Ali se zvezde sprašujejo, če so med sabo povezane? Ali kapljice v morju dvomijo v to, da so na pravem mestu in ali ne bi bilo bolje, če bi bivale vsaka zase? (Foto: Arhiv)

/11 /11

Ne vem, če se mi je kdaj v življenju tako pogosto dogajalo, da sem se spraševala, ali morda ne sanjam. Da se moram le zbuditi iz teh čudnih sanj in bo spet vse po starem. Normalno.

Pa vem, da nisem edina, ki ima težave dojeti, razumeti in integrirati vse, kar se zadnje mesece dogaja pri nas in po svetu. Kot da nas v resnici ni napadel materialni virus, temveč miselni virus, zaradi katerega so določene besede, občutki, dejanja, podobe in ideje kot da poškodovane. Ne pašejo v sistem.

Pa kako lahko sploh kdo kaj takega pomisli? Pa kako lahko sploh kdo kaj takega stori?

Tako pridejo dnevi, ko besnim in norim od nemoči nad trenutno situacijo. In dnevi, ko se tako zelo jasno zavedam, da je edina rešitev le to, da vsak posameznik sledi ljubezni. Ne glede na to, kaj se dogaja okrog njega.

Ker sem vključena v različne Facebook skupine, tako vsakodnevno prejemam različna sporočila - na eni strani polna aktivne bitke za svobodo vseh ljudi, na drugi strani vabilo k dviganju kolektivne zavesti, ki že spreminja svet na bolje, četudi tega trenutno še ne vidimo.

Mogoče je krivo to, da je moj astrološki podznak tehtnica, ali to, da sem po izobrazbi dvomeča filozofinja, toda sama se najdem na obeh straneh. Povsem razumem opozorila vseh tistih, ki vse bolj nemočno opozarjajo, da je sedaj tisti kritični trenutek, ko lahko za vedno izgubimo temeljno svobodo človeštva, če ne bomo ukrepali. Hkrati pa se zelo močno zavedam, da sem v bistvu itak že svobodna in nedotakljiva ter da ga ni človeka, ukrepa, vlade ali sile, ki bi mi lahko odvzela to notranjo svobodo. 

In tako dnevno potujem od ene do druge strani ter poskušam v prve skupine prinesti malo upanja, v druge pa malo spodbude h konkretni akciji. Ker biti aktiven še ne pomeni biti nasilen. Tako kot biti sprejemajoč še ne pomeni biti pasiven.

Kakorkoli obrnem, pa se kot čistokrvna Familylabovka na koncu ustavim pri osebni odgovornosti. Pri tej pomembni sestavini svobodnega in hkrati tudi družbeno odgovornega človeka, ki nam nalaga, da s celim bitjem stojimo za tem, kar smo. Kot moški ali ženska, kot starš ali otrok, kot delavec ali šef, kot prijatelj ali sovražnik, kot družbeno ali samozadostno bitje. 

Sama to koronasituacijo tako vse bolj čutim kot klic k popolni osebni odgovornosti. K temu, da vsak posameznik končno povsem prevzame odgovornost za svoje življenje v svoje roke, četudi je to težja pot, kot če se opre na družbene norme in pravila, ki naj bi - kot pravi angleški filozof Thomas Hobbes iz 16. stoletja - nastala zato, da bi se izognili tistemu Človek človeku volk.

Sama se v resnici niti malo ne strinjam s Hobbesom, ki trdi, da je družba nastala zgolj zato, da smo se ljudje lahko bolj sprostili, brez da bi nas bilo vsakič, ko zaspimo, strah, da nam bo kdo prerezal vrat. Ker v njegovem svetu ljudje pač smo takšne volkuljske zveri (Očitno Hobbes niti volkov ni dobro poznal, saj so volkovi izredno visoko razvita socialna bitja!), da egoistično vidimo samo sebe in lastno preživetje.

Moje videnje sveta in človeka je povsem nasprotno. Sama globoko verjamem, da je prav vsak človek po svojem bistvu ljubeče bitje, ki ga bolečina drugega boli točno tako kot lastna bolečina. Če si jo le dovoli začutiti. Zato je idealna družba le tista, v kateri bo vsak posameznik imel dovolj prostora in svobode ter podpore in ljubezni, da bo lahko prišel v stik s tem svojim ljubečim in po naravi z družbo najbolj intimno povezanim bistvom.

Idealna družba je zato družba 100% samouresničenih in osebno odgovornih posameznikov, ki v resnici ne rabijo družbe, toda so v družbi zato, ker je to izraz njihove temeljne narave. Narave, zaradi katere smo v resnici vsi povezani v Eno. Družba torej ni neka umetna tvorba kot pravi Hobbes, temveč najbolj naravno stanje človeka, ljudi ter vseh živih in neživih bitij, ki so med sabo povezana v ljubezensko mrežo kot vsa glasba biva v tišini. 

Ali se zvezde sprašujejo, če so med sabo povezane? Ali kapljice v morju dvomijo v to, da so na pravem mestu in ali ne bi bilo bolje, če bi bivale vsaka zase? In ja, koliko zrncev peska je sploh potrebno, da lahko rečemo, da imamo kup oziroma družbo peska - so dovolj tri zrnca, ali morda pet, deset?! 

Zato ne pozabimo: vsi smo skupaj v tem trenutnem Zemeljskem šmornu. Levi in desni. Tisti proti maskam in tisti za maske. Tisti, ki verjamejo v koronavirus in tisti, ki ne. Uradni strokovnjaki in teoretiki zarote. Odgovorni in egoistični. Ovce in prebujeni. Tisti, ki živijo v vojni, in tisti, ki se veselijo nove Zemlje. Prijatelji in sovražniki.

Vsi.

Vsi skupaj.