Pa kako lahko čutiš kakršenkoli negativen občutek do tega nedolžnega bitja, se oglasi gospa Krivda vsakič, ko do otroka ne čutiš samo ljubezni. (Foto: Freepik)

/11 /11

Mame oziroma ženske smo že po naravi - ali morda bolj zaradi družinske, spolne ali/in narodne vzgoje, kaj pa vem - polne občutkov krivde.

Krive smo, ker nismo dovolj dobre mame.

Krive smo, ker nismo dovolj organizirane, da bi imele družinsko življenje povsem pod nadzorom.

Krive smo, ker nismo dovolj natrenirane, negovane, sproščene, umirjene, uspešne, srečne, razumevajoče, ljubeče, dobrodelne, zanimive, privlačne, globoke, duhovne ... Pač vsaka ženska ima tisti svoj seznam, ki se ji zvrti, ko se ujame v ples z gospo Krivdo.

Na ta boleč gumb (Kriva si, ker nisi dovolj ali si preveč!) pa seveda zelo pogosto naletijo oziroma nanj vsakodnevno uspešno pritiskajo tudi otroci. Nam celo zabrusijo v obraz, da se z njimi premalo igramo, da jih imamo manj radi kot sestro ali brata in da se nam vedno mudi.

Pač vse otrokove pritožbe - pa ni važno, ali so upravičene ali ne - se v mami, ki obvlada to samomrcvarjenje z občutki krivde, skoraj vedno prelevi v strašno zadušljiv občutek, ko bi najraje pritisnila na gumb za hiter izklop ali pa kar "reset" življenja. Da bi lahko vse začela znova, brez vseh teh številnih napak in razočaranj. Za druge in za sebe.

Najbolj v resnici namreč boli predvsem to, ko razočaraš samega sebe.

Ko si zadaš, da boš veliko manj kričala na otroka in pazila, kaj govoriš v jezi, pa že tretjič v tednu povsem padeš iz sebe. Zaradi totalne malenkosti!

Ko veš, da moraš dobro poskrbeti tudi za svoje potrebe, da lahko otroku sploh daš kaj pristne pozornosti in ljubezni, pa se ponovno ujameš v izčrpanost in nenehno bitko s časom. Ko deluješ kot robot, pa nočeš biti robot!

V takšnih trenutkih samorazočaranja gospa Krivda na široko razpre svoja krila. Tebe pa pusti v blatni močvari, kjer se lahko samo še smiliš sama sebi in se sprašuješ, zakaj hudiča si sploh imela otroke, če pa ti je življenje z njimi tako naporno in ti v resnici sploh ne gre.

Pač gospa Krivda zna zares zelo dobro pretiravati. Te predstaviti kot tako rekoč najslabšo možno mamo. Ok, da ne bomo pretiravali: samo še tiste mame, ki lastne otroke tepejo in zlorabljajo, so hujše. Pa taka tolažba.  

Iz te močvare samoobtoževanja vodita dve poti.

Na prvi poti se v tebi prebudi strog notranji starš, ki ti ukaže, da se sestaviš in ponovno vprežeš konje odgovornega življenja. Se torej podaš na še en krog izčrpavajočega in vse manj zadovoljnega starševstva.

Slej ko prej se namreč ponovno zlomiš, saj so naloge, ki si jih vsakodnevno sama zadajaš, za vsako človeško bitje preveč. Toda tega ta strogi notranji kritik, ki ga žene gospa Krivda, ni pripravljen slišati. Se mu takšne besede zdijo le izgovori lene in nesposobne mame.

Toda, obstaja pa še ena pot. Tista, ki je gospa Krivda ne mara, saj ji na njej odvzemaš njeno uničevalno moč. Pa to ne tako, da občutke krivde odženeš, potlačiš ali preoblikuješ v nekaj pozitivnega. Ne.

Temveč tako, da gospo Krivdo umirjeno in iskreno gostoljubno povabiš k mizi ter ji prisluhneš, kaj ti je prišla povedat. Čeprav namreč rada pretirava, s sabo vedno prinese zrnce resnice in povabilo k spremembi.

Pa ne takšni spremembi, kot jo zahteva notranji kritik - da se še bolj potrudiš in še bolj močno zagrabiš vse izzive za roge -, temveč spremembi, ki od tebe terja nekaj povsem novega. Pogosto tudi bolečega. Morda le priznanje, da ti nekaj ne gre in rabiš pomoč. Ali rojstvo prepovedane misli, kako zelo pogrešaš sproščeno življenje pred otroci. 

Vse takšne misli in občutke bi namreč gospa Krivda takoj pospravila in celo prepovedala. Ker tako pač "prava" mama in ženska oziroma "zares dober človek" ne misli in ne čuti. Zato se moraš počutiti še bolj krivo, ker se je to v tebi sploh rodilo!

Ko jo tako opazuješ, kako vsa do potankosti urejena sedi za mizo in ti ponovno pridiga, kakšna bi morala biti, da ona ne bi rabila več hoditi na obisk in delati reda v tvoji razmetani bajti, se nenadoma zaveš, da se tudi njej zasvetijo oči, ko ji poveš, kako hrepeniš po občutku, ko si kot otrok sproščeno tekala po travniku. Da se tudi njeno telo zdrzne, ko ji zaupaš, da si v resnici ne želiš popolnosti, temveč sprejetosti, varnosti in ljubljenosti točno takšne, kot si.

Ko torej v tej popolni in vedno urejeni gospe zagledaš majhno deklico, ki nikoli ni smela skakati po postelji, popackati oblačil in na glas povedati, kaj misli in čuti, lahko začutiš iskreno sočutje in ljubezen. Jo brez besed objameš in ji poveš, kako zelo si vesela, da je prišla na obisk. Da lahko kar prespi pri tebi ali celo za vedno ostane v tvojem domu (ki je sicer vsake toliko totalno razmetan), saj so ti njena sporočila zelo dragocena.

No, takšna iskrena ljubezen jo vedno razoroži tako zelo, da pade na kolena in se razjoče. Kot majhna deklica, ki ji nihče nikoli ni povedal, kako zelo čudovita in ljubljena je točno takšna, kot je.

Počasna in prehitra. Vesela in žalostna. Umirjena in jezna. Tiha in glasna. Sposobna in nesposobna. Pametna in neumna. Lepa in grda. Prijazna in neprijazna. Ljubeča in neljubeča. Pridna in poredna. Nedolžna in kriva.