Name je zelo vplival moj kuža Črt.

/11 /11

Tokrat smo klepetali z Alenko Žumbar Klopčič, pisateljico ekoloških otroških in mladinskih knjig ter potopisov, urednico in direktorico vodilne medijsko-založniške hiše in organizatorja dogodkov na področju energetike Montel Energetika.NET ter ustanoviteljico Srečne hiše. 

Kako ste prišli na idejo za Srečno hišo oziroma kaj vas je najbolj spodbudilo k ustanovitvi?

Po tem, ko sem napisala več kot 40 otroških slikanic na temo ekologije (del sredstev sem namenila zavetiščem in društvom za zaščito živali, precej knjig pa je romalo tudi v roke socialno ogroženih otrok) ter kot pisateljica obiskala številne vrtce in osnovne šole, sem spoznala, da sem s pisanjem naredila vse, kar sem čutila, da lahko, in da je potreben še korak več. Tako sem pred natanko štirimi leti ustanovila Srečno hišo v Lukovici pri Domžalah, kamor sva se z možem preselila pred dobrim desetletjem in kjer je tudi največ rejniških družin v Sloveniji. Slednje dejstvo se je popolnoma ujelo z mojo namero pomagati otrokom, ki jim v življenju ni najbolj postlano. Ko sem zamisel delila še z nekaj krasnimi ljudmi iz lokalnega okolja, ki so projekt konkretno podprli – tako z edinstveno opremo prostora kot s samo pripravo prostora v objektu Avta Kveder -, je bil cilj dosežen in to v bistvu precej enostavno.

Kaj pravzaprav počnete v Srečni hiši oziroma kako osrečujete otroke, ki potrebujejo pomoč?

V Srečni hiši smo prva tri leta poleg vsakodnevne brezplačne učne pomoči približno 50 otrokom (ki so jo žal nekateri starši poskušali izkoriščati za brezplačno varstvo) zbirali stvari – oblačila, igrače, računalnike, otroško opremo in celo otroško pohištvo – in jih neposredno predajali pomoči potrebnim. Danes so naše dobrodelne akcije bolj ciljno naravnane: ko se pojavi potreba po pomoči posameznega otroka ali družine (o njih izvemo od socialnih delavk in Doma Malči Beličeve), sprožimo akcijo, da zagotovimo potrebno pomoč konkretni osebi oz. pomoči potrebni družini. V Srečni hiši organiziramo tudi rojstnodnevne zabave (približno sedemdeset letno), s katerimi poskušamo pridobiti nekaj sredstev, ki jih potrebujemo za delovanje naše Srečne hiše, katere slogan je: Lokalno veselje za globalno srečo!

Izlet na Domačijo Lušina

In kakšni so načrti za prihodnost Srečne hiše?

Vsekakor bomo nadaljevali tako s posameznimi dobrodelnimi akcijami (zadnja večja je bil nakup šolskih nahrbtnikov za otroke iz Doma Malči Beličeve) kot dogodki za otroke iz rejniških družin, kot je bilo novoletno druženje mladostnikov iz rejništva, ki smo jih seveda pogostili in obdarili. Še naprej bomo organizirali nepozabne izlete, kot je bil obisk otrok iz rejništva na Domačiji Lušina pri Škofji Loki, kjer so nekateri otroci prvič jahali konjičke. Za praznike, kot so novoletni in velikonočni, se sama vselej odpravim v nakup prazničnih živil za socialno ogrožene družine in s tem bom zagotovo nadaljevala. Prav tako pa ne mislimo opustiti občasnih donacij humanitarnim organizacijam, kot smo na primer letos pomagali društvu SOS telefon, ki je potrebovalo pralni stroj za eno svojih varnih hiš za ženske in otroke. Srečna hiša bo še naprej ostala odprt prostor za srečanja otrok iz rejništva in njihovih bioloških staršev, pa tudi za srečanja rejnikov in podobne socialne namene.

Sami ste sicer dobrodelni tudi izven Srečne hiše?

