|      
Želiš odstopiti?
Preden se dokončno odločiš, se seznani s posledicami te odločitve.
V kolikor potrdiš svojo odločitev, da odstopiš, bomo v tvoj spletni brskalnik namestili piškotek, ki nam bo omogočil, da te ob vsakem obisku do vključno 13. novembra 2014 prepoznamo in ti zagotovimo nemoteno uporabo portala, brez prikazovanja Ringarajinih dreves in igralne kontrole ob desnem robu ekrana.

Hkrati ti bodo odštete vse do sedaj zbrane točke in žal izgubiš tudi pravico do morebitnih prisluženih nagrad.

Želiš še vedno odstopiti?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Prvi je brodolomca dobil v roke oče. V nasprotju s pričakovanim objemom in tolažbo je zamrmral nekaj besed v nizozemščini in nato malega v skladu s pomorsko tradicijo nacije zabrisal nazaj v morje.

image
Tudi na plaži so očetje drugačni od mam. In prav je tako.
/11


Še vedno se spominjam lanskih poletnih počitnic, ki sem jih deloma preživela v kampu na istrski obali brez soproga in z dvema najstnicama, kar mi je dalo obilo možnosti tudi za opazovanje sveta.

Načeloma sem ta delni solo dopust seveda namenila pridobivanju vitamina D in branju vseh tistih knjig, do katerih v natrpanem delovniku med šolskim letom ne pridem. Pa vendar se mi je pozornost pogosto in prav vojaristično odkradla k opazovanju dogajanja v svetu okrog mene. V tistih dneh se mi je pozornost ustavila na očetih.

 

Prvi oče. Štiri do petletni deček pride s starši na obalo. Mamica ga v maniri sodobnega starševstva potrpežljivo in z veliko občutka prepričuje, da je vredno tvegati in se namočiti v morju. Neznanje nemščine mi je sicer onemogočilo razbrati uporabljene besede, toda povsem se zanesem na svoj občutek, ki mi je povedal, da je bil postopek točno takšen, kot bi si ga želela od odličnega zobozdravnika. Pa vendar ni bilo nikakršnega uspeha. Mamino prepričevanje je trajalo dolgo, toda mali je do stika z mokrimi valovi izkazoval dosledno konzervativnost.

Oče je postopal naokoli, malo zaplaval v morju, tu pa tam dodal kakšno besedo, toda mali mož je bil še vedno neomajen. Voda se mu več kot očitno ni zdela obetajoč element. Ne vem sicer, kako dolgo ga je mama še nameravala prepričevati, toda v nekem trenutku je oče prijel svojega potomca, ga dvignil in požgečkal, nato pa se skupaj z njim vrgel v morje. Ko sta se iz vode pokazali najprej mala, potem pa še velika glava, se je v nasprotju s pričakovanim jokom zaslišal smeh očeta, ki mu je sledil vrisk in smeh malega obotavljivca.

Sicer le ugibam, toda v tem trenutku mama verjetno še ni prišla do sape. Mali je izvajal plavanje po pasje, pri čemer je imel glavo le na trenutke nad vodo, toda pričakovanega joka in kričanja pa od nikjer. Ko je mama le prišla k sebi, jima je po damsko sledila v vodo, malega poskušala rešiti očetove brutalnosti, toda deček ni bil niti malo zainteresiran za njeno reševanje.

Naprej jih več nisem opazovala, vendar sem podoben manever skupnega skakanja v vodo v naslednjih nekaj dneh opazila še nekajkrat. Kljub svoji poklicni usmerjenosti v stiske otrok, sem si morala priznati, da pri konzervativnemu kratkohlačniku nisem zaznala prav nobenih znakov travmatiziranosti.


