Gibalna ura v naravi 01

Gibalna ura v naravi 02

/31 /11

Nenehno poslušamo o pomenu gibalnih aktivnosti na celosten razvoj otrok. Prav gotovo se vsi skrbni starši tega tudi zavedajo in izkoristijo vsako priložnost, da omogočijo otrokom izvajanje takih aktivnosti na čim zabavnejši način. Redno ukvarjanje s športom in rekreacijo bi moral biti življenjski slog vsakega človeka. Mlajši kot se navade oprimemo, bolj globoko se vplete v naše življenje. Zato je izjemno pomembno, da na redno gibanje navadimo že naše najmlajše. Tako smo se v vrtcu Ciciban letos vključili v mednarodni projekt za promocijo gibalne dejavnosti otrok GIBALNI PROGRAM FIT SLOVENIJA – »Svet gibanja, svet veselja« in si v povezavi s tem projektom zastavili tudi kar nekaj dolgoročnih ciljev, ki temeljijo na povečanem poudarku vnašanja gibalnih aktivnosti v delo z otroki.
 
Kadar posije sonce, se ogreje in ozeleni narava, nas le-ta kar vabi v svoje naročje. Tudi če smo vso zimo pridno hodili ven, smučali, sankali in počeli še druge prijetne reči, moramo priznati, da ima pomlad čisto poseben čar, ki se mu še tako trdovratni zapečkarji težko upirajo. Lep dan nas odpelje na sprehod, pa naj bo to v gozd, v hribe, na travnik, v bližino ribnika, potočka ali reke.
 
Tako je tudi nas, otroke skupine »SONČKI – BALONČKI« z vzgojiteljicama, očaral lep pomladni dan, zato smo se odločili našo vadbeno uro, ki sicer poteka v telovadnici, »prenesti«v naravo – na gozdno površino. In kaj je pri vsem najbolj pomembno? Seveda to, da se otrok med gibanjem tudi prijetno zabava. Šele kasneje, nekje po šestem letu je otrok sposoben razumeti, da bo s športno dejavnostjo postal močnejši, hitrejši in bolj zdrav.
 
Ker pa v gozdu nismo imeli nobenih športnih rekvizitov, smo pač uporabili domišljijo. Sredi gozda smo manjši breg uporabili za tek navkreber in navzdol. Pri tem smo morali paziti tudi na drevesa, katerim smo se morali nekako izogniti in pri tem nehote izvedli še tek med ovirami. Našli smo tudi podrti drevesi in se preizkusili v hoji na višini in na tleh z lovljenjem ravnotežja s sonožnim doskokom, prav tako pa tudi v sonožnih preskokih. Z nabranimi storži smo se pomerili v ciljanju tarče – drevesa. Čas v gozdu smo izkoristili tudi za opazovanje prebujajoče se narave, poslušanje različnih zvokov in za sprehod oz. tek do miklavške mlake, kjer smo opazovali padec vode v slapu. Srečali smo tudi kosa ter mu zapeli pesmico Pleši, pleši črni kos. Prav gotovo pa otroci ne bodo pozabili iskanja domovanja hudobnega volka, ki trdno spi nekje globoko v gozdu in čaka, da ga popeljemo nazaj v pravljico, iz katere se je izgubil. Žal ga tokrat nismo našli, morda nam bo to uspelo prihodnjič, ko se bomo radostno in z velikimi pričakovanji zopet vrnili v gozd, kjer nas že nestrpno pričakuje. Pomagali mu bomo pri iskanju pravljice, ki jih zdaj marljivo prebiramo, da mu bomo lahko svetovali.
 
Navdušenje otrok je bilo ob koncu obiska gozda nepopisno, in ko sva jih povprašali, ali bi šli naslednjič v telovadnico ali v gozd, lahko samo ugibate, kakšen je bil njihov odgovor.
 

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Maj 2009