|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Kako z besedami gradimo otroke

Aleksandra Pinterič, 24.1.2010
Za otroka smo starši sveti, smo svet varnosti, ljubezni, svet, katerega želijo osrečiti, in svet, s katerim se želijo veseliti in mu nekaj pomeniti. In starši smo tisti, ki smo odgovorni za besede in čustveno stanje, ki naj se ne prenese na otroka.

image
/11


»Besede, besede, besede ...« prepeva pesem iz radia. Čoln misli me odpelje po strugi raziskovanja. Besede so dolge, pomembne, mogočne, nežne, vesele, neznane, naivne, težke, … So res samo besede, ali so kaj več?
 
Zdi se mi, da so besede opeke, s katerimi gradimo hiše, v katerih prebivajo naše duše. Vsaka beseda, ki je prišla iz ust ljubečih ljudi, nosi v sebi neko pot. Besede živijo v nas, pletejo gnezdo in pestujejo dušo. Beseda mama poraja različne podobe, saj jo vsak doživlja drugače. Ali pa beseda marmelada. Z besedami se v otroštvu gradimo in v sedanjosti odraslega sveta živimo, preurejamo ali rušimo. Besede so močne opeke, naše življenjske niti, ki nam pomagajo spoznavati svet, ga osvajati, komunicirati in izražati, pomagajo pa nam tudi raziskovati sebe.
 
Kako smo prišli do teh opek? Kako smo se z njimi zgradili? Kdo nam je pomagal graditi, ko smo bili še otroci? Besede staršev so bile: priden, poreden, tečen, jezna sem nate, kako lahko to delaš, kako si lahko takšen, fantje ne jokajo ipd. K tem gradnikom bi dodala še ovoj z izrazi, vedenjem ter dejanji. Dejstvo, ki ga vse bolj spoznavam, je, da so besede zelo pomembne v odnosu do otrok. Z njihovo pomočjo se otroci gradijo, tako kot smo to počeli mi. In kar še posebej šteje – iz nas prihajajo besede naših staršev, včasih le rahlo spremenjene, drugič kot klon. Tako zgradimo svojo neraziskano in neosvojeno Rimsko cesto.
 
V otroštvu sem mnogo stvari razbrala z obraza staršev. Predvidevala sem, da ta odraža njihove misli ali neizrečene besede: ostri pogledi, zaskrbljene oči, mamine solze, očetovo odkimavanje, stisnjeni zobje, žuganje s prstom, zamah z roko, odhod stran, … Med izrečenimi besedami odraslih so moja otroška ušesa največkrat slišala: »Si taka kot hudič … kako si lahko taka … kako si tega ne moreš zapomniti … saj si ženska … si taka kot fantje … saj ni tako hudo … ne joči … kako si poredna … moraš res vedno kaj ušpičiti … če to narediš, potem si pridna … si taka kot hudič …«
 
Ko se obračam nazaj v preteklost, vidim, da so besede postale pokazatelj mojega obstoja. Ali sem pridna ali ne? Ali sem vredna ali ne? Ali sem ljubljena ali ne?
 
Danes se sprašujem, ali je primerno živahnemu otroku izreči, da je takšen kot hudič, čeprav se temu pač tako reče? Uporabljati fraze iz osebne negotovosti, nezadovoljstva, neizpolnjevanja pričakovanj ali obupa!?
 
Šele leta pozneje sem odkrila, kaj se je zgodilo. To, kar so slišala moja otroška ušesa, sem povezala skupaj in postavila ugotovitev. Na hiši iz besed sem postavila formulo, aksiom, v kateri je bivala moja prestrašena duša: HUDIČ = NEKAJ SLABEGA = JAZ. S temi besedami sem spletla pulover, ki sem ga nosila vrsto let. Ta formula je bila temelj moje hiše. Pravijo, da so temelji najpomembnejši, vsaj pri hiši. Kaj pa pri človeku? 
 
Med osebnimi nitmi družine se tako rojevajo besede, ki nosijo s sabo čustvene niti. In tu vmes se oplaja ljubezen, ki hrani otroka. Take besede postajajo njegovi gradniki, ljubezen, skrita med besedami, pa malta, ki omogoča, da hiša lahko stoji. Kdaj se hiše podrejo? Se podrejo takoj ali jih skozi čas počasi nažira čustveni naboj, na katerega pritiska lačna duša, ki si želi sonca?
 
