/11 /11

Nisem brala knjig, nisem imela interneta, nisem imela nosečih prijateljic, mame, kakor se spodobi, pa še manj. Nisem razumela niti dojela nobenega pregleda, razen ultrazvoka, za katerega so mi povedali, da lahko vidijo spol še nerojenega otroka. In sem vprašala in so rekli, da bo fant. S sedaj že bivšim možem sva se odločila, da mu bo ime Jan

(zadnje tri črke njegovega imena). Celo nosečnost sem preživela tako, kakor prej, ko še nisem bila noseča: ko še niti vedela nisem, da sem noseča, sem popila malce preveč Belle-de-joura, kadila sem (vendar manj in lažje cigarete),

skakala naokrog, oblačila običajna oblačila do 6.meseca in v 8.mesecu celo pomagala nesti štedilnik po stopnicah. Ginekologinja, dr. Demšar iz ZD Šiška v LJ, mi je, na podlagi zadnje menstruacije, določila PDP 11.oktobra 1997.

10. oktobra 1997 zvečer sva se z bivšim možem odločila, da greva na kavo in klepet k prijateljem. Počutila sem se odlično, edino tam nekje okrog 20:30 zvečer me je nekaj začelo špikati v križu oz. v trtici. Ker me je cel hrbet

bolel tako rekoč celo nosečnost, temu sploh nisem posvečala posebne pozornosti, ampak sem mirno čvekala in kofetkala dalje. On 21-ih me je pa že prav simpatično špikalo in šele takrat sem se nekako spomnila, da sem noseča in da mogoče pa kaj ni v redu. Bivšemu možu sem rekla, naj me pelje na urgenco, da me pregledajo, potem pa bova šla domov, da grem spat. Kot neizkušeni najstnici se mi je zdelo seveda popolnoma nemogoče, da bi rodila pred datumom, ki ga je določila ginekologinja.

Iz Šiške sva se odpeljala z avtom na urgenco, kjer so nama rekli, naj greva kar v porodnišnico na Zaloški, glede na to, da imam naslednji dan PDP. Pa sva šla tja. Receptorki sva povedala, zakaj sva prišla. Ura je bila 21:30. Po nekaj minutah so me poklicali v sprejemno sobo, bivšega moža pa sem pustila zunaj na hodniku, skupaj z mojo jakno. Ker takrat, ko sem šla od doma, nisem imela namena iti v porodnišnico, sem šla seveda od doma brez vsega. V sprejemni sobi so bili močno navdušeni, ko sem se tam pojavila brez osebne izkaznice, brez zdravstvene knjižice in brez materinske knjižice. Ampak ker sem jim vse, kar jih je zanimalo, zrecitirala na pamet, so me poslali ležat na nekakšno mizo. Priključili so me na neko čudno napravo, za katero sem kasneje izvedela, da je CTG, in rekli so, da vidijo popadke. Jaz sem jih samo debelo gledala, o kakšnih popadkih neki govorijo. Po navodilih zdravnice sem dala noge narazen in rekla je: »Lepo. Tri centimetre ste odprta. Rodit greste.« Jaz pa nazaj: »Kdaj? A zdajle? Zdajle ne morem.« Vsi prisotni pa v smeh. »Ja, kdaj pa ste mislila, gospodična?« »Rekli so mi, da imam jutri rok. Jaz sem mislila, da me boste zdajle samo pregledali, rodit bi pa prišla jutri.« Smehu ni bilo ne konca ne kraja, meni pa vedno manj jasno. Kakor sem slišala, popadki bolijo, vmes se zvijaš in kričiš... Jaz pa »flegma« z nekimi kabli na trebuhu, razmišljala o

cigaretu, oni pa meni, da grem rodit.

Poslali so me za neko zaveso, da se preoblečem. Dali so mi veliko preveliko sprano spalno haljo iz tako trdega materiala, kakor ga v življenju še nisem imela na sebi, in copate. Zmedena do konca sem stopila ven iz sprejemne sobe s svojimi oblekami v rokah in porinila sem jih bivšemu možu v naročje z besedami: »Pravijo, da grem rodit.« Tudi njemu se ni niti sanjalo, kako in zakaj. Rekla sem mu, naj gre lepo domov in da ga bom poklicala, ko in če bom res rodila, pa bo takrat prišel nazaj. Nato sem šla lepo peš z neko zdravnico nekam gor. No, ja, nekam - v porodno sobo. Spotoma mi je rekla, da je za klistir prepozno. Niti tega nisem vedela, kaj je klistir. Rekla pa je, da me bodo prej obrili. Tudi prav. Nekajkrat je potegnila z navadno britvico, prav nič nežno in nič previdno in jaz, gobec, kakor sem, sem rekla:«Aua! A lahko, prosim, malo pazite? To je moja »češplja«, ne vaša!« Ampak takrat je bilo britja že konec in poslala me je pod tuš. Šla sem se oprhat in spotoma na nekem hodniku sem pogledala na uro - 21:55. Pod tušem me je zvil prvi normalen popadek, tako, da sem se prijela za nek ročaj pri umivalniku tam zraven. Ko je minil, sem se obrisala, oblekla nazaj tisto vrečo in šla sama v porodno sobo. Zdravnici sem rekla, da me je enkrat prav pošteno zvilo. Ko sem se ulegla na porodno mizo, je rekla: »Lepo. Odprta ste že 8 cm.« Kaj pa sem jaz vedela, kaj to pomeni. Poleg babice je v sobo prišla še neka gospodična, za katero sem po nekaj minutah dojela, da mora biti študentka, saj ji je babica rekla:«Vidite, tukajle morate pa predreti, da bo odtekla voda.« Ko danes pomislim, da je tista študentka trenirala na meni, me kar zmrazi. Kdaj mi je kdo kaj predrl, nimam pojma, ker nisem čutila nič. Takrat, cca. 22:10, so me popadki že pošteno zvijali in kakorkoli sem se obrnila, mi ni bilo prav. Ne spomnim se nič drugega, kakor to, da me je med nogama popolnoma vse peklo. Babici sem rekla, naj mi da še eno blazino za pod glavo, pa sem jo takoj dobila. Čez nekaj minut in nekaj popadkov me je babica vprašala, če želim kaj proti bolečinam, pa sem jo vprašala, kaj imajo. Ponudila mi je neko masko na cevki in vprašala sem, kaj je noter, kaj naj bi vdihovala. »Plin,« je rekla. Jaz pa:«O, ne, hvala, zadrogirali me pa ne boste.« Sem ji rajši naročila, naj mi prinese kozarec vode. In mi ga je. Po tistem kozarcu ob 22:15 me je pa čisto zvilo. Mislila sem, da mi bo med nogama vse še enkrat počilo. Babica je rekla, da že vidi glavico in da če se mi da še enkrat pritisniti, bom takoj rodila. No, ja, pritisnila sem še trikrat...

