Rakitna

Rakitna

Rakitna

Rakitna

Rakitna

Rakitna

Rakitna

Rakitna

/91 /11

Zdrav fantek, poln energije, je naenkrat postal izmučen, moker od potu in težko dihajoč. Prva epizoda bolezni je bila za vse nas izredno čustvena, saj kaj takega nismo še nikoli doživeli. Sinček je bil nekega dne kot nezavesten človek in se je prebudil le ob bruhanju in žeji, po mnenju zdravnikov pa se ni zdelo vredno še ukrepati. Ne glede na obisk ob polnoči pri dežurnem zdravniku, da z otrokom nekaj ni v redu, ga niso zdravili, pač pa preizkušali, do katere meje bo zdržal. Da ne govorim o noči, ki se mi je vlekla kot leto, in o piskajočem dihanju, o katerem nisem vedela nič, in o apatičnosti sinčka. Po neprespani noči smo se takoj zjutraj odpravili k pediatrinji, ki nas je nemudoma napotila na Infekcijsko kliniko na inhalacije ventolina (zdravilo v obliki pumpice, ki širi dihalne poti) in kisika. Po štirih dneh izolacije so naju poslali domov z ventolinom in »baby haler« podaljškom, po katerem je še nekaj dni dobival ventolin.

Tako se je začela pot, polna vprašanj. Zakaj se je to zgodilo našemu fantku? Sem sama kriva? Zakaj nisem že pri dežurnem zdravniku znorela, kar danes bi, da bi mu olajšali dihanje, tako pa smo ga mučili še nadaljnjih nekaj ur. Začela sem iskati podatke o bronhiolitisu, kako ga lahko olajšamo, spraševala sem ljudi okoli sebe, kaj so oni naredile, ko so bili njihovi otroci bolni. Izvedela sem za nekaj uporabnih receptov.

 Bombažno pleničko sem odrezala v obliki kvadrata, tako velikega, da je otroku pokrila prsa, jo zašila na vseh straneh, na eni strani pa pustila malo prostora, da sem vstavila lijak v luknjo, v katero sem stresla na ponvi segreto laneno seme. Kadar sem začutila, da se mu nekaj paca v pljučkih, ali pa na »miren« dan, sem pogrevala ta topli obkladek in mu ga dajala na prsa. Poskusila sem tudi z na olju (malo olja, mogoče eno žlico v ponev) popraženimi kamilicami, ki sem jih prav tako dala v omenjeni žepek in mu jih položila na prsa. Poleg vsega tega pa sem mu mnogokrat očistila nos s fiziološko raztopino ali pa mu v inhalator nalila fiziološko raztopino, ki jo je inhaliral. Včasih se je dobilo tudi zelo dobro domačo kremo, ki je bila namenjena zdravljenju bronhitisa in bronhiolitisa, danes pa se je ne dobi več, zato sem v lekarni kupila kremo Fitobalm in mu jo mazala po prsih vsak dan pred spanjem. Zdi se mi, da so mu vsi ti pripravki pomagali, da se ni vedno razvil bronhiolitis oziroma se je bolezen ustavila.

 Po mnogih informacijah o bronhiolitisu in astmi ter zdravilih, ki jih je dobil, sem po zadnji, peti epizodi prišla na idejo, da bi mu morda pomagalo zdravljenje na Rakitni. Pediatrinja je mojo prošnjo takoj upoštevala in še isti dan poslala prošnjo z vsemi dokazili. Toda v istem dnevu šok. Za vsak dan svojega bivanja na Rakitni poleg otroka bi morala plačati 30 evrov. Že za 14 dni zdravljenja znese veliko denarja, v primeru podaljšanega zdravljenja na 21 dni, kar je po zakonu, pa še veliko več. Pojavile so se nove dileme. Kako plačati, kako pokriti stroške, ko pa nisem načrtovala tako velikega izrednega stroška.

