Ali otrok v novem šolskem letu zares potrebuje vse novo?

/11 /11

Čeprav je že skoraj 30 let odkar sem sedela v osnovnošolskih klopeh, se še vedno zelo živo spomnim tistih dni pred začetkom novega šolskega leta, ko smo doma zavijali nove zvezke, učbenike in delovne zvezke.

Če zaprem oči, lahko še danes zavonjam vonj po novih knjigah, zaradi katerega še po tolikih letih obožujem papirnice in knjigarne.

Zavijanje novih zvezkov se je po navadi zavleklo pozno v noč, pogosto je zmanjkalo zavijalnega papirja ali lepilnega traku, v nižjih razredih osnovne šole pa včasih celo elektrike. To so bili še tisti časi, ko se je država še šla redukcije elektrike.

Pa smo se znašli. Namesto elektrike smo prižgali tisto veliko svečo od obhajila, namesto zavijalnega papirja pa sva s sestro v starih revijah poiskali lepe celostranske reklame, zaradi katerih so bili najini zvezki vedno unikatni. Zanje si sicer potreboval plastične ovitke, ki so bili v tistih časih veliko dražji in dragocenejši kot danes, ko obstajajo celo barvni ovitki.

Nikoli ne bom pozabila sošolca v petem razredu osnovne šole, ki mu je oče zvezke in učbenike zavil v plastične vrečke. Ker zakaj bi jih metali v koš, če se lahko ponovno uporabijo. Njegov oče je bil tudi sicer zelo ekološko naravnan. Vodo so si greli z doma izdelano vetrno elektrarno, sam je tudi izdelal veliko lesenega pohištva.

Očitno smo bili v starih časih bolj ustvarjalni in ekološko naravnani kot danes, saj sva si tudi midve z najboljšo prijateljico sami izdelovali puščice oziroma peresnice, kot smo jim rekli na Štajerskem.

Bili sva totalni šefici, ko so pri prijateljici doma dobili kuhinjski aparat za varenje plastičnih vrečk. Iz mehkih plastičnih ovitkov, v katere sva vstavili spet celostransko reklamo iz revije ali kakšno drugo lepo sliko na A4 listu, sva si tako ustvarili zares edinstveno peresnico. Vsakič sva nekoliko izboljšali sistem zapiranja, sicer sva jo pa lahko poljubno zamenjali oziroma izdelali novo, če sva se je naveličali ali jo uničili.

Kaj pa šolske torbe? Niti pod razno nismo imeli vsako šolsko leto nove. Čas za novo je prišel šele takrat, ko se je stara tako zelo uničila, da je zares ni bilo več možno uporabljati. Pa nič kaj čudnega ni bilo, če je ista torba potovala od enega otroka k bratu ali sestri.

Vse tiste drobnarije v peresnici - od posebnih radirk in jollyk do šestila in nalivnega peresa - pa so pokazale, iz kako premožne družine izhajaš. Tisti iz revnejših družin smo imeli le navadno radirko brez posebnih oblik ali celo dišav, navadne in najcenejše barvice, ki jih je bilo težko ošiliti, saj so ves čas lomile, šestilo, s katerim je bilo težko delati prave kroge, saj je kar bežalo po svoje, in nalivno pero, ki je puščalo črnilo in smo zaradi njega imeli prste na roki, s katero smo pisali, temno modre.

In seveda čisto navadne peresnice le v enem nadstropju, saj si ni mogla vsaka družina privoščiti tistih, ki se odprejo kot knjiga in imajo številne zavihke in skrite predalčke. 

Pa smo se vendarle imeli v šoli lepo. Tudi z revnejšo šolsko opremo. In vsako leto konec avgusta nestrpno pričakovali novo šolsko leto. Še posebej tisti dan, ko smo na hodnik postavili torbo, polno novih, dišečih in lepo zavitih zvezkov.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.