/11 /11

Navezanost med mamo in plodom je popolnoma naraven proces in vse bolj ko se bliža termin poroda, vse bolj mama pričakuje in komaj čaka, da zagleda bitjece, ki ga je celih devet mesecev nosila v svojem telesu.

Kaj pa očka?

Seveda tudi očetje nestrpno pričakujejo novega družinskega člana in se ga veselijo. Vendar morajo mame razumeti, da očetje na to dogajanje gledajo iz popolnoma drugačnega zornega kota kot me.

V prvi tretjini nosečnosti jim ponavadi popolnoma nič ni jasno kaj se dogaja z njihovo ženo, partnerko. Kot prvo jim dejstvo, da je njihova najdražja noseča, še ni prišlo v podzavest, saj se nikjer še nič ne opazi. Poleg tega pa je ves čas sitna, zoprna, jokava, ji je slabo ali celo bruha. In ubogi očetje so popolnoma zmedeni in nič jim ni jasno.

V drugi tretjini nosečnosti se stanje nekoliko umiri in normalizira. Ker se pričenja bočiti trebušček, se tudi očetje že bolj začnejo zavedati dogajanja in situacije. Še posebej ko z roko preko maminega trebuha prvič začutijo plodove gibe oziroma, ko na ultrazvočnem pregledu zagledajo obrise ploda na ekranu, pa jim zadeva postane popolnoma jasna.

V zadnji tretjini nosečnosti pa se očetje res že težko izognejo dejstvu, da bo na svet kmalu prijokal nov družinski član. Mame jih okupirajo iz vseh strani (nakupovanje otroške opreme, šola za starše, vedno večji mamin trebušček, …). Tudi očetje sami že zelo težko pričakujejo trenutek, ko bosta skupaj s svojo partnerko, ženo zagledala svojega novorojenčka.

Ko nastopi čas poroda, sploh ni več vprašanje ali bo oče pri porodu prisoten ali ne, saj je to v današnjih časih čisto nekaj običajnega. Večina očetov z veseljem prisostvuje pri rojstvu in z velikim ponosom prerežejo popkovnico. Po rojstvu otroka se za družino prične popolnoma drugačno življenje, še posebej če je to prvi otrok.

Po rojstvu in tudi po prihodu domov iz porodnišnice, je ponavadi mama tista, ki prevzame skrb nad novorojenčkom. Vendar je zelo pomembno, da v ta proces vključimo tudi očeta in seveda tudi druge otroke, če to ni prvorojenec. Velikokrat mame zmotno mislijo, da samo one same znajo najbolje poskrbeti za otroka. Vendar je priložnost potrebno dati tudi očetom, še posebej, če oče sam pokaže pobudo za to. Verjetno se zadeve res ne bo lotil na tak način kot bi se je vi, vendar bo verjetno enako dobro opravil. Če se nam zdi, da oče potrebuje pomoč, mu na začetku pomagajte. Mogoče bo najboljše, če za začetek nekajkrat skupaj previjeta dojenčka ali pa mu nekajkrat pokažete kako vi to naredite. Nato pa naj oče poizkusi sam, če mu kaj ne bo šlo, mama še vedno lahko priskoči na pomoč. Na tak način lahko oče opravlja tudi druga opravila, ki jih s seboj na svet prinese novorojenček oziroma dojenček. Sodeluje lahko pri vsakodnevnem negovanju (previjanje, kopanje, preoblačenje, …), pri hranjenju, če je dojenček hranjen po steklenički, še posebej pa kasneje, ko otrok že je po žlički. Izjema je seveda dojenje, kjer pa mame niso nadomestljive. Zelo dobro se oče in dojenček lahko povežeta preko igre in kadar je mama utrujena in potrebuje malo miru ter počitka, tako, da oče pelje dojenčka sam na sprehod. Pomembno je, da očeta ni strah kaj se bo zgodilo ko bo sam z dojenčkom in če bo slučajno začel jokati. Pri vsem tem je zelo pomembno, da mame zaupajo očetom in jih ne nadzorujejo ves čas. Vendar pa tudi očetje ne smejo biti užaljeni, če mame kdaj pripomnijo kako malenkost.

Ključno vlogo imajo očetje tudi pri vzgoji dojenčka oziroma otroka. Velikokrat se zgodi, da mama hitreje popusti raznim zvijačam svojih otrok, ki se lahko začnejo že zelo zgodaj v obdobju dojenčka, saj večino časa preživijo skupaj z njimi. Zato se hitro zgodi, da jim kakšno stvar ustrežejo samo zato, da je mir. Pri tem so res lahko v veliko pomoč očetje, ki v takih trenutkih posežejo vmes in postavijo mejo otroku in tudi mami. Pogostokrat se lahko zgodi, še posebej ko otrok postaja starejši, da za določena opravila zahteva samo mamo, to je v razvoju povsem normalno. Pa vendar ni odveč, če se pri vseh opravilih starša izmenjujeta in si tako delita naloge starševstva.