|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Ne sramujte se svojih splavov, takšnih in drugačnih, do katerih je prišlo iz takšnih ali drugačnih razlogov.

image
Načrtovan ali spontan splav - vedno je velika izguba.
/11


Že nekaj časa razmišljam, da bi se lotila te zares zelo občutljive teme - splava, pa sem se vedno znova ustrašila, da ne bom s svojimi besedami koga nenalašč prizadela.

Januar je mesec novih začetkov, zato bom zbrala pogum in vso občutljivost, ki jo premorem, ter odkrito in popolnoma brez cenzure spregovorila o splavu. Kot ga vidim, doživljam in čutim jaz.

 

Globoko sem prepričana, da ne glede na to, ali gre za načrtovan ali spontan splav, je to za vsako žensko (in morebitnega očeta otroka) velika izguba, ki pusti brazgotino v srcu in duši za vedno. Tudi takrat, ko se ženske s to izgubo uspešno soočimo in si dovolimo polno (za)živeti naprej.

Zavedanje, da je v tvojem telesu novo življenje, ki se lahko razvije v dojenčka, ta pa v odraslo bitje, ki bi tako kot vsako živo bitje lahko pomembno spremenilo svet, je nezamenljiv občutek, ki vsebuje vse elemente čudeža Življenja. Verjamem, da se globoko v sebi vsaka noseča ženska zaveda tega čudeža, ki ga nosi v sebi, četudi se navzven morda prepričuje, da gre le za majhno gmoto sicer že živega mesa brez rok in nog, oči in česarkoli, kar bi spominjalo na človeka.

Pa, da me ne boste narobe razumeli. S tem ne želim vzbujati krivde tistim ženskam, ki smo se kadarkoli v življenju znašle v situaciji, zaradi katere smo se odločile, da bomo končale nosečnost in prekinile razvoj življenja v naših maternicah.

 

Ja, tudi sama sem med njimi. Pri rosnih in za novo življenje najbolj idealnih 25. letih sem popolnoma nenačrtovano zanosila (po dveh dneh prekinitve redne petletne kontracepcijske zaščite sva s partnerjem enostavno pozabila, da nisem več zaščitena) in ker sva bila oba brez dokončane fakultete, brez službe, brez možnosti pomoči ... sva se brez karkšnihkoli zadržkov odločila za splav. Tudi, ko mi je ginekologinja kazala, kako otročku bije srček, me iskreno povedano ni ganilo. Ker je bilo sredi poletja in sva imela že rezervirane počitnice na morju, sva se z ginekologinjo dogovorili, da grem najprej na dopust, po dopustu pa na "poseg".

Že na poti na morje mi je bilo slabo in sem bruhala, na plaži pa so kot nalašč tekali sami majhni, srčkani otročki. Ko sem v vsej obilici časa, ki ti ga nudi poležavanje na plaži, začela malo bolj razmišljati o vsem skupaj, so se v meni začele vzbujati različne misli. Pa saj to je v resnici pravi čudež - ustvariti življenje! In kdo sva midva, da bova odločala, kdo sme živeti in kdo ne? Tako na 123 sva popolnoma brez nekega zavedanja in odgovornosti ustvarila življenje in sedaj ga bova takole na 123 prekinila, ker pač ni pravi čas. Je to res prav?! 

"Pa ne bit tipična ženska, ki si bo sedaj nenadoma premislila?" je bil še vedno trdno odločen partner.

"Ne, ne razumeš. Ne gre za to, da bi si premislila. Samo šele sedaj se zares zavedam odgovornosti tako spočetja kot splava," sem mu odgovorila in začutila, da si to bitje, ki že živi v mojem telesu, zasluži veliko bolj odgovoren in ljubeč odnos.

Ves dopust sva se s partnerjem pogovarjala o splavu, življenju, smrti, odgovornosti, pravicah, etiki, pa tudi o posmrtnem življenju. Ko sva prišla domov, sem začutila potrebo, da se temu bitju, ki sva mu podarila in mu bova tako hitro vzela življenje, opravičiva. Glasno opravičilo je v obeh sprožilo žalost in solze, globoko zavedanje izgube in slovesa. Naslednji dan me je partner odpeljal v bolnišnico na splav, ki je potekal brez zapletov, in zelo kmalu je najino življenje nemoteno potekalo naprej.

