Namesto popolne mame sem raje izbrala pikanogavičkasto mamo.

/11 /11

Čeprav ne spadam med mame, ki bi zaradi ljubega miru marsikaj obljubile, pa četudi že med izrekanjem obljube vedo, da obljube ne bodo mogle ali hotele uresničiti, sem se zadnje dni zalotila pri drugačnih "sumljivih" obljubah.

Ker sem kot tipična sodobna mama seveda nenehno preobremenjena in se seznam reči, ki bi jih morala in želela opraviti, hitreje polni kot prazni, prav vsake počitnice doživljam kot oazo neskončnega časa in energije, ki ju bom končno lahko brez motenj posvetila tudi svojima hčerama.

"Vem, da si želiš zdaj, toda vse to bomo lahko počele med počitnicami!" se ponavljam kot papiga in vse več iger in dejavnosti prelagam na najbližje počitnice. 

Ko sem tako pred par dnevi sedela ob peči in opazovala ogenj, me je prešinilo.

"Veš, kaj vse si ti puncama obljubila za te počitnice?! A je vse to sploh možno strpati v ta en teden? In kaj pa sproščena jutra ter čas za poležavanje in žgečkanje v postelji?" 

Ko sem tako računala in načrtovala naše zimske šolske počitnice, sem s strahom ugotovila, da tako kot se svojega življenja lotevam v nekakšni pripravljalnici za tisti "pravi" jutri, ko bo vse tako kot sem si zamislila, sem očitno to prenesla tudi na odnos do hčerk: "Zares lepo se bomo imele med počitnicami, ko bom končno imela dovolj časa, energije, volje, denarja, zdravja ..."

Kot da se sedaj, ko vedno nekaj po malem manjka, ne moremo imeti zares lepo. Pa da ne bo pomote, velikokrat se imamo čisto spontano in popolnoma nenačrtovano zelo fino. Hm, v resnici se imamo najlepše takrat, ko tega ni v mojem urniku in popolnem načrtu. 

Pa smo tam. Pri znani modrosti in življenjski resnici, da je resnično življenje to, kar se zgodi medtem, ko mi načrtujemo življenje. Več kot očitno tudi, ko gre za odnos z otroki.

Zato sem se spraševala naprej. Kaj pravzaprav počnem, ko poskušam načrtovati "popolne počitnice", "popoln dopust", "popoln vikend", "popoln izlet", "popolni rojstni dan" ...? Seveda, hčerama želim dati lepe spomine na otroštvo. Toda hkrati se več kot očitno želim tudi nekako odkupiti za vse tiste popoldneve, ko mi je popoldanska igra z žogo ali barbikami čisto odveč, in vse tiste večere, ko se mi enostavno ne da brati pravljice.

Ker globoko v sebi vem, da sem za lastno utrujenost odgovorna sama, sem seveda jezna nase, da sem ponovno tako zelo preslišala lastne potrebe, da imata sedaj hčerki pred sabo mamo-zombija. Pa smo pri dobro poznanem občutku krivde, ki stopica za mano že od nosečnosti naprej. 

Te "bajne" šolske počitnice torej organiziram zase - da se bom lahko odrešila tega zadušljivega občutka krivde? Uf, kar malo sem se sesedla, ko sem prišla do tega spoznanja. Pa tako lepo sem vse zapakirala v podobo skrbne, ljubeče in aktivne mame, ki se bo med počitnicami povsem posvetila svojim otrokom. 

Tako sem se odločila, da med temi zimskimi počitnicami ne bomo le uresničile vsaj nekaj tega, kar sem prelagala na počitnice (tiste zdrave gumijaste bonbone moramo obvezno izdelati, saj bo sicer mlajša hči popolnoma razočarana nad mamo!), temveč se bomo še več pogovarjale in predvsem počele vse tiste "majhne" vsakodnevne reči, ki jih sicer mami-zombi ne zmore, jih pa počne čez vse leto mama, ki se požvižga na pravila, načrte in vse druge priveske "popolnosti". Tista pikanogavičkasta mama, ki svoji hčerki pred drugimi kdaj spravi v zadrego, toda ju tudi nasmeji do solz.

Kaj bo torej počela ta pikanogavičkasta mama med počitnicami? Zjutraj ju ne bom priganjala, naj se že čim prej oblečeta. Zajtrk bomo jedle počasi in z užitkom. Kamorkoli bomo šle, se bomo od doma odpravljale kot polži in se nič sekirale, če bomo kakšno reč iz dnevnega seznama zamudile ali izpustile. Prepustile se bomo spontanemu navalu energije, zaradi katere enostavno moraš skakati, tudi sredi mesta. Pogledale bomo dva filma zapored, ker je tako luštno skupaj gledati filme in se zraven kaj posladkati. Se tako dolgo igrale na snegu, da nam bodo lička in nosovi začeli zmrzovati (no, ne zares). Tudi plesale bomo kar sredi belega dne, ker je tako čaroben dan. Namesto kosila bomo šle kar na pico, da mami ne bo rabila kuhati in pospravljati posode, ali pa se skupaj lotile kuhanja totalno zafrknjene jedi. Če nam ne bo uspelo, se bomo smejale, ne jezile. Prisluhnile bomo druga drugi, pa četudi bo to pomenilo, da bomo za obuvanje nogavic, ki so tako čudno zašite, da kar pikajo, porabile pol ure. 

Prav sem se odločila, da sem namesto "popolne" mame raje izbrala pikanogavičkasto mamo.  

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.