Ana Šavli, mamica trem škratkom, žena in uspešna podjetnica

Ana v svojem podjetju, prevajalskem servisu Hieroglifi

/21 /11

Ana je ob otrocih zaključila študij in pred šestimi leti stopila na lastno podjetniško pot z ustanovitvijo prevajalskega servisa Hieroglifi. Kot mama in podjetnica dokazuje, da gresta posel in materinstvo odlično z roko v roki, če verjameš vase in v to kar počneš. Trdno stoji za svojimi prepričanji, tako glede vzgoje, kariere kot tudi glede dojenja. Dojenju - težavam, s katerim se spopadajo doječe mamice in pozitivnim vidikom, ki jih dojenje prinaša otroku, materi in celo narodu – posveča veliko energije že vse od takrat, ko se je z njim srečala ob rojstvu svojega prvega sina. Čuti, da je spodbujanje dojenja njeno malo poslanstvo, iz katerega bo kmalu nastala tudi knjiga. 

Prevajalski servis Hieroglifi si ustanovila že pred šestimi leti. Je kakšna razlika med tem, kako si se dela lotila takrat in kako se ga lotevaš danes, ob treh otrokih?

Kot prevajalka sem priložnostno delala že v času študija, kot absolventka pa sem delala kot notranja prevajalka v eni izmed agencij. Med porodniško sem veliko razmišljala, kaj bom, ko se le-ta izteče, kje bom dobila službo, kako naprej. Moja velika želja je bila imeti svojo prevajalsko agencijo, a se je realizacija zdela preveč tvegana. Takrat sva živela še kot podnajemnika in si nerednega zaslužka nisva mogla privoščiti. Po končani prvi porodniški sem na srečo takoj dobila redno zaposlitev v eni izmed agencij kot vodja prevajalskih projektov, a so se zadeve hitro postavile na glavo. Večina otrok, ki gre prvič v vrtec, na začetku veliko zboleva, in nič drugače ni bilo pri nas. Nikakor nisem mogla sprejeti dejstva, da zaradi službe ne morem biti ob bolnem otroku. Kot samostojna podjetnica bi veliko lažje prilagajala urnik in tako sem se po tehtnem premisleku vseeno odločila za s.p. Lahko sem bila doma, skrbela za otroka in delala ponoči, ko je bilo to potrebno. Takrat sem delala še kot prevajalka, z leti pa je podjetje zraslo. Zdaj imam eno redno zaposleno in nekaj deset zunanjih sodelavcev.

Na začetku se spopadaš z različnimi neznankami in stvari, ki so bile takrat težke, zdaj delam že v miže. Ampak je bilo takrat vseeno drugače, bila sem sama, sama nosila odgovornost in tudi posledice. Zdaj je to težje. A vseeno je še vedno najpomembnejše to, da sem lahko doma, ko me otroci potrebujejo, in nobenemu ni potrebno razlagati »zakaj sem spet na bolniški«.

Lahko mama – samostojna podjetnica polno koristi svojo porodniško ali je bolj običajno to, da se mamica dejansko nikoli ne izklopi povsem in je tudi v času porodniške z eno nogo še v službi? 

Lahko, a je to bolj odvisno od tega, če si to lahko privošči. Konkurenca na prevajalskem področju je zelo huda, zadeve so popolnoma neurejene in še vedno lahko prevaja vsak, »ki ima pet minut časa« in je bi pol leta »au pair«. Na žalost.

Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da je bila tretja porodniška še najbolj podobna običajni porodniški, ker sem lahko vsaj za nekaj ur dnevno pozabila na telefon, saj je delo prevzela sodelavka. Ampak še vedno je bilo treba večino časa bdeti nad e-pošto, urejati tekočo administracijo, skrbeti za račune ipd. Tako da ja, najmanj z eno nogo si v službi, včasih pa kar z obema.

Katera je po tvoje najpomembnejša lastnost, ki jo mora imeti mama, ki želi biti uspešna samostojna podjetnica?

