|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
V resnici sem bila vse bolj polna različnih strahov - kaj pa če enostavno nima dovolj razvitega abstraktnega mišljenja in se ne more naučiti seštevanja? Kaj pa, če je morda z njo kaj narobe? Saj ne more niti sedeti na miru in poslušati.

image
Ali znamo zares pomagati svojim otrokom, ko imajo težave?
/11


Hčerina prva dva razreda sem se ponosno šopirila, kako v resnici sploh ne vem, da hči hodi v šolo. Tako zelo je za vse glede šole hči poskrbela sama. Kdaj tudi kaj pozabila in zafrknila, toda se je iz tega veliko naučila.

Pa smo prišli v tretji razred, s katerim me je veliko staršev že prej strašilo. Seveda jim nisem verjela. Tudi, ko sem hčeri pomagala se učiti za preverjanje znanje iz okolja in pri tem ugotovila, da hči v resnici sploh ne zna ponavljati snovi oz. se učiti in da si vsake toliko nekaj kar izmisli.To je seveda res znak inteligence in iznajdljivosti, toda ne ravno lastnost, za katero bi želela, da hči vodi v življenju.

In je domov prinesla testno preverjanje znanja iz matematike. Več kot polovica napak, nekaj nalog rešenih na pol ali sploh nič. "To bi bil cvek," sem zgrožena ugotavljala tako sama pri sebi kot na glas. In že mlela misli, kako očitno moja hči ni ravno matematičarka. Kar je seveda logično glede na njene umetniške talente. Očitno ni po mami, ki je blestela v matematiki in logiki. Kot bi se en del mene sramoval te njene matematične nesposobnosti. Kaj pa se greš, sem slišala samo sebe v notranjem dialogu, pač ne razume in ji boš ti pomagala. 

In sva začeli z domačo učno uro matematike. Hči je vse manj znala, jaz pa sem postajala vse bolj nestrpna. Ni čudno, da je bilo hčerki vse bolj neprijetno, tako da me sploh ni zmogla poslušati, temveč je postajala iz sekunde v sekundo vse bolj nemirna - risala po mizi, si zlagala peresnico, šla pit vodo ...

"Pa kako naj te kaj naučim, če me ne poslušaš!" sem izbruhnila in se spremenila v najhujšo možno učiteljico. Takšno, ki bi se ji zagotovo tudi sama uprla.

V resnici sem bila vse bolj polna različnih strahov - kaj pa če enostavno nima dovolj razvitega abstraktnega mišljenja in se ne more naučiti seštevanja? Kaj pa, če je morda z njo kaj narobe? Saj ne more niti sedeti na miru in poslušati. Morda pa ima vedenjske motnje, kakšen ADHD ali kaj podobnega, jaz se pa slepim in nočem videti težave? Itak je bila vedno nekoliko posebna.

Najino učenje je seveda odpadlo. Hči je namreč čutila vse moje neizrečene srahove in totalno zablokirala. Na srečo jo je pred zmajevsko učiteljico zaščitil mož, ki je modro ugotovil, da več kot očitno hči potrebuje najino pomoč, toda ne takšno. Pred nami so bile krompirjeve počitnice in dovolj časa, da ugotovimo, kaj pravzaprav hčerki dela težave in kako ji učinkovito pomagati.

Pa je poskusil mož. Pa prav tako ni šlo - mož ji je nekaj poskušal pojasniti, hči pa enostavno ni razumela. Naenkrat se je hči razjokala:

"Strah me je."

"Česa?," sva bila takoj ob njej oba z možem, polna krivde, ker sva tako pritiskala nanjo.

"Da bom dobila tri ali štiri, saj ne razumem."

"Pa kaj, tudi če dobiš dve, važno da ni cvek," sem se zaslišala in v isti sekundi spoznala, da sem več kot očitno potihoma petico postavila pred hčerko, pri tem pa spregledala njene občutke in težave. Pa tudi sposobnosti, kot sem ugotovila kasneje.

Šele, ko sem svojo hči zares postavila na prvo mesto, sem jo lahko zares začela učiti. Brez skritih strahov in jeze. Pri tem sem ugotovila, da tisto računanje na pamet pač še ne bo šlo in da hči potrebuje zanesljiv sistem. 

"Če ti pri minusu manjka glavna košara, si nastavi račun tako, da preostali dve številki sešteješ in tako dobiš ta koliko," sem jo učila potrpežljivo in nežno. Hči me je brez težav poslušala in bila vse bolj nasmejana, ko je vse bolj ugotovljala, da razume. Od veselja me je močno objela in rekla:

"Hvala, mami."

Čeprav mi je tokrat uspelo, me je vendarle še vedno glodal občutek krivde za tisto prvo učenje, ko mi je gladko spodletelo. Toda kljub temu sem bila vesela, saj sem šele po tej izkušnji hčerine bolečine zares tudi začutila to, kar sem doslej le govorila: Saj ne rabiš imeti samih petic. Važno je, da se trudiš in daš vse od sebe.

Tako je hči pet dni vsak dan rešila eno stran računov, pri čemer sva pri vsaki napaki ugotavljali, zakaj se je zmotila. In je bilo vse manj napak. Predvsem pa je bila vse bolj samozavestna hči, saj je vse bolj razumela, kako se je treba lotiti računov in kje mora biti posebej pozorna. Končno je zares razumela, ne pa le računala na pamet.

Ko je tako naslednji teden domov prihitela z zelo veselo novico (da je bila vprašana matematiko in dobila pet), mi v resnici ta petica ni veliko pomenila. Tudi, če bi prišla s štirico ali trojko, bi namreč vedela, da moja hči ve, pa četudi pred tablo tega ni uspela pokazati. Sem ji pa seveda povedala, da četudi ocene niso najbolj pomembne, so pa vendarle pomembne zato, ker ti odpirajo vrata v določene srednje šole, zato se je vendarle dobro truditi dobiti čim boljšo oceno. A sem ji s tem dajala dvojno sporočilo in v resnici še vedno hočem odličnjakinjo? Očitno bom morala počakati na prvo štirko, trojko in dvojko. Pa tudi kakšen hčerin šus bom verjetno potrebovala. 

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Velikonočne ustvarjalne ideje
Pomlad se prebuja in izza grma že kuka – velikonočni zajček! Krasno, še ena priložnost za tematsko ustvarjanje! Idej je ...
12
Ustvarite si velikonočno čarobnost kar doma
Pripravili smo nekaj idej, ki bodo zagotovo prinesle veliko veselja in čarobnosti v vaš praznični dom. Skupaj bomo spekl...
10
Zabavne velikonočne igrice
Velika noč je tudi zaradi simpatičnih velikonočnih opravil in iger, eden najbolj razburljivih praznikov za otroke. Zelo ...
9
Nepozaben otroški raj za praznovanja rojst...
V PLANETU LOLLIPOP je za sproščeno vzdušje in varno zabavo vaših najmlajših odlično poskrbljeno.
8



BLOG: Kaj pa, če nočem biti "samo"...
Sem slaba mama? Prevec delam? Premalo dam sebe otrokom? Sem sebična, ker uživam še v toliko drugih stvareh in ne samo v ...
BLOG: Nakupovanje ni "čas za mamo"
Tuširanje ne bi smel biti odmor, nakupovanje in pregled pri zdravniku prav tako ne. To so osnovne potrebe, ampak izgleda...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?