Sem se še kdaj spomnila na tega najinega prvega otroka, ki je živel le približno sedem tednov? Iskreno ... skoraj nikoli. Tudi ob dnevih spomina na mrtve ne.

 

To pa ni edini moj angelček, ki me opazuje z neba. Po prvi hčerki, ko sem poskušala okrog 37. leta drugič zanositi, sta v roku pol leta v moji maternici sama umrla dva mini dojenčka, stara šele okrog šest in osem tednov. Čeprav mi je bilo težko, sem globoko v sebi popolnoma zaupala naravi, da ve, kaj počne. Da mi je vzela nekaj, kar mi ni namenjeno. Čez tri mesece sem bila ponovno noseča z drugo hčerko, ki je danes stara že več kot pet let.

V resnici imam torej pet otrok, dve živi hčerki in tri nerojene otroke.

"So sestrice ali bratci?" me sprašuje mlajša hči.

"Ne vem. Mogoče oboje," sem odgovorila hčerki medtem, ko smo lani ob dnevu spomina na mrtve prižgale tri majhne svečke posebej za njih. Takrat sem začutila, da je tudi njim treba dati spoštljiv in ljubeč prostor v naši družini. 

 

"Vse lepo in prav. Toda, kaj pa, če te nekdo posili? Takrat pa gre za popolnoma drugo zgodbo," me poskuša prepričati filozofsko naravnana prijateljica. Z njo se strinjam, da je v takšni situaciji odnos do spočetja in otroka gotovo popolnoma drugačen, kot če gre za otroka s partnerjem, ki si si ga sam izbral.

Toda ... življenje, ki je nastalo z nasilnim dejanjem, je še vedno življenje. In otrok, ki se razvija, ni njegov oče. Načrtovan splav ni zato nič manj konec življenja in nič bolj upravičena izguba. 

Pa vendar je treba dodati, da so ženske že tisočletja pred nastankom medicine in sodobne znanosti poznale naravne načine, kako nosečnost ohraniti in jo podpreti ter tudi, kako jo prekiniti.

Kakorkoli obrnemo, se novo življenje razvija v ženskem telesu in je njegov razvoj povsem odvisen od ženskega telesa, zato ima vsaka ženska ne glede na situacijo pravico odločiti, kaj se bo dogajalo z njenim telesom. Bo nosečnost podprla ali bo storila vse, da jo prekine. Kakorkoli se bo namreč odločila, bo potem morala vse življenje s to odločitvijo živeti. Ali s tem, da je postala mama, ali s tem, da je končala novo življenje.

 

Zato drage sestre, ne sramujte se svojih splavov, takšnih in drugačnih, do katerih je prišlo iz takšnih ali drugačnih razlogov. Poglejte jih in jih priznajte takšne kot so, ne bojte se o njih spregovoriti tudi na glas, sprejmite jih in naj postanejo pomemben del vašega življenja in duše. Pustite jim, da vas spremenijo in vam pomagajo roditi novo Žensko v vas. Žensko, ki ve, kaj pomeni v sebi nositi življenje in ga izgubiti. Po lastni volji ali volji narave.  

 


 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

 

 

 

 


Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

 


BLOG: Prvo leto nič čokolade in smokijev!
V svojih povsem dobronamernih vzgojnih odločitvah starši pogosto pozabimo na najpomembnejše - otroka. Tudi, ko gre za uv...
73
Kako lahko otroku pokažem ljubezen?
Najlažje je čutiti ljubezen do nasmejanega dojenčka, ki nas prvič objame. Toda, da se bo otrok zares počutil ljubljenega...
6
Znani so nagrajenci slončka FALA
Slonček FALA je na Ringaraji delil odlične nagrade. Preverite, kdo bo mali šef v svoji novi otroški kuhinji Miele in kdo...
6
Zakaj ima otrok afte?
Afte so razjede na ustni sluznici, ki se lahko pojavijo v vseh starostnih obdobjih, tudi pri otrocih. V hujših primerih ...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Čas za otroke se obrestuje na daljavo
Moj oče me je naučil zelo veliko. Ne samo, da rada in veliko delam, toda tudi to, da znam postoriti tako rekoč praktično...
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...




ženski prazniki
Michonne RR

Ali praznujete dan žena in materinski dan?