/11 /11

Dopoldne smo v službi, popoldne, ko je družina končno skupaj, pa je težko početi še kaj drugega kot posvetiti se svojim najbližjim. Družinsko življenje je namreč tako lepo in bližina otroka tako prijetna.

Vse to je res. Res pa je tudi, da starši, ki so se pred otrokovim rojstvom ukvarjali s kakšno redno aktivnostjo, začnejo to pogrešati. In občutek, da jim manjka tisto, kar jih je prej izpopolnjevalo, slabo vpliva na njihovo razpoloženje. Zato si le vzemite čas zase, raje kot da obžalujete, da ste ostali brez dejavnosti »za vašo dušo«. Presenečeni boste, kako bo to blagodejno vplivalo na vas in posledično na vaš odnos z družino.

Pred nosečnostjo oziroma že kar od svojega desetega leta, sem bila vedno telesno aktivna. V zadnjih letih sem predvsem zelo rada tekla in hodila na sprehode, imela pa sem celo nekaj učnih ur tenisa, ki sem si ga vedno želela naučiti.  Med nosečnostjo mi je slabo počutje onemogočilo celo sprehode. Na drugega kot na počitek nisem smela niti pomisliti. Si lahko predstavljate, kako sem se počutila?

Tri mesece po porodu, ko si je moje telo že kar dobro opomoglo, sem se ponovno odločila (bolj prisilila) narediti nekaj zase. Želela sem si le ene aktivnosti. Aktivnosti, ki mi je veliko pomenila, saj ni bila vezana na točno določen čas. Tako sem spet sem začela s tekom. Začetki so bili vse prej kot lahki. Neprestano sem imela nekakšen občutek krivde, da nisem z otrokom. Komaj sem čakala, da pridem domov, čeprav sem dobro vedela, da se z očkom zabavata in da me prav nič ne pogrešata. V bistvu sem vedno tako zelo hitela nazaj, da si sploh nisem vzela časa za obvezno segrevanje na začetku in za raztegovalne vaje po koncu teka.

Pri premagovanju osebnih dilem in dvomov ali delam prav (čeprav vsi vemo, da je odgovor pritrdilen), mi je pomagal partner. Šele ko sem prebrodila to fazo, sem ugotovila kako osvežujoč je občutek, ko se vrneš k aktivnosti, s katero si se pred porodom tako rad ukvarjal. Počutila sem se sproščeno in polno energije.

Tudi Matej je pred mojo nosečnostjo oziroma pred svojo poškodbo veliko tekel. Udeleževal se je številnih prireditev in celo tekmoval v dolenjskem pokalu. Ko sem tako nekajkrat navijala zanj na ljubljanskem polmaratonu, je tudi mene prevzela želja, da bi se nekoč udeležila te veličastne prireditve. Takrat so bile zame to bolj sanje kot resničnost, saj sem tekla le za sprostitev in moja idealna razdalja je bila le tri kilometre.

Čutila sem, da je leto, ko sem doma na porodniškem dopustu, nadvse primerno, da bi lahko izpolnila svoje neuresničene želje. Oklevala sem le zaradi tega, ker bi to pomenilo, da bi morala trenirati trikrat tedensko, kar bi mi vzelo dobro uro časa. Čeprav sem bila cele dneve ob sinku, se mi je to zdelo veliko! Morda se sliši smešno, ampak marsikatera mamica me bo razumela, kako veliko pomeni ta čas in kako težko se je ločiti od otroka v prvem letu. Vendar je bila moja želja vse večja in vedela sem, da mi bo zelo žal, če tega ne storim.

Konec septembra sem se odpravila na testni tek desetih kilometrov in presenečena ugotovila, da tokrat to ni bilo več tako težko kot pred leti. Dolgi sprehodi s spečim dojenčkom v vozičku so očitno tudi nekaj prispevali k boljši kondiciji.

Bilo je zadnjega septembra, ko sem se, kljub temu da je bilo časa za priprave še zelo malo, odločila. Mateja sem prepričala, da se mi pridruži. Poklicala sem še prijateljico in akcija je stekla. Še isti dan smo se vsi trije prijavili na Poletov rekreativni tek v sklopu ljubljanskega maratona.

Kakšno doživetje, ko takole stojiš na štartu, skupaj s šesttisoč ostalimi tekači. Znana glasbena skupina je z glasbo stopnjevala napetost, ljubljanski župan je v roki držal štartno pištolico … Pok! Skupaj z množico tekačev sem tudi jaz stekla svojim sanjam naproti.