Še danes razmišljam o tem, kako bi bil videti in kako bi mu bilo ime in kakšen bi bil. (Freepik.com)

/11 /11

Mame na forumih svoje izgubljene dojenčke pogosto imenujejo angeli, uporabniki Ringeraje pa so v temah foruma pisali tudi o svojih občutkih po splavu. Spodaj si lahko preberete čustvena priznanja mamic po izgubi dojenčkov.

"Nikoli v življenju me še ni tako bolelo. Ne morem dihati ... Ves čas mislim nanj in ga imam zelo, zelo rada. In pogrešam ga. Grd, neskončen občutek praznine v trebuhu. In vedno pomislim na njegove prste na nogah iz ultrazvoka ... ker imam od njega le še en ultrazvok ... in tako sem čakala dan, da ga objamem. Če nikoli več ne bom imela otrok, ga imam, mojega sinčka. "

"Ko so mi rekli, da ne slišijo srčnega utripa, sem želela, da tudi jaz izginem, ker sem mislila, da se nikoli ne bom izvlekla. Nešteto dni sem jokala, nočne more so me ubijale, nisem si upala niti zaspati. Potem pa je nekdo povedal največjo resnico, in to je, da če si nekega dne želim otroka, moram najprej jaz biti v redu, ker če me ne bo, tudi otroka ne bo."

PREBERITE TUDI: Če ne bi bilo papirja, ki trpi vse, morda nihče ne bi nikoli slišal moje zgodbe

"Sploh ne vem, ali imam moč, da vse to napišem, danes je bil dan mojega PDP-ja in namesto sreče sedim sama, obupana in jokam, ker mojega otroka ni več. Bila sem noseča 9 mesecev, rodila sem in otroka nisem pripeljala domov, ne vem, zakaj se je to zgodilo, ne vem, ali bom dobila kakšen odgovor na to, kaj je bil razlog oz. na koncu moram reči, da je bila božja volja in je nikakor ne morem sprejeti. OK, dojenček je lepo napredoval, vse je bilo popolno in potem samo, srček je nehal utripati in moj dojenček ni bil več živ. Pred 21timi dnevi sem morala roditi sina, ki ni bil živ. Bolečina in žalost. "

"Vstanem, prazen občutek me trga, skuham grenko kavo in vem, da ni nič tako grenkega kot ta občutek praznine. Da bi se lahko vrnila le 7 dni nazaj. Ko je bilo vse normalno, si močna govorim. Ne ??bom klonila. Nisem edina, ki ima s slabe in težke izgube. V prsih me stiska, srce utripa z nenormalno hitrostjo, imam občutek, da me boli. Pravijo, da srce ne more boleti. No, lažejo, bolečina je. Solze so mi že naredile brazde na obrazu, bojim se ogledala. Sneg zunaj je vse pokril in vse je belo, prazno. Želim svoje življenje nazaj. Padla sem na dno, zlomila sem se. Brišem si kri iz rane na moji duši, vendar je še vedno tam in vem, da bo sčasoma ustavila, toda brazgotina ostane. "

"Naše zgodbe ne bi smele biti resnične. Mislim, da tega, kar se nam je zgodilo, ni mogoče predstavljati kot možnost, dokler se to ne zgodi. Ko sem šla na pregled pri 15 tednih, srčnega utripa ni bilo več. Ležala sem v sobi z nosečnicami, gledala trebuh in spraševala otroka, zakaj je umrl. Na indukcijo nisem reagiral niti najmanj. Nekako sem vesela, da ga tudi moje telo ni hotelo izpustiti ... "

PREBERITE TUDI: Pismo mavrični mamici

"Še danes razmišljam o tem, kako bi bil videti in kako bi mu bilo ime in kakšen bi bil. Najlažje mi je sprejeti: smrt brez razloga, da ne bi krivila sebe in druge, da se nisem rodila ( v nasprotnem primeru bi bil zdaj star devet let). Ne bom lagala in danes boli, a imam še hči. Če bi imela srečo, bi imela starejšega brata. "

Spomnim se, kako sem v solzah odšla v porodnišnico. Vzamem otroško torbo iz "porodniške" torbe (plenice, bodiji, krema), vzamem ven in tresejo se mi roke, komaj zdržim .. nepopisno .. grem v porodnišnico in vem, da se bom domov vrnila praznih rok. "

"Samo čakala sem, da bolečina mine, vsak nov dan je bil nov boj. S sabo, z možem, s starši, z žalostnimi obrazi prijateljev, s sočutnimi pogledi znancev. Zaradi teh sem pogosto jokala, ker me vedno spomnijo na mojo izgubo. Grozno je ... "

PREBERITE TUDI: Resnična zgodba: Moj otrok je umrl v mojem naročju

"Ne morem opisati svoje žalosti, ko sem bil v porodni sobi, obkrožena z drugimi nosečnicami. One so vedele, da bodo po velikih mukah in bolečinah slišale glas svojega otroka. Jaz pa sem samo čakala, da se nočna mora konča brez besed" Bravo mama, čestitke! '.. Ves čas sem jokala med porodom ..."

"Bila sem sredi 13. tedna in sploh nisem zakrvavela. Diagnoza - missed abortion. Zdelo se mi je, da imam nočno moro, iz katere se nisem mogla zbuditi. Tega ne bi želela svojemu najhujšemu sovražniku!"

"Tisto noč sem začutila bolečino v prsih, borila sem se za zrak, ko se je boril on in vedela sem, da namesto molitve za svoje življenje, molim za dušo svojega angela, ki je odšel, ne da bi se ga mama sploh dotaknila ..."

PREBERITE TUDI: Pismo mojemu otroku, ki ga ni več

VIR: Ringeraja.rs