Drugi oče. Že lani se je v našem kampu razpasla obsedenost s supi in vsemi tistimi želejastimi stvori oziroma rebračami, ki so naselile morje in marsikoga (tudi mene) močno odvračali od kopalnih užitkov. Kar seveda ne velja za otroke, ki tovrstne reči praviloma obožujejo. Zato ni čudno, da sta dva prednajstniška fanta z zanimanjem dvignila glavi ob besedi sup, ko je oče - glava družine, ki je prišla na plažo zraven mene, soprogi zaupal obžalovanje, da se niso opremili s supom. To je sicer storil nekorektno - v prisotnosti obeh zdolgočasenih fantov, pri čemer je mama kot glas razuma ugotovila, da bi to bil prevelik strošek za le dva tedna dopusta. Naslednjih nekaj besed sicer nisem uspela ujeti, toda neverbalna govorica ni kazala ravno družinske harmonije.

Popoldne je bila na obali samo mama s še vedno nesrečnima fantoma in se kolegici potožila, da se je soprog odpeljal z avtom in da nima pojma, kam. Proti koncu popoldnega je prišel na obalo z obotavljivim nasmehom in ... supom. Da bi videli spremembo v očeh potomstva! Pa mamino zaprepadenost! Kaj točno je rekel ženi, sicer ne vem, prav veliko pa ne, saj so bili trije mušketirji kmalu že v vodi, kjer sem jih videla še pozno zvečer, ko sem prišla nazaj na obalo občudovat sončni zahod. V naslednjih dneh sta fanta nedvomno dobro poskrbela za amortizacijo novega supa. Včasih z očetom, pogosto sama, po nekaj dneh pa celo tudi z mamo.


Tretji oče. Mularija je lani - v skladu z preciznim opazovanjem sveta okoli sebe - izumila novo igro, imenovano »lampeduza«. Lampeduza izgleda takole: na napihljiv čoln ali večjo blazino se nagnete čim več otrok, kot je možno, in se odrinejo od obale. Po poti pobirajo še morebitne dodatne kandidate, vse dokler jih ni dovolj, da v skladu z fizikalnimi zakoni sledi delni ali popolni potop napihljivega pripomočka.

Pustimo ob strani razpravljanje - pretežno mater - o nekorektnosti in neprimernosti imena zabave in protiargumenta enega od očetov, da smo se tudi mi kot otroci šli partizane in nemce. Na to temo se je vsekakor razvila zelo zanimiva debata. Omenjeni oče je svoj prispevek zaključil z zamahom roke proti ženskemu delu obale ter nam še povedal, da pač ne razumemo in šel raje od obale odrinit naslednji splav lampeduze.

V oči mi je padel pobček, opremljen s sistemov plovčkov, ki so ga držali nad vodo. V nekem trenutku je namreč zaznal, da je na splavu edini s pomagalom, zato ga je pogumno in brez najave odvrgel v morje. Še preden sem uspela na to opozoriti druge otroke, se je splav že prevrnil v vrišču. Čeprav je bil deček ob želejastem stvoru, ki bi se ga lahko oprijel, sem vendarle skorajda poletela v vodo, saj je lahko nevarnih tudi dvajset metrov od obale. Moja intervencija se je izkazala za povsem nepotrebno, saj je en od prisotnih otrok le zaznal, da ima pobič glavico le preveč v vodi in ga je povlekel s sabo na obalo ter ga predal v roke staršema, ki sta že zaznala možno ogroženost potomca.

Prvi je brodolomca dobil v roke oče. V nasprotju s pričakovanim objemom in tolažbo je zamrmral nekaj besed v nizozemščini in nato malega v skladu s pomorsko tradicijo nacije zabrisal nazaj v morje. Za njim je sicer res še sam šel v vodo. Sledil je hiter tečaj plavanja, ki se mu je priključila še starejša sestra. Ker nikakor nisem mogla živeti z radovednostjo, kaj je rekel oče dečku, ko ga je vrgel v morje, sem si drznila vprašati. In dobila odgovor: »If you want to swim, than swim.« (prevod: Če bi rad plaval, potem pa plavaj.)