Potrpežljivost. Kdor ima otroke ve, da je pri njih časovna komponenta veliko bolj raztegljiva, kot pri nas odraslih. Prav tako v poslu. Nič ne gre na hitro in čez noč. To je zame kar težko, ker sem bolj impulzivne narave, a si ob težkih trenutkih ponavljam v glavi »dihaj, dihaj …«.

Si kdaj pomislila, da si zaradi tega, ker si za nekaj časa prekinila aktivno delovanje v svojem podjetju zaradi trikratne porodniške, mogoče kaj na slabšem v primerjavi s konkurenco v tvojem poslu? Ali si mogoče zato, ker si tudi mama celo v prednosti?

Ne, ne bi mogla govoriti o prednosti, vsaj kar se tiče posla ne. Prav tako se nočem obremenjevati z razmišljanjem »kaj bi bilo, če« … V tem ne vidim pravega smisla. Vsak se odloča zase in je prav, da za svoje odločitve tudi sprejme odgovornost. Torej, če sem se odločila za tri otroke, je logično, da sem več odsotna kot nekdo, ki nima otrok (oz. jih ima manj). A če me fizično ni v pisarni, še ne pomeni, da ne delam. Pravzaprav ni trenutka, ko ob sebi ne bi imela svojega pametnega telefona.

Kakšen je tvoj recept za čim bolj uspešno združevanje dveh vlog – vloge mame in samostojne podjetnice?

Najprej se je treba vprašati, kdo je uspešen in kaj sploh to pomeni? Kako se to meri? Je to tekoče stanje računa na banki ali zadovoljstvo samega sebe z doseženim? Mislim, da mora vsak zase najti pravo ravnovesje, si določiti prioritete in skladno z njimi tudi delovati. Če hočeš biti srečen in uspešen, potem ne delaš tistega, kar od tebe pričakuje okolica, ampak poslušaš sebe. Pa ne mislim, da ni treba upoštevati splošnih družbenih pravil in norm, nikakor. Mislim samo, da bi bili kot družba veliko bolj srečni, če bi se kdaj pa kdaj vprašali »kaj me zares osrečuje« in »kaj lahko spremenim, da ne bom nesrečen/a?«.

Uspešni smo lahko samo v tistem, kar zares radi počnemo. Ljudje mi večkrat rečejo, da imam srečo, ker delam na področju, ki me zanima in me izpopolnjuje. Ne bi rekla, da je to odvisno od sreče, ampak od pravih odločitev v določenem trenutku; da sem se pravilno odločila glede študija in ko sem se odločala za samostojno pot. Seveda imam tu in tam kakšen slab dan doma ali v službi, ampak sem prepričana, da je to popolnoma normalno. Potem ponovno pretuhtaš stvari, prezračiš svoje podstrešje in šibaš dalje.

Kako bi opisala sebe kot mamo? Stroga, popustljiva ...?

Ljubeča. Stroga, popustljiva? Kakor kdaj in po potrebi. Najpomembnejše se mi zdi, da otroku znaš in zmoreš postaviti meje. Nekateri imajo težavo otroku reči ne. Tega ne razumem. Kaj se bo otrok s tem naučil? Kakšno sporočilo o življenju mu daješ? Da je vse dovoljeno in da lahko vse dobi. Otrok mora imeti jasno postavljene meje, nekaterim jo postaviš enkrat in si bo zapomnil za zmeraj. Spet drugim jo je treba postaviti večkrat, a če jo postaviš na isto mesto, bo slej ko prej ugotovil, da se meje ne da premikati po mili volji.

Pravijo, da je pri prvem otroku najtežje, ker si še čisto nov v tem, ne veš čisto dobro, kaj je prav in kaj ne, potem pa gre lažje. Bi se strinjala s tem?

Ja, seveda. Na začetku je vsaka zadeva težka, potem pa steče. A glavno je, da se iz napak nekaj tudi naučiš in jih kasneje ne ponoviš. Vsi smo ljudje in vsi delamo napake. Nisem nezmotljiva in tega se zavedam. Se pa vedno trudim delati po svojih najboljših močeh in kakor najbolje znam.

