/11 /11

Trmo si lahko prevedemo tudi kot otrokovo vztrajnost, saj gre pravzaprav za njegovo prizadevanje po upoštevanju. Trudi se namreč biti slišan in opažen. In ob tem v nas vzbuja celo paleto čutenj: jezo, bes, sram, strah, žalost, nemoč … Kako se torej soočiti z njimi in kako sočutno odreagirati ter umiriti izbruh?

Povežimo se z otrokom!

Temelj odnosa z otrokom predstavlja navezanost s starši. Ali smo v stiku s svojim otrokom? Ga zmoremo začutiti, ko mu je težko? Se poveseliti z njim, ko je navdušen? Ga ob morebitnih frustracijah spodbuditi, da sam najde rešitev ali izhod? Navezanost je mehanizem, ki otroku omogoča, da si ob nevarnih (nepoznanih) občutkih, situacijah ali odnosih, zna poiskati varnost (pri starših, ker jim zaupa).

Otroci potrebujejo svoje starše, ki znajo neznana čutenja prevesti v obvladljive, varne situacije. Ki pomagajo sprejeti ta čutenja in jih obvladati. Tudi izbruh trme za otroka pomeni preplavljenost močnih neznanih čustev, ki jih ne pozna, ne razume in ne zmore nadzorovati ter si jih sam razlagati.

Ne bom! Nočem! Pusti me!

1. Bodimo umirjeni.

Imejmo v mislih, da se z našim malčkom nekaj dogaja, za kar potrebuje našo pomoč. Nekaj tako intenzivnega, da kar kriči iz njega. Nič, kar bi počel zanalašč!

2. Vzpostavimo očesni stik.

Spustimo se na njegovo raven in poiščemo očesni kontakt.

3. Vživimo se v otrokovo doživljanje in opišemo situacijo, v kateri se nahaja, pokažemo razumevanje.

Začutimo ga v njegovi stiski. Poimenujemo čutenja (jeza, strah, žalost, sram …), ki smo jih ob pogledu nanj začutili.

4. V sebi starš na tak način predela otrokovo stisko, jo obvlada in najde rešitev zanjo.

Za otroka jo »naredi poznano«, kar mu poveča občutek varnosti.

5. Otroku lahko ponudi rešitev ali pa zaupa, da jo bo našel sam (odvisno od situacije in starosti otroka).

Pri tem je ves čas ob otroku, kar pomeni, da ne zapušča prostora in ne pošilja otroka stran. Na tak način ohranja stik in povezanost z njim.

Izbruhom se lahko tudi izognemo ali jih omilimo!

Za otroke je zelo pomembna varnost, ki jo daje rutina. Vnaprej načrtovane aktivnosti so obvladljive in otroci se lažje pripravijo na njih. Zato je doslednost pri postavljenih mejah pomembna. Ko otroci pričakujejo, kaj se bo zgodilo, ker smo jim tako sporočili, se med nami gradi zaupanje, ki je odskočna deska za vzpostavljanje tudi drugih, kasnejših medosebnih odnosov. Zato mirno, jasno in odločno povemo, kakšna je meja, ki smo jo postavili in zakaj jo je potrebno upoštevati (kratko in jedrnato, glede na otrokovo zmogljivost razumevanja).

Povezovalno partnerstvo s spoštljivo komunikacijo omogoča otroku, da se počuti varno, da ve, da bosta starša poskrbela najprej zase in šele nato, posledično, tudi zanj. Le spočit in zadovoljen starš, ki skrbi za lastno počutje in izražanje čutenj na primeren način, pa je lahko dovolj miren za ustrezen odziv, ki ga je potrebno dati otroku ob frustraciji.

V frustraciji, ki jo doživlja, mu lahko pomagamo z usmerjanjem, pri čemer ne bomo ničesar naredili namesto njega, temveč mu dali priložnost, da sprejme odgovornost za svoja dejanja. Ponudimo mu sodelovanje pri izbiri (ne več kot dveh reči). Tako se bo počutil upoštevan in slišan.

Kako pa se trma mama?

Ob soočanju s čutenji, ki za nas predstavljajo napor, izziv in dodatno energijo, je potrebno, da premislimo, kako smo bili sami naučeni sprejemati takšna čutenja. Ali so nam starši zmogli pokazati, kako začutiti vihar v sebi, ga sprejeti, predelati in z odzivom, ki je primeren v situaciji, tudi izraziti? Skratka, kako reagirati ob jezi, sramu, strahu in žalosti?

Otroci nas na podzavestni ravni, globoko v notranjosti začutijo in zato včasih rečemo, da »pritiskajo na najbolj boleče gumbe«. Pa ne zanalašč! Dajejo nam možnost, da se s temi »gumbi« enkrat soočimo in jih predelamo. V varnem in zaupnem partnerskem odnosu, kjer z medsebojno spoštljivo komunikacijo lahko govorimo o bolečini preteklosti, odnosih, ki bi jih najraje pozabili in čustvih, ki nas še vedno bolijo. Ali pa se zase odločimo poskrbeti v varnem psihoterapevtskem prostoru.

Obdobje trme nam daje možnost, da poglobimo stik z otrokom, se povežemo v partnerstvu in predelamo svoje bolečine, ki smo jih »pometli pod preprogo«.