/11 /11

Kako prepoznati disleksijo, kako otroku pravilno pomagati, smo se pogovorili z mag. Matejo Hudoklin, univ. dipl. psih.

Kaj je disleksija?

Disleksija spada med specifične učne težave in gre za motnjo branja in pisanja (če malo poenostavimo). Je motnja, ki je nevrofiziološko (notranje) pogojena. To pomeni, da so zanjo značilni določeni kognitivni primanjkljaji (posebnosti v nekaterih procesih spoznavanja). Posameznik ima težave pri predelovanju jezikovnih informacij. Zato imajo težave pri prepoznavanju posameznih glasov npr. v besedah. Zato osebe z disleksijo težko samodejno prepoznavajo posamezne besede, kar pa predstavlja pogoj za razumevanje tistega, kar preberemo.

Kako jo ugotovimo?

Za disleksijo je značilnih vrsta znakov, po katerih lahko motnjo prepoznamo. Ti znaki se lahko pojavljajo posamezno ali pa se jih pojavlja več skupaj, v različnih kombinacijah. Med te znake med drugim spadajo: težave pri zavedanju glasov, pri prepoznavanju posameznih besed, težave z vrstnim redom črk v besedi ali števk pri številih pri branju in/ali pisanju, težave z razumevanjem prebranega, težave z izražanjem misli v pisni obliki ali ustni obliki, težave pri orientaciji v času in prostoru, težave pri pisanju (čitljivost, hitrost pisanja), težave pri matematiki, povezane predvsem z zaporedji in tako naprej.

Pri otroku jo lahko opazimo, če otrok zamenjuje, izpušča ali dodaja črke pri branju in/ali pisanju, če branje kljub vloženemu trudu in vaji ni tekoče, če dela težave poštevanka (kljub vaji in ponavljanju), če so težave z učenjem zaporedij – npr mesecev v letu, dni v tednu, če so pisne ocene običajno oceno ali dve slabše kot ustne ocene, če so otrokovi zapiski pomanjkljivi, ker izpušča besede, odstavke, če so zapiski nečitljivi, če delajo težave besedilne naloge pri matematiki, če pri pisanju števil obrača števke (57 namesto 75) – in tako dalje.

Pomembno tudi je, da otrok pri učenju branja in pisanja ne napreduje v skladu s pričakovanim in da je njegova uspešnost v šoli neskladne s siceršnjim funkcioniranjem otroka. Z drugimi besedami – otrok deluje bister, sposoben, vendar pa so rezultati pri branju in pisanju povsem v nasprotju s tem.

Ali obstaja več vrst disleksije?

Pri disleksiji lahko v grobem ločimo »vidni« in »slušni« tip disleksije. Pri prvem (ki je pogostejši) se težave pojavljajo predvsem zaradi težav pri predelovanju vidnih simbolnih informacij (težave s povezovanjem vidnega simbola – črke- z določenih glasom). Pri drugem pa težave izvirajo predvsem v težavah pri slušnem razlikovanju glasov, kar se potem odraža tudi pri zapisu črk in branju.

Kako lahko pomagamo otroku, ki je dislektik? Kako mu lahko pomagajo starši?

Predvsem je pomembno, da težave še dovolj zgodaj prepoznamo in poiščemo ustrezno pomoč. Te težave ne izginejo same od sebe, ne izginejo z razvojem. Žal je tako, da običajno vztrajajo celo življenje. Lahko pa marsikaj naredimo že na začetku šolanja, da zmanjšamo pojavljanje težav oz. se naučimo živeti z njimi. Otrok mora biti vsaj eno leto v intenzivnem opismenjevanju in če po tem obdobju pri učenju branja in pisanja ni napredka, se moramo vprašati, zakaj ne. Vsekakor je smiselno poiskati pomoč strokovnjaka, ki takšne težave dobro pozna. Ko enkrat razumemo, zakaj ima otrok takšne težave pri usvajanju branja in pisanja, potem mu lahko tudi pomagamo. Otrok z disleksijo je v šoli lahko deležen prilagoditev poučevanja in preverjanja ter ocenjevanja znanja. To pomeni, da se otroku do določene mere prilagaja okolje in hkrati se mu da možnost, da svoje znanje pokaže na različne načine. Starši mu doma lahko tudi nudijo pomoč (pogosto to predstavlja branje različnih besedil, pomoč pri organizaciji učenja, pomoč pri oblikovanju zapiskov itn. – odvisno od starosti otroka in izrazitosti težav).

Ali disleksija vpliva na učni uspeh?

Vpliva, če otrok ne dobi pomoči, ki jo potrebuje in do katere je upravičen. Otroci z disleksijo, katera pa še ni prepoznana, imajo slabši učni uspeh oz. ta učni uspeh ni v skladu njihovimi sposobnostmi. Otrok z disleksijo brez pomoči tako ne izkorišča svojih potencialov, še več, zaradi neprepoznavanja težav je škoda zanj vedno večja. Ob ustrezni pomoči in ustreznem načinu dela pa so otroci z disleksijo lahko tako uspešni kot njihovi vrstniki brez disleksije.

Koliko otrok v Sloveniji ima disleksijo? Ali to število narašča?

Otrok z disleksijo je pri nas okvirno toliko kot v primerljivih državah drugod po svetu. Delež se giblje nekje od 10 do 15% otrok. V ta delež so zajeti vsi z zelo blagimi pa z zelo hudimi težavami. Med njimi je približno 3% tistih, ki zaradi izrazitosti težav potrebujejo strokovno pomoč. Strokovnjaki ocenjujemo, da delež v splošni populaciji ne narašča, se pa število prepoznanih otrok veča, ker imamo danes več znanja, več informacij o disleksiji in jo tudi prej prepoznavamo.

Če imate vprašanje o disleksiji, o učnih težavah, ga lahko zastavite Ringarajini strokovnjakinji TUKAJ.