Je biti mama kdaj tudi naporno?

Huh, še kako! :) Ampak je vredno.

Kaj pa Ana kot ženska, partnerka? Si vzameš čas zase, za svojega soproga, da sta za kakšen dan samo vidva?

Mami in ati nista samo to, ampak sta najprej partnerja, zato se mi zdi še kako pomembno, da si znata vzeti čas samo zase. Ne uspe vedno za dan ali dva, včasih je čisto dovolj, da se stisneš za pet minut na kavču, ko ta mali zaspijo. Rada se pa tudi umakneva. Ker se s tretjim škratkom še vedno dojiva, ta trenutek to še ni možno, se pa že pogovarjava, kam bova šla, ko se odstavi.

Glede na to, da nas je veliko, je potrebna široka pomoč. :) V takih primerih nam na pomoč priskoči babi servis ali pa kar počitnice pri noni in nonotu. Babi poskrbi za najmlajšega, nona in nono pa s skupnimi močmi za ta velika dva. Ker sva oba s Primorske, živimo pa v Ljubljani, je ta opcija zelo omejena in jo koristimo samo ob posebnih priložnostih. Bolj kot ne se moramo kar sami znajti. Moram pa reči, da kadar koli smo rabili pomoč, je bila ta takoj na voljo, za kar sva zelo, zelo hvaležna.

Se ti zdi pomembno, da si mamica in očka, kljub otrokom znata vzeti tudi čas za partnerski odnos?

Ja, to se mi zdi zelo pomembno. Imava srečo, da sta najini službi zelo blizu, tako da lahko velikokrat skupaj pojeva kosilo in se lahko pogovarjava v miru. In pogovarjanje je ključno. Lahko samo »si«, eden ob drugem, iz dneva v dan. Brez besed, brez vsebine. Ampak treba se je pogovarjati, si zaupati, nič ne sme na pol obviseti v zraku. Starši imamo več vlog in poleg starševstva moramo znati biti tudi partnerji in prijatelji. Vloge pa se ne smejo izključevati, ampak prepletati.

Kakšen je vajin način vzgoje? Se uskladita s soprogom glede tega, kako bosta reševala kakšno problematično vzgojno situacijo?

Če hočeš, da vzgojni prijemi delujejo, moraš delovati usklajeno. Nikoli nisva imela kakšnih težav glede tega, ker se po večini strinjava in imava enak pogled na stvari.

Bi lahko rekla, da je bilo pri katerem od tvojih fantov težje, bolj problematično doseči tisto, kar sta želela?

Ja, različni karakterji terjajo različen pristop. Opozicionalen in močan značaj se težje ukloni volji nekoga drugega. Po naši izkušnji tak otrok potrebuje strogo avtoriteto, ki ji bo sledil in jo upošteval. Ampak, kot sem že omenila, otrok potrebuje mejo in vedeti mora, kaj točno se od njega pričakuje. Trmast otrok bo vedno znova in znova preizkušal, do kje lahko gre. Če mu uspe enkrat, mu bo vsakič.

Če kaj vem, potem vem, da je vsak otrok zgodba zase. In kar deluje pri enem, ne deluje nujno tudi pri drugem. Prva dva imata tako različna karakterja, da sta si še noč in dan bolj podobna kot ona dva. Zaradi tega so tudi vzgojni prijemi drugačni. Pri tretjem bomo še videli, se pa že zdaj nakazuje, da bo karakterno bolj podoben prvemu.

Sta se kdaj zatekla po pomoč, nasvet še h komu? Staršem, prijateljem z otroki, svetovalcu za vzgojo ...?

Sva. Ko sva ugotovila, da nekaj preprosto ne štima, da imamo od jutra do večera doma vojsko, da se težave iz dneva v dan ponavljajo in da nama vsa literatura, ki sva jo prebrala, ne nudi pravih odgovorov, sva se odločila poiskati pomoč pri strokovnjakinji s področja vzgoje, ki nama jo je priporočila družinska pediatrinja. Gospa naju je sprejela na pogovor in njeni nasveti delujejo kot čarobna paličica.