Dajanje me je od nekdaj najbolj osrečevalo in že od nekdaj sem razmišljala o tem, koliko še moram(o) narediti dobrega za pomoči potrebne, zato sem zelo vesela, da so dobrodelne akcije postale naša in moja stalnica. S knjižnimi projekti sem pomagala tudi društvom Toka Toka Žani, Humanitas in Luč upanja, ki pomagajo otrokom v nekaterih afriških državah in Indiji, z možem pa sva se pred kratkim odločila, da bova pomagala pri gradnji zavetišča za živali v Lukavcu v Bosni in Hercegovini, kjer je znano, da imajo velike težave s pasjimi brezdomčki. Če pravijo, da eno jabolko na dan odžene zdravnika stran, bi sama dodala, da ena dobra poteza (za drugega) na dan odžene vsakršno nejevoljo stran.  

Pri svojem delu ste bili priča številnim žalostnim zgodbam. Katere so vas najbolj ganile?

Najbolj žalostne se mi zdijo zgodbe otrok, ki nimajo staršev, ker so jih ti zapustili, in pa zgodbe staršev, ki enostavno ne (z)morejo skrbeti za svojega otroka oziroma otroke. Spomnim se primera mame, ki ima zaradi težav z odvisnostjo že dva otroka v rejništvu, pa se je tretjega, ki je bil na poti, iskreno veselila z mislijo, da ji bo njegovo rojstvo zdaj pa zares spremenilo življenje na bolje. Gre za žalostne zgodbe odraslih, ki čisto zares nikdar niso dozoreli, in le kako takšni osebi dopovedati, da bo njen otročič bržkone še večja socialna žrtev? Na začetku sem se sama le stežka pripravila do tega, da takšnih staršev ne bi obsojala, toda na koncu sem se vprašala: Kdo sem jaz, da bi sodila?

Zelo žalostne so tudi zgodbe o nasilnih starših, ki svoje frustracije lomijo na šibkih, najpogosteje ženskah in otrocih. Do teh nimam tolerance. Toda na splošno pa se pri svojem delovanju osredotočam predvsem na to, kako lahko pomagam otrokom, kdaj pa kdaj pa tudi kakšnim odraslim, kot na primer zgoraj omenjeni odvisniški mami z zagotavljanjem ženskih oblačil in kakšne lepe torbice, da bi se vendarle za kak hip počutila lepo.

Kako pa se soočate s temi žalostnimi zgodbami oziroma kako si povrnete optimizem in motivacijo, ko okoliščine niso videti optimistične?

Čeprav me kdaj užalosti kakšna žalostna otroška zgodba, sebe nikoli ne prepoznavam kot žrtev. Bolj je problematičen občutek nemoči, ko vidim recimo mladoletnika, ki ga zelo dobro poznam, kako je pristal v neprijaznem okolju, v katerem se počuti ne samo slabo, ampak tudi ogroženega. V enem izmed takšnih primerov sem se prvič znašla v situaciji, ko fantu res nisem znala pomagati, saj nisem mogla spremeniti celotnega ustroja, v katerem je. Poskušam mu pomagati z žepnino in možnostjo, da me lahko kadarkoli pokliče.

Sicer je pa tako, da vedno, ko sem v družbi otrok, ki nimajo ravno cvetočega življenja, povsem pozabim na cel svet in sem polna pozitivne energije – da jim, upam, polepšam vsaj hipec njihovega otroštva. Naučila sem se tudi, da je v takšnih primerih pogosto veliko več kot neka donacija pomembno samo to, da si tam za njih.

Božično 'krofkanje' z Mojim frostijem

Če bi prišla dobra vila in vam uresničila eno željo glede slovenske zakonodaje, ki se tiče otrok in družin, kaj bi si zaželeli?

