Ko gre družina na morje ...

/11 /11

»Mami! Ukreni kaj,« je hip zatem pričela kričati Ana in lesti nekam proti avtomobilskemu oknu.

»Že ustavljam, že ustavljam, brez panike! Vse bomo uredili! Tomaž, nič hudega. Tudi meni je bilo pogosto slabo, ko sem bil majhen,« sem hotel potolažiti petletnega sinka, ki je jokal in obupano gledal svoje nove hlače.

Uspelo mi je najdi odcep, zrak v avtomobilu je postal neznosen in butnil sem ven ter globoko zadihal. Takoj za menoj je iz avta privihrala moja najstniška hči Ana in se prestrašeno ogledovala iz vseh strani. Žena Maja pa je mirno obsedela v avto in čistila sinka.

»Vedela sem, vedela sem! Polom od poloma in za vse si kriv prav ti,« je našobila ustnice Ana in me sovražno gledala.

Da, jaz sem bil tisti, ki je vztrajal, da gre zraven. Imela je vendar komaj petnajst let! Ne, ne bo sama doma. Dokazal ji bom, da sem moderen oče in da ji bo morje ostal v lepem spominu!

»Očiščeno, lahko nadaljujemo pot,« se je čez čas oglasila moja žena.

»Pa pojdimo,« sem prikimal in sedel za volan. Ana je z vso močjo zaprla zadnja vrata, krčevito sem se oprijel volana in globoko zadihal.

Nisem ponorel, pametnejši sem, starejši sem, najstnica me ne bo spravila ob živce.

Nadaljevali smo pot, za boljše vzdušje sem prižgal radio in pel s skupino Čuki: » Danes me je pičla ena stvar….«

Žena se mi je smehljala, sinko se je čudil mojemu posluhu, Ana pa je jezno zavijala z očmi in si mašila ušesa.

Prestavilo sem v tretjo, nato v drugo, kaj kmalu pa v prvo. Kolona. Deset kilometrov pred mejo!

»Pa saj ni res,« je vzdihnila Maja.

»Najbrž je kaj malega. Uredili bodo, promet bo spet stekel,« sem kimal in poskušal verjeti svojim besedam. Ampak, ne. Promet ni stekel, po polžje smo lezli proti meji s Hrvaško.

»Še vedno me lahko pustite tu. Štopala bom do doma,« je poskušala Ana.

»Ni govora, mlada dama! Z nami greš, ker smo družina in vanjo spadaš tudi ti. Uživala boš, le počakaj, da pridemo do morja,« sem odločno povedal.

Res smo prišli do morja, po šestih urah smo zagledali modro, rahlo valovito in bleščeče se morje.

»Morje, morje,« se je veselil Tomaž in skakal po zadnjem sedežu.

»Sedi pri miru, ti stvor, da ti spet ne bo kaj ušlo,« je bila Ana nesramna.

»Samo zato si takšna, ker nisi smela s sabo vzeti ljubčka,« je pričel Tomaž.

»Imaš fanta,« sem presenečeno vprašal.

»Sedaj ne več,« se je namrdnila.

»Oh, teden dni bo pa že zdržal brez tebe,« se je smehljala Maja.

»Kaj vaju briga! Samo slabo mi želita! Če bi me imela res rada, bi me pustila doma,« se je kujala najstnica.

Utihnili smo. Z Ano se je bilo v tistem obdobju res težko pogovarjati. Še najbolje je bilo molčati in upati, da bo vsaj pet minut na dan nasmejana.

Apartma smo z lahkoto našli, tam smo bili že prejšnje leto. Znosil sem prtljago