So vama nasveti pomagali, olajšali problematične trenutke v vzgajanju?

Zelo so nama pomagali. Določene stvari, o katerih nama je svetovala, sva poznala in izvajala že prej, a nikoli tako sistematično. To pa se je izkazalo za ključno. Včasih imamo rešitev tako rekoč na dlani, pa je ne vidimo, zato je dobro, da ti nekdo pokaže stvari še z druge perspektive.

Si velika zagovornica dojenja. 

Ja, dojenje predstavlja velik del mojega življenja, tako po številu let, kolikor sem dojila, kot tudi po pomembnosti.

Z dojenjem sem se bolj konkretno srečala v času prve nosečnosti. Začela sem pridobivati razno razne informacije in zelo hitro spoznala, da je dojenje za otroka neprecenljivo. Ko sem prebrala, da je materino telo sposobno spreminjati sestavo mleka tekom enega podoja ter glede na starost otroka in celo, če je bolan, sem bila fascinirana.

Mleko mame je prilagojeno točno njenemu otroku in njegovim potrebam. Je popolna hrana za njenega otroka. Poleg tega pa dojenje še zdaleč ni samo prehranjevanje. Je ustvarjanje močnih čustvenih vezi med materjo in otrokom. Je tolažba, ko jo otrok potrebuje. Je toplina. In je brezpogojna ljubezen. Dojenje je naravno, a človek se je tako zelo odmaknil od narave, da so nam osnovne funkcije postale čista neznanka. Vedno pravim, da dojenje ni in ne sme biti vprašanje dobrih in/ali slabih mam. Gre zgolj za to, ali ima mama, ko naleti na težavo, dovolj hitro in kakovostno pomoč/nasvet, ki težavo pravočasno odpravi. In včasih je potreben zgolj preprost nasvet, ali pa celo vzpodbudna beseda, da je mleka več kot dovolj, da bo mamica zopet verjela vase.

Kakšne so tvoje izkušnje s spodbujanjem dojenja, o katerem tako zavzeto govorijo v slovenskih porodnišnicah? 

V Sloveniji poznamo več programov in spodbud, ki so primarno namenjeni spodbujanju dojenja med širšo populacijo: Mednje sodita programa Novorojenčku prijazna porodnišnica (NPP) in Nacionalni odbor za spodbujanje dojenja (NOSD). Program Novorojenčku prijazna porodnišnica (NPP) v Sloveniji izvaja 12 od skupno 14 porodnišnic. NPP morajo popolnoma slediti načelom, ki so zapisani v listini Deset korakov k uspešnemu dojenju. Ampak na žalost papir prenese vse. Realnost je čisto drugačna. To lahko povem iz lastnih izkušenj.

Nasveti medicinskega osebja so včasih tako zgrešeni, da vodijo v prehitro opuščanje dojenja. Vse prevečkrat je najhitrejša in najlažja pomoč adaptirano mleko (AM). Vse prehitro so vsi vpleteni zadovoljijo s tem, da pač dojenje ni steklo. Ampak s pravim nasvetom v pravem trenutku prav gotovo bi! Komu bodo pa mamice zaupale, če ne prav medicinskemu osebju? In če oni svetujejo dojenje strogo na tri ure, tehtanje pred in po podoju, dodajanje, ker je dojka »prazna« in podobno, me ne čudi, da tudi v širši javnosti prevladuje zelo slabo poznavanje te problematike. Še vedno je prisotnih zelo veliko mitov o dojenju (da ima ženska vodeno mleko, da se bo otrok brez urnika dojenja razvadil, da mehkejše dojke pomenijo, da ni več mleka itd.), ki spodjedajo samozavest mladih mamic, še posebej tistih, ki se prvič srečajo z dojenjem. 

Seveda ne moremo vseh pospraviti v isti koš, saj je zelo veliko tudi takih, ki svoje delo zelo dobro opravljajo, so podkovani z znanjem in nudijo veliko pomoči in podpore. A očitno to ni dovolj, ker je vedno večja potreba po dodatni, neformalni pomoči. In veliko jih pove, da so uspešno nadaljevale z dojenjem ravno zaradi te neformalne pomoči.