Zaželela bi si to, kar poudarja prijateljica, ki je socialna delavka - ko gre za otroke v rejništvu s starši, ki ne zmorejo izvajati starševske skrbi tako, da bi upoštevali otrokove potrebe, bi morala biti v ospredju korist otrok ter pravica otroka do srečnega in zadovoljnega družinskega življenja pred pravico starševstva. Tukaj mislim na starše, ki tudi po namestitvi otrok v rejništvo ne spremenijo svojega življenjskega sloga – še naprej uživajo droge in alkohol ter na sploh ne upoštevajo osnovnih otrokovih potreb, ne uporabijo razpoložljivih možnosti pomoči ali pa ta ne rezultira želenih sprememb. V takih primerih bi po moje morali predlagati odvzem roditeljskih pravic, otroku pa omogočiti bolj trajno rešitev in v primerih, ko bi bila možna posvojitev, to tudi izpeljati. Pogosto se namreč sprašujem, kakšna je to ureditev, ki omogoča stik otroka z očetom nasilnežem, zaradi katerega je skupaj z mamo pristal v varni hiši. Ne vem, morda je v ozadju takšnih primerov neko "višje dobro", ki ga pa sama res ne razumem.  

Kakšni ste bili sami kot majhna deklica oziroma kaj vas je kot punčko najbolj osrečevalo?

Čeprav je z mano živel le zelo kratko obdobje, je name kot deklico (in pisateljico) zelo vplival moj kuža Črt. Bil je mladiček in smo ga še kot mladička oddali naprej, toda v meni je pustil tak pečat, da sem prve napisane zgodbe posvetila prav psičkom in mucki, ki iščejo nov dom: Vigo išče dom, Črt in Lena, Vigo 2, Miško in gospa Mara. To, da sem lahko skrbela za majhnega kužka, mi je kot devetletnici pomenilo vse. In ko se je mama odločila, da mora kuža stran, mi je bilo to "vse" v hipu odvzeto. Že takrat sem uvidela, kako neodgovoren je lahko človek – ko se denimo starša ne posvetujeta med sabo, ali je družina pripravljena na novega živalskega člana, posledica pa je lahko zapuščena žival. No, Črt je sicer dobil nov dom, žal na verigi, toda na srečo so pri tisti hiši imeli tudi deklico moje starosti, ki se je igrala z njim.

Bi nam lahko zaupali kakšen dogodek ali nasvet iz otroštva, ki ga ne boste nikoli pozabili?

Edini nasvet, ki mi ga je dala mama oziroma se mi ga je zdelo vredno zapomniti je bil "Vedno si lahko boljša." Sama ga nikoli nisem jemala na način, da sem lahko boljša od drugih, toda, da sem vedno lahko boljša od same sebe, da imam torej vedno še nekaj rezerve. Pri čemerkoli, pa naj gre za šolo, študij, delo ali dobrodelnost. Tudi, ko sem se kdaj znašla v kakšni neprijetni ali celo konfliktni situaciji, sem imela to misel ves čas pred seboj in se nikoli nisem spuščala na kak primitivnejši nivo človeka na drugem bregu. Tako se tudi v prvem letniku srednje šole nisem pustila najstnicam, ki so se spravile name, in vzdržala do konca šolskega leta, nato pa se prepisala na Gimnazijo Moste. Tudi tam so me čakali izzivi mojega notranjega prepričanja - razredničarka mi je namreč v 4. letniku "napovedala", da ne bom maturirala, saj sem morala ob šoli delati. V resnici pa mi je prav njena "napoved" služila kot gorivo za učenje in pripravo na maturo ter - če sem iskrena - tudi kasneje pri dodiplomskem in podiplomskem študiju. Tako da sem ji danes celo hvaležna za te nespodbudne besede, pa čeprav so po mojem mnenju skregane z osnovami pedagogike.

In še za konec - kako lahko Srečni hiši pomagamo starši in podjetja, ki jim ni vseeno za slovenske otroke?

V Srečni hiši čisto vsak podarjen evro namenimo naprej – bodisi za nakup šolskih potrebščin, živil, igrač ali celo igral, kot smo že storili v dveh akcijah. Po drugi strani pa Zavod Modri svet za mlade, pod okriljem katerega deluje Srečna hiša, pripravlja tudi dogodke za mlade, kot so recimo delavnica "Zaženi svoj (energetski) start-up!" in poletne marketinško-medijske šole Energetike.NET. Z našim zavodom in Srečno hišo je vsekakor možno sodelovati na več načinov. Kje je volja, se vedno najde tudi pot.     

Otvoritev Srečne hiše je pozdravil tudi Plinko