Jan je padel ven ob 22:21 po njihovi uri (jaz pa pravim, da je rojen 10.10. ob 22:22). Takoj so ga odnesli umit in uredit, k meni ga niso dajali. Na hitro sem ga videla tam dol med svojima nogama - bil je vijoličast in pokrit z neko belo sluzjo. Da bi kaj zajokal, se ne spomnim. Nekaj minut zatem me je nekaj »zašraufalo« v trebuhu in še preden mi je uspelo vprašati babico, kaj je to, sem iztisnila še posteljico. Takrat so mi pa že prinesli Jana. Vse OK z njim, z mano pa tudi. Nobenega šivanja, Janovi vsi trije Apgar-ji 9. In na nosu je imel mozolj. Pristavila sem ga k prsim, kakor so mi naročili. Takoj se je prisesal in tako tudi ostal. Jaz sem pa babici rekla, če mi lahko nekdo, prosim, prinese telefon, da pokličem

domov. In so res nekaj prinesli k postelji. Ker doma nismo imeli hišnega telefona, mobitela pa tudi nismo premogli, sem poklicala sosedo. Na srečo je bila pokonci in rekla sem ji, naj stopi do nas in pogleda, če je moj bivši mož

doma. Čez kakšno minuto je bil pri telefonu. Rekel je, da je pred petimi minutami prišel domov, ker se je po poti zgubil, tako je bil zmešan. Jaz pa:«A ja? No, jaz sem pa tačas rodila.« Takrat se je verjetno kar usedel:«Kaj? A že?

A kar al kaj?« Naročila sem mu, naj pride in mi prinese čokolado, saj sem postala kar na lepem svinjsko lačna. Kosilo sem jedla ob dveh popoldne in zdaj je bila ura že 23:00. In meni nihče ni povedal, da ob taki uri ni obiskov, še najmanj pa v porodni sobi. Reveža so na vratih skupaj z rožo in polkilogramsko Milko seveda gladko zavrnili. Prišel je skupaj z mojo mamo, s katero smo takrat živeli, oba pa sta šla potem v center na bencinsko črpalko in sta se ga napila, enkrat sredi noči pa jima je uspelo iti s taxijem domov. Meni so v porodni sobi rekli, da moram tam ležati še tri ure, pa mi ni bilo jasno, zakaj. Povedala sem jim, da sem lačna, oni pa meni, da je zajtrk naslednje jutro. Zraven mene je rojevala neka ženska kontra obrnjeno deklico in da mi ne bi bilo treba poslušati, so me s posteljo vred zapeljali ven na hodnik.

In me pustili tam. Jana so takrat obdržali v porodni sobi, ker so mu še nekaj gledali. Kaj pa vem, kaj. Po skoraj eni uri ležanja in gledanja v zrak, ko me ni nihče niti pogledat prišel, kaj šele kaj več, mi je vse skupaj zraslo čez glavo. Vstala sem, čeprav so mi rekli, naj ne vstajam. Počutila sem se super in začela sem se sprehajati po hodnikih v upanju, da bom naletela na porodnišnično kuhinjo. Naredila sem že cel krog in sem se ravno vračala proti svoji postelji na kolesih, ko je iz porodne sobe stopila zdravnica in malo manj kakor zavpila: »Kaj pa vi pokonci?! A sem vam rekla, da ne vstajajte?! Lahko še dol padete!« Jaz pa njej:«Tudi jaz sem vam rekla, da sem lačna, vi pa nič. Res bom dol padla, ja, ampak od lakote, ne od česa drugega.« Potem jim je pa uspelo, da so mi prinesli zavojček prepečenca in skodelico

mrzlega, nesladkanega čaja. Mislila sem si svoje in jim nadrobila cel hodnik. Potem so mi pa prinesli Jana in naju skupaj v nekem dvigalu odpeljali v navadno sobo, kjer sva potem ostala. In šla domov tretji dan po porodu. Brez zlatenice, z urejenim dojenjem.