V Sloveniji je ob odpustu iz porodnišnic dojenih ali delno dojenih 97 % otrok, ob prvem mesecu samo še tretjina. Mislim, da je ta podatek zelo zgovoren in da prava pomoč ne pride do tistih, ki jo zares potrebujejo. Letos smo dobili novo resolucijo o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje in v njej je eden od ukrepov za podporo dojenja tudi prenova preventivnih programov zagotavljanja strokovne podpore (informiranje, svetovanje in učenje veščin dojenja in komplementarnega prehranjevanja novorojenčkov, dojenčkov in malih otrok) pri vseh izvajalcih zdravstvene dejavnosti, ki so v stiku z bodočimi starši in mlado družino. To je zelo spodbudno in se že veselim rezultatov. Ali bodo to spet zgolj črke na papirju, pa bomo še videli.

Ima mamica, ki je to postala prvič, dovolj podpore s strani strokovnega osebja, da se uspešno spopade s težavami pri dojenju?

Na to vprašanje lahko odgovorim tako iz lastnih izkušenj, kot na podlagi pripovedovanja drugih. Prvič sem namreč rodila v porodnišnici brez naziva NPP, zato podpore niti ne bi bilo pričakovati (sestre so mi samoiniciativno zvečer prinesle dodatek, rekoč, če bi otrok slučajno jokal), po drugem in tretjem porodu pa je steklo kot po maslu in smo prišli že iz porodnišnice s plusom na porodni teži. Čisto plastično pa lahko povem, da je na to vprašanje 7 mamic od 10 potrdilo, da so s strani zdravstvenega osebja dobile neustrezne oziroma nepopolne informacije.

Si imela tudi sama kakšne težave pri dojenju? Kako si se znašla?

Seveda. Spomnim se, da sem knjigo Dojenje in materinstvo iz srca imela s sabo v porodnišnici, ko sem prvič rodila. To so bile začetne težave. Ko se z nečim prvič srečaš, je težko, a sem imela veliko teoretičnega znanja, ki ga je bilo treba samo preliti v prakso. Znanje in trdna odločenost, da bom izključno dojila, sta bila gotovo bistvena, polega tega pa sem vseskozi imela vso podporo moža in tudi ko je bilo težko, ko se vate na skrivaj vtihotapijo kančki dvoma, mi je vedno stal ob strani. Pri prvem sinu sem imela zelo veliko zastojev mleka, enkrat mi z masažo ni uspelo odpraviti zatrdline in se je razvil mastitis. Spomnim se, da me je tako zelo bolelo, da sem ob podojih jokala. Ampak bolečina mine in vesela sem, da sem vztrajala. Če in ko sem imela kakšno vprašanje, pa sem odgovor vedno našla s pomočjo spleta, še največ pri odgovorih svetovalk za dojenje pri LLLI (La Leche League International).

Je kakšna razlika med tem, kako si se dojenja lotila prvič in potem drugič, tretjič?

Ja, bila je razlika. V prvo sem se veliko pripravljala, brala. Tudi pri drugem sem še brala o dojenju, da sem informacije dopolnjevala. V času dojenja drugega sina sem namreč napisala diplomo, ki govori o socioloških vidikih pomena dojenja.

Katera je najpogostejša težava, ki jo izpostavijo mamice, ki jim ni uspelo dojiti, pa misliš, da ne drži? Kje je po tvoje glavni razlog, da jim ni uspelo?