Vse besede, ki so nam jih govorili starši, stari starši, učitelji ipd., so zapisane na našem spominskem traku. Iz njih smo zgradili svoje hiše. Veliko teh besed vsakodnevno vpliva na nas. Vse izrečene besede »kako si me razjezil … si tak kot hudič … si me razžalostil …« z leti pokažejo svojo podobo. Novo fasado, razpoko, zapuščen grad ali staro hišo z modernimi dodatki. Sprašujem se, če nas besede niso naredile odvisne za osrečevanje drugih, odvisne, da živimo v prepričanju, da sreča, potrditev, mir prihajajo od zunaj? In naše hišice iz besed? Sama sem bila prepričana, da svobodno razmišljam, vse bolj pa mi postaja jasno, da name zelo vpliva scenarij iz otroštva ter moja hiša iz besed, kjer prebiva moja duša. Danes mi vse več časa vzame preverjanje in popravljanje besed ter postavljenih aksiomov in da med vsemi besedami najdem resnično svoje besede, tiste, ki so iz moje duše. Zakaj?
 
Ker moje današnje besede gradijo hišo mojega otroka.
 
In kdo je tisti, ki mi pomaga, da odkrivam boleče razpoke, še posebej tiste, ki jih je težje odkriti? Nekoč sem govorila, da za svojo osebno rast potrebujem nekoga, ki bo name deloval kot puščica pikada – nekoga, ki bo zadel jedro težav, nekoga, ki mi bo pomagal. Seveda sem dobila tistega »nekoga«. Ni ravno velik po videzu, je pa velika, čuteča, prijazna in ljubeča njegova notranjosti, zna me presenetiti, objeti, nasmejati in pomagati. In kar je najvrednejše, vedno spusti puščico točno tam, kamor je treba, čeprav zelo boli. Ta »nekdo« je moj sin. Čudovit je in rada ga imam, ne glede na to, ali je dobre ali slabe volje, ali se joče ali smeji. Najbolj pa takrat, ko vrže puščico pikada in me spodbudi k temu, da spoznavam sebe in besede, zapisane v spominskem traku oziroma scenariju mojega življenja. Takrat mi pokaže, da je čisto dobro, če zavržem kakšno nepotrebno opeko in da je dobro scenarij včasih spremeniti.
 
Besede naredijo iz majhnega človeka velikega, odraslega. A te besede se sprva srkajo brez čistilne naprave. Za otroka smo starši sveti, smo svet varnosti, ljubezni, svet, katerega želijo osrečiti, in svet, s katerim se želijo veseliti in mu nekaj pomeniti. In starši smo tisti, ki smo odgovorni za besede in čustveno stanje, ki naj se ne prenese na otroka – ni on kriv, kriv je naš scenarij in postavljeni aksiomi. In ker smo odrasli, smo za to odgovorni mi – zase in za otroka.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, September 2009

Otrok na sovoznikovem sedežu
Veliko staršev se sprašuje, kdaj njihov otrok sme sedeti na prednjem sedežu avtomobila in, ali je to za otroka varno. Za...
5
Čas za jesensko družinsko kuro z matičnim ...
Zaradi matičnega mlečka je čebelja kraljica edina plodna čebela, skoraj dvakrat večja od drugih čebel in preživi kar 15 ...
4
Najboljša doživetja za najmlajše
Ker vemo, da je zaradi dnevnih obveznosti zelo malo možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa z vašimi najmlajši...
4
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Deljenje igračk
Vedela sem, da to, da ne podelita svoje najljubše igračke, še ne pomeni, da sta egoistični in se jima tista jokajoča dek...
5 pomembnih razlogov ZA gibanje na prostem
Čas, ki ga otrok dnevno preživlja v naravi, na zraku mu pomaga pri razvoju na vseh ravneh. Igra na prostem pripomore k r...




Šola za starše
Michonne RR

Ali ste v nosečnosti obiskovale šolo za starše?