Klicarila sem in klicarila, obiskala center za socialno delo, a nikjer ni bilo niti sledu o morebitni rešitvi. Že (malce) obupana sem na spletni strani Ringaraja opazila povezavo za vsa vprašanja in pomoč pri pravnih in ostalih zdravstvenih vprašanjih, ki se porajajo staršem, in tako prišla do Anje Pelan, urednice Ringarajinih iskric, ki mi je kot prva pokazala zanimanje za mojo stisko. Prišli sva do rešitve, da mi s tem člankom omogočijo pokritje vsaj dela stroškov.

RAKITNA

Ker se o Klimatskem zdravilišču Rakitna po forumih zelo malo piše, sem bila v veliki negotovosti, kako poteka zdravljenje oziroma kako sploh poteka dan. Toda zdravljenje se je izkazalo za super zanimivo dogodivščino.

Prvi dan je bil namenjen spoznavanju. Spoznali smo poslopje zdravilišča in okolico, že pri kosilu pa sem spoznala tudi mamice s podobnimi izkušnjami. Otroci so bili zelo živahni in v očeh se jim je videlo, da jim je luštno. Dobila sem vtis, da zdravilišče ni podobno bolnišnici. Otroci so imeli vsakodnevno merjenje saturacije (merjenje kisika v krvi), telesne temperature, mame pa smo morale povedati, koliko vdihov so imeli otroci v spanju. Že besed, da »bomo odnesli prstke« (merili saturacijo), so bili otroci veseli, saj smo se naspani dobili pred ambulanto, kjer so se že igrali in se veselo pozdravljali. Nato nas je čakal zajtrk. Otroci so se polni energije veselo lovili po jedilnici, kar nikogar od zaposlenih ni niti malo motilo. Po zajtrku smo odšli na voden sprehod ali sprehod po lastni izbiri. Glede na lepo naravo kotičkov za sprehod ni primanjkovalo.

Na vodenih sprehodih smo si ogledali hišico treh medvedov, škratovo hišico, hišico muce Copatarice, … Zraven jim je vzgojiteljica vedno povedala tudi zgodbico, povezano s hišico. Ogledali smo si tudi kmetijo, božali živali, se sprehodili ob jezeru, … To so izleti, ki jih otroci obožujejo.

STRIC STANE

Po sprehodu smo imeli dihalne vaje, ki so jih vodile medicinske sestre ali pa stric Stane, kot so ga otroci poimenovali. Vaje so potekale v telovadnici, in sicer z žogami, z obroči, masažo, ... Stric Stane nas je presenetil s pozitivno energijo. Poln je priročnih in dobrih nasvetov, tako da je pogovor z njim vedno zanimiv.

Stric Stane nas je poučil, da mlade mamice veliko preveč kompliciramo. Ko so otroci majhni, jih preveč zavijamo, ter pretirano čistimo prostore, da ne pridejo bakterije do njih, s tem pa jih prikrajšamo za dovzetnost na bakterije.

Pravi tudi, da vrtci niso za otroke. Otroci bi morali preživeti otroštvo vsaj do tretjega leta doma s starši, tako kot včasih.

ZDRAVNICA

Zdravnica je zelo prijetna gospa, rojena pediatrinja. S svojim humorjem in z zanimivim pristopom je pritegnila otroka, da ji je pomagal pri pregledu. Med poslušanjem pljuč je glasno pripomnila, da tako močno in učinkovito diha, da je močnejši od vetra in da jo bo kmalu odpihnilo. Pred pregledom ušes je pokazala aparaturo, posvetila na prstek z lučko in povedala, da išče mravlje v ušesih. In naš fantek jo je vedno vprašal, če jih je našla. Zanimivo je bilo tudi pri pregledu grla, ki ga naš fantek zelo nerad dovoli. Ni mu na silo praskala s palčko po ustih, ampak ga je prosila, da v luno (njeno svetilko) glasno zavije »A« kot pravi volk. In to je storil brez problemov, tudi 3-krat. Zdravnica pa se je izkazala tudi s svojim izrednim razumevanjem in potrpežljivostjo in nam staršem odgovorila na prav vsa vprašanja.

