September mi vedno zbuja prijetne spomine na otroštvo.

/11 /11

Že zadnje dni avgusta je v zraku prav poseben vonj in čarobna svetloba, ki mi tudi še po štiridesetem na plano prikličeta prijetne spomine na otroštvo.

Na tiste zadnje počitniške dni, ko sem kot šolarka nestrpno pričakovala prvi šolski dan. Ko smo iz omar potegnili volnene jope in puloverje, saj so jutra zahladila, zvečer pa smo otroci ob mraku z veseljem pobegnili v prijetno topla in domača stanovanja. 

Kot iz Camusovega romana je potreben le en pravi dražljaj, da se zbudi tisti prijeten občutek, ko veš, da si doma na varnem. Saj je doma prijetno toplo in te čakajo marmeladne palačinke (takrat nutelline še niso obstajale). Mama nekaj brklja po posodi v kuhinji, sestra si pripravlja reči za naslednji šolski dan, v dnevni sobi pa potiho igra radio. Skozi okno žari pisan sončni zahod, ki bi mu barvne kombinacije zavidal prav vsak slikar, pridružila pa se mu je tudi že luna. 

V teh trenutkih se v resnici nihče ni ukvarjal s to klepetavo osnovnošolko, ki je pridrvela po stopnicah in planila po palačinkah. Pa vendar sem se ob tej družinski melodiji počutila povsem varno. 

In prav varnost je tista, ki jo začutim vsakič, ko se spomnim kakšnega prijetnega dogodka ali občutka iz otroštva. Pa naj gre za spomin na to, kako smo otroci brezskrbno skakali po travniku in se skrivali za bloki, ali spomin na zimski večer, ko smo prezebli prišli domov in se skupaj pogreli na peči.

V resnici bi težko vse te nostalgično sladke spomine spravila na isti imenovalec ali ugotovila nek recept, s katerim bi jih lahko danes v svoji družini načrtno sprožila. Ne gre. Prava družinska melodija kar nekako sama pride. Povsem nepričakovano in brez napovedi. Potihoma in takrat, ko jo najmanj pričakuješ.

Ko se v trenutku zavem, da smo medse ujeli neko posebno harmonijo in notranji mir. Pa čeprav smo morda navzven glasni.

Ko je vse točno tam, kot mora biti. Ko smo vsi ok točno takšni, kot smo. Ko nam ta "mi" kar gladko teče, četudi morda vsak počne nekaj po svoje.

Še zdaj se nasmiham, ko se spomnim točno takšnega trenutka pred nekaj dnevi, ko sva z mlajšo že v mraku pobirali odpadla jabolka na tleh. Hči se je namreč odločila, da nama bo še pred temo uspelo pobrati pet zabojev. Več zabojev je namreč pomenilo zanjo več evrov nagrade. 

Med tihim pobiranjem (kar nobeni ni bilo do pogovarjanja) sem se za hip ozrla v hiško, kjer sem v soju večernih luči zagledala starejšo hči, kako si zavzeto okrašuje šolsko beležko. Okrog nog mi je skakala naša mucka Lola, na nebu so mežikale prve zvezde, med prsti na rokah pa sem začutila mokro pokošeno travo in zemljo.

To je sreča, sem pomislila in se spomnila na vse svoje pritožbe, jamranja, zahteve in pričakovanja tako do sebe kot od hčera.

"Pa kaj sploh še hočeš, ženska?" sem se potihoma vprašala.

Odkrito priznam, da tudi mene (pre)pogosto zanese v neko dirko za različnimi cilji in postajami, ko bom končno lahko zares srečna. Zato globoko cenim vse te trenutke "prebujenja", ko sem zares polno prisotna v trenutku, ki me je srečal, in sem hvaležna za prav vse, kar mi je dano. In odvzeto. Ko vem, da sem na točno pravem mestu in je vse točno tako, kot mora biti.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.