 

Omenila bi lahko še neskončno primerov trebušastih očetov, ki so se smešili z maskami in dihalkami ter skupaj s svojim potomstvom raziskovali istrsko obalo. Pa vse male rakce, ki jim je vendarle uspelo prehiteti zaskrbljene mame in so dobili izkušnjo ščipanja otroških ročic. Pa vse različice večernega lovljenja rib z laksom s pomola na plaži, ki seveda ni bil namenjen oskrbi z večerjo. Vsi ti prizori so v meni vzbudili misel, da na počitnicah mnogi očetje nekako najdejo smisel svojega očetovskega obstoja, ki vsebuje tudi očetovsko skrb. Priznati moram tudi, da njihove soproge in matere otrok na srečo niso kazale resnih oporekanj njihovemu početju in so relativno mirno preživljale svoj čas z nastavljanjem soncu, prebiranjem vsakovrstne literature in klepeti. Predvsem pa očetov pri njihovem očetovanju niso kritizirale. Četudi so bili načini očetov mnogokrat tvegani in do otrok zahtevni, a hkrati zabavni, zanimivi in do otrok na nek drugačen (pač moški) način spoštljivi. Kaj lahko kaže več zaupanja v zmožnosti plavanja nadebudnega pokovca kot to, da pač letiš v vodo?

Kot mama sem do omenjenega načina sicer globoko rezervirana, pa vendar srečni odrazi otrok tudi povedo svoje. Pa ne govorim o neki očetovski brezbrižnosti in grobosti, bolj bi rekla, da sem pri očetih opazila izzivanje in zaupanje, tveganje in igro, strah in zabavo. Če bi recimo jaz kot mama svoje otroke intuitivno varovala pred vsemi možnimi situacijami, ki vsebujejo morebitne težave in tveganja, jih marsikateri od opisanih očetov očitno raje nauči, da se v situacijah enostavno znajdejo. In srčno upam, da omenjeni očetje ne bodo izgubili te posebne povezanosti s svojimi otroki, ko se bodo ponovno znašli v službeni obleki.   

 

Za konec pa bi vendarle rada omenila dve skupini očetov, ki pa so kljub mojemu optimističnemu pogledu na očete kazali očitne znake nelagodja in zmedenosti. V prvi skupini so očetje res majhnih otrok oziroma dojenčkov, ki so nekako izgubljeni prenašali vozičke, prinašali kapice in vedrca, v hladilnih torbah iskali kašice in poskušali dojeti, kaj se jim je zgodilo. Druga zmedena skupina pa so bili očetje najstnikov, predvsem najstnic, ki so tudi nekako ostali brez oprejimljivega smisla. Žene so bile videti pomirjene z martinčkanjem na ležalki, najstniške hčere pa za komuniciranje z zaslonom tudi niso potrebovale sodelovanja očetov. Pa o tem v katerem od prihodnjih mojih Ringarajinih blogov.


 

Darja Barborič Vesel je magistra socialne pedagogike, zaposlena kot svetovalna delavka v osnovni šoli, sicer pa tudi dolgoletna Familylabova sodelavka in mama treh hčera. Več o njej lahko preberete tukaj.

 

 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Otrok levičar
Ima tudi vaš otrok dominantno levo roko? Kako pravzaprav vemo, da je otrok levičar in kako levičarja učiti pisati, rezat...
48
Beremo: Pravljice nekdanje Sovjetske zveze
Zbirka 16 najlepših pravljic republik nekdanje Sovjetske zveze, ki so pospremljene tudi z ruskim originalnim zapisom. Pr...
11
Mikrosporija – najpogostejše glivice pri o...
Z dermatologinjo Tamaro Heraković smo se pogovarjali o glivicah pri otrocih. Povedala nam je, da je najpogostejša okužba...
4
Strupeni morski pajek – zmaj
Na spletu je zakrožilo sporočilo mamice, katere malček je stopil na morskega pajka. Ta je strupen in lahko zelo nevaren....
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Starši imamo dvojno vlogo!
Kakšna je vloga starša v komunikaciji z otrokom, smo vprašali Hansa Holterja Solhjella, dolgoletnega vodja norveškega Fa...
Več igre = več znanja!
Včasih starši pozabimo, da igra ni le igra, temveč otroci prek nje razvijajo različne spretnosti in se ves čas učijo.




Katero ime?
qloq

Katero ime paše zraven za punčko?

Amadej in Aneja (41%)

Amadej in Amadeja (7%)

Amadej in Alina (31%)

Amadej in Adrijana (9%)

ali drugo ime ( kakšno) (12%)


Število vseh glasov: 130

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!