Vse do Rakitne sem imela velik odpor do zdravila Flixotide (zdravilo je namenjeno zaščiti pljuč in je v obliki pumpice, naš fantek pa ga uporablja od zadnje, pete epizode dvakrat na dan). Na moje že velikokrat postavljeno vprašanje, zakaj se jim zdi uporaba tega zdravila potrebna, mi je šele pediatrinja v zdravilišču odgovorila, da je to izredno učinkovita metoda, ki ščiti pljuča, da ne pride do trajnih posledic. Obstaja sicer tveganje, da otroci v času jemanja zdravila (minimalno 3 mesece) počasneje rastejo, a se jim nato rast normalizira.

Razložila mi je tudi, da je veliko bolje, če so otroci s tovrstnimi zdravstvenimi težavami v domačem varstvu, saj se jim v vrtcu ob vsakodnevnih infektih stanje vsakokrat slabša. V zasebnem varstvu je velika verjetnost, da bolezen izzveni in se nikoli več ne pojavi in tudi otrok kasneje nima astme. Potolažila me je, da nisem sama kriva za sinovo bolezen. To tolažbo sem zelo potrebovala, saj sem v teh dveh letih po vsaki epizodi krivila sebe, da sem bila preveč zaščitniška na začetku in nisem dovolila, da bi bolni ljudje hodili okoli njega in s tem škodili njegovemu zdravju.

VEČERI NA RAKITNI

Za otroke so bili skoraj najlepši del dneva večeri v igralnici, ko smo se mamice in otroci skupaj igrali in razgrajali. V igralnici je bilo veliko igral, avtomobilov, kock, knjig, … Za mamice pa je bil to tudi čas, ko smo poklepetale in si izmenjale mnenja o bolezni in zdravljenju in skupaj ugotovile, da ni univerzalnega zdravljenja, ki bi se ga vsi pediatri in pulmologi držali. Vsaka mamica mi je povedala drugačen potek zdravljenja.

Pri našem fantku je pulmologinja na Pediatrični kliniki že pri 4. epizodi želela, da začnemo zdravljenje s flixotidom, toda ga jaz nisem dovolila. Dogovorili pa smo se, da če pride do naslednje epizode, se začne zdravljenje in tako se je tudi zgodilo.

Pri drugem fantku pa se niso odločili za zdravljenje s flixotidom, čeprav je imel več močnejših epizod in tudi veliko manjšo saturacijo ob vsakem napadu. Predpisali so mu zdravljenje s singulerjem.

Pri tretjem, ki je prvič zbolel veliko kasneje od našega in imel sicer manj epizod, a mnogo hujše, ga še vedno ne zdravijo, pa čeprav pravijo, da bi bilo dobro.

Zdi se mi, da tudi pediatri in pulmologi ne vedo povsem, kako bi se lotili bronhiolitisov in poizkušajo na vsakem otroku individualno zdravje. Res je, da je vsak otrok edinstven in potrebuje sebi prilagojeno zdravljenje, ki ne more biti univerzalno, toda »kmečka pamet« mi pravi, da bi človek ob močnejših napadih pričakoval močnejše zdravljenje. Tu pa se je pogosto izkazalo za obratno. Toda ker nisem zdravstveno usposobljena, se ne bom spuščala v podrobnosti.

Za konec še nasvet

Vsem mamicam, ki se prepoznate v tem članku in ste doživele nekaj podobnih napadov, toplo priporočam, da se odločite za zdravljenje na Rakitni. Pri sinu je že mogoče opaziti spremembo. Kadar smo blizu bolnih oseb, se ne pojavi več bolezen takoj naslednji dan, ampak jo naš fantek premaga. Res pa je, da vsaj do septembra 2009 ne bo šel v vrtec, ampak bo v domačem varstvu in mogoče bo tudi zaradi tega manj bolezni in samih epizod. V tem trenutku je to najboljša rešitev, saj ne želim, da se mučil pri dihanju. Ker pa bo zagotovo pogrešal vsakodnevno družbo vrstnikov z Rakitne in vrtca, bomo poiskali prijateljčke, s katerimi bo nadoknadil zamujeno.

Z zdravljenjem na Rakitni smo pridobili nova poznanstva in izvedeli veliko informacij, najpomembnejše pa je, da sin lažje diha.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Marec 2009