Tisti, ki se z dojenjem profesionalno ukvarjajo in ga preučujejo, so dognali, da sta zgolj 2 % žensk, ki iz različnih fizioloških razlogov ne morejo dojiti, torej jim zdravstveno stanje tega ne dopušča. Odstotek žensk, ki ne doji ali delno doji, pa je seveda večji. Glavni razlog za neuspeh bi jaz pripisala nepravilnim informacijam in nasvetom ali prepričanju (mitom). To je zdaj čisto posplošen odgovor in ne bi rada nikogar užalila, sploh tiste mamice, ki se včasih zares trudijo, a je vse zaman. Dojenje kar ne steče, kljub veliki želji in vztrajanju. Za take primere si želim, da bi imeli na voljo sistemske rešitve, morda 24/7 telefonsko dosegljivost svetovalca za dojenje. Mamica, ki je v stiski, ki ne ve, zakaj otrok neutolažljivo joka, dvomi v svoje mleko, poleg tega nima zadostne podpore v svoji bližnji okolici, rabi pomoč takoj. Ne jutri. Takoj. In ne moremo pričakovati in bremena predajati na prostovoljke, ki svoje znanje in lastne izkušnje nesebično razdajajo že leta. Ne, za to bi morala po mojem mnenju poskrbeti država, ker je naložba v dojenje tudi naložba v zdravje.

H komu naj se mama zateče po pomoč, če res ne zmore sama? Koliko časa naj vztraja pri poskušanju dojenja?

Kot prvo mora biti najprej sama pri sebi popolnoma prepričana, da bo zmogla. To je več kot pol poti do uspešnega dojenja. Druga polovica pa je priprava na dojenje. Če je mamica trdno prepričana, da bo samo dojila, je ne bo omajal nihče. Če pa pride do dileme, težke situacije, je prav, da se obrne po pomoč. In prav je, da pomoč dobi od nekoga, ki se na dojenje spozna in sledi priporočilom glede dojenja. Če nasvet dobi od zdravstvenega osebja, je to super, v nasprotnem primeru pa so tu še vedno na voljo neformalne oblike. Akreditirane svetovalke za dojenje pri mednarodni zvezi za dojenje (LLLI), ki uživa velik svetovni ugled (LLLI je uradna svetovalka pri Unicefu, Svetovni zdravstveni organizaciji in številnih pediatričnih akademijah) je brez dvoma pravi naslov za vsa tovrstna vprašanja.

Še vprašanje, ob katerem se rada krešejo mnenja ... Koliko časa naj se otrok doji? Kako dolgo si ti dojila svoje fante? Kdaj in kako sta prenehala z dojenjem?

Obstajajo seveda priporočila glede trajanja dojenja, izključno dojenje naj bi trajalo do 6. meseca, sledi uvajanje goste hrane in dojenje do dveh let ali več. Če bi bilo dojenje samo naravni proces, potem verjamem, da bi bilo veliko otrok dojenih do dveh let in še več. A dojenje je postalo družben pojav in v intimo odnosa mati-otrok z lahkoto poseže družba s svojimi pričakovanji. V zahodni družbi je samostojnost posameznika zelo visoko cenjena vrlina in žal se to kaže v prepričanju, da prej ko otrok pokaže zametke samostojnosti, boljše zanj. To lahko hitro privede do tega, da se jih že takoj po rojstvu uči samostojnega spanja po možnosti v drugi sobi za zaprtimi vrati, samodiscipline z metodami izjokavanja ali pa z urnikom dojenja (prehranjevanja), ker red pač mora biti. S tem se seveda ne strinjam. Vsi trije so na začetku spali pri nama v skupni postelji, dojili so se vedno na lastno pobudo in željo. Prvi se je odstavil sam, ko je pri 11. mesecih shodil in se mu je tako mudilo odkrivati nov svet, da za dojenje ni imel več časa. Moja pričakovanja so bila seveda drugačna, a dojenje je mogoče toliko časa, dokler se oba v paru mati-otrok s tem strinjata. Ko enemu ni več do tega, dojenje izgubi svoj pravi namen. Drugi sine se je rodil nekoliko prezgodaj, a z dojenjem nisva imela ene same težave. V prvem mesecu je hudo zbolel in pristala sva na kliniki. Prepričana sem, da bi bile posledice veliko hujše, če se ne bi tako aktivno dojila. Odstavil se je pri dveh letih. Tretji pa je zdaj star 14 mesecev in še vedno se dojiva.

Koliko časa naj se torej otrok doji? Moj odgovor je, dokler sta oba brezpogojno za.