Preprečite pretep med otroki in jasno pokažite svoje meje.

/11 /11

Imam dva sinova, ki se pogosto prepirata. Pa me v resnici njuni prepiri ne motijo toliko, kot me moti njun odnos - starejši namreč vedno mlajšega nekako prinese naokrog oz. izkoristi to, da je večji, močnejši in pametnejši. Tako mlajši večinoma "potegne kratko", kar se mi ne zdi pošteno, zato se vse več vmešavam v njune spore. Je to v redu ali bi ju morala pustiti, da se sama dogovorita, pa čeprav po mojem prepričanju nepravično do mlajšega sina?

Zmedena mama

Za nasvet smo prosili Familylabovko Eriko Plevel:

Konflikti v družini so neizogibni

Pravite, da vas njuni prepiri v resnici ne motijo toliko, kar pomeni, da se zavedate, da so konflikti v družini neizogibni oz. da je normalno, da se ljudje, ki živijo skupaj, ne strinjajo ves čas o vsem. Otroci se ob tem učijo pomembnih socialnih spretnosti, osnov reševanja konflikta, sklepanja kompromisov ter izražanja svojih občutkov in potreb.

Včasih se zdi, da gre otrokom reševanje konfliktov slabo od rok in potrebujejo pomoč, vendar je ob tem pomembno, da zaupamo vanje in se vmešavamo čim manj. Večkrat, ko se namreč vmešavamo v otroške konflikte, tem bolj otrokom sporočamo, da smo mi odgovorni tako za način, kako se lotevajo konfliktov, kot za njihovo razrešitev. S tem otrokom jemljemo prostor in priložnost, da sami preizkušajo svoje ideje in rešitve ter se seveda tudi zmotijo in učijo iz lastnih izkušenj oz. napak.

Pogovor in izražanje občutkov

Namesto nenehnega vmešavanja v sinove konflikte je zato bolje, da se z njima čim večkrat pogovarjate ter ju na različne načine in ob različnih priložnostih učite izražati svoje občutke in potrebe ter s vprašanji spodbujate, da sama iščeta rešitve. Če menite, da se spori prevečkrat ponavljajo na isti način in gre res na škodo mlajšega oziroma njunega medsebojnega odnosa, je dobro, da se o tem z njima skupaj in z vsakim posebej tudi pogovorite. Jima na primer iskreno poveste: »Pogosto vaju slišim, ko se prepirata in imam občutek, da vedno mlajši 'potegne kratko'. Zanima me, če prav slišim ali je to le moje dojemanje in se noben od vaju ne čuti prikrajšanega?« Glede na njun odziv boste potem bolje vedeli, kako naprej.

Ko se boste pogovarjali z vsakim posebej, izrazite skrb in svoja opažanja ter poslušajte mnenje otroka. Predvsem poskušajte ugotoviti, kako se otrok počuti, kako on vidi situacijo in kaj se v resnici skriva za njegovim vedenjem. Včasih otroci potrebujejo predvsem to, da so slišani v svoji frustraciji in občutkih, ki so se jim nabrali, ter da jim pomagamo slišati drug drugega - kaj tisti drugi čuti in zakaj. Zato je pogosto dovolj, da se vmešamo le toliko, da otrokom omogočimo, da se izrazijo, jih slišimo in ovrednotimo, kar povedo, nato pa reševanje prepustimo njim.

Kako se vmešati v prepir?

Če vendarle čutite, da se morate vmešati v prepir med sinoma, pri tem pazite, da poslušate tudi svoje meje in fantoma razložite, zakaj ste se vmešali in kaj vas je zmotilo. Na primer: »Tole se mi zdi preveč grobo in ne dovolim, da se tepeta.« Preden pristopite do njiju, se umirite in obvladajte svoje občutke, sicer lahko situacijo samo še poslabšate in prepir stopnjujete. Zato raje pristopite z empatijo in čimbolj objektivno opišite, kaj se dogaja - brez kritiziranja in obsojanja. Pri tem vsakemu otroku pomagajte, da izrazi svoje občutke in potrebe brez napadanja drugega ter da prisluhne tudi drugemu. Nato se čimprej umaknite in dokončno rešitev situacije prepustite otrokoma. Če je res potrebno ali je problem večji ter se pogosto ponavlja, se skupaj usedite, zapišite problem, skupaj iščite rešitve in jih preizkusite.

Bodite dober vzgled

K boljšim odnosom med sorojenci lahko veliko prispevamo starši tudi s tem, da z vsakim otrokom posebej gradimo tesen in pristen odnos. Tako se vsak od otrok počuti uzrtega, vrednega in enkratnega ter ne čuti potrebe po iskanju pozornosti staršev na bolj destruktivne načine. Odnos med sorojenci pogosto poslabšamo tako, da jih med sabo primerjamo, favoriziramo enega izmed njih, skušamo biti preveč pravični, spodbujamo tekmovanje med njimi, jih preveč silimo, da delijo svoje stvari ali se med prepiri postavimo na stran enega od otrok.

Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na starševski vzgled, zato se vprašajte, kako se vi pogovarjate in prerekate z otroki in partnerjem ter drugimi ljudmi, kako se obnašate v konfliktih. Otroci se namreč pogosto do svojih sorojencev vedejo podobno, kot se mi starši vedemo do njih. Preverite še odnos med vama s partnerjem, saj otroci pogosto sodelujejo tudi tako, da izražajo konflikt med staršema. Pa ne pozabite na nezadovoljene osnovne fiziološke potrebe, kot so spanje, hrana in pijača ter dovolj igre, miru, tišine in gibanja, katerih manko je lahko hitro sprožilec za slabo voljo tako med otroki kot odraslimi.