pomagali tudi pri plačilu opravljanja vozniških izpitov ter jim donirali kolesa, mopede in celo avtomobile, vse z namenom, da bi bili deležni vsaj približka podpore, kot so je deležni njihovi vrstniki iz manj kritičnih socialnih okolij - tudi deležni kakšne "kislice".

Kot na primer, ko smo v Srečno hišo od neke gospe, ki se je opisala kot sicer visoko izobražena, a nezaposlena, prejeli več ciničnih sporočil, da bo z veseljem prispevala dva evra za nakup mopeda za fanta, za katerega smo na koncu vendarle uspeli zbrati ves denar.

Ta fant se je namreč v šolo vozil v kraj, oddaljen več kot 60 kilometrov od doma, vendar mu je pot z javnim prevozom vzela približno tri ure v eno stran. Ker je doma tudi pomagal na kmetiji, je bil nakup mopeda - vsaj za suho obdobje leta, ko je tudi dela na kmetiji več - za družino še kako pomemben. Morda se komu, kot zgoraj omenjeni gospe, potreba po mopedu ni zdela nujna, toda Srečna hiša je tudi v tem primeru upravičila svoje osnovno poslanstvo - pomagati pomoči potrebnim.

Iskreno in javno priznam, da ob vsaki izvedeni dobrodelni donaciji, ki jih imamo v Srečni hiši praktično vsak teden, toda jih več vseh ne obešamo na Facebook-zvon, še vedno pričakujem več pozitivne energije in prijaznih potez.

In tako kot je Srečna hiša sprožila trend "podajanja dobrih rok" posameznikov, ki danes s svojimi donacijami sploh ne želijo biti imenovani, verjamem, da bo tudi Zavod D-FREND sprožil pozitivne impulze v smeri, da bomo pomagali ne le marsikateremu slovenskemu kužku do toplega doma, ampak tudi našim južnim sosedom do ulic, ki ne bodo več sprožale solznih oči. In še več – gorja nič krivim bitjem.

Bitjem, ki so lahko čisto zares človekov najboljši prijatelj. Prijatelj, ki ga človek v tem obdobju, ko se je čas zaustavil in se ne smemo družiti s prijatelji, še toliko bolj potrebuje.

Bomo ljudje v tem koronačasu dopustili, da se nam zgodijo novi začetki? In ko smo že pri koroni, ne morem mimo pomembnega opozorila prijateljice Tanje:

Vsi, ki ste v tem obdobju, ko imamo dejansko več časa, pomislili na posvojitev živali, ne pozabite tudi na "čas po koroni", ko se bo življenje postavilo v druge, bolj aktivne tirnice, da ne bodo potem vsi ti nič krivi živalski prijatelji ponovno pristali na cesti.

Alenka Lena Klopčič  je urednica in direktorica vodilne medijsko-založniške hiše ter organizatorja dogodkov na področju energetike Montel Energetika.NET, pisateljica otroških ekoknjigic, katerih del sredstev od prodaje je v veliki meri namenila zavetiščem in društvom za zaščito živali, svoj klic po dobrodelnosti pa je uresničila z ustanovitvijo Srečne hiše za pomoč otrokom iz rejniških in socialno ogroženih družin, ki mu sedaj pridružuje še Zavod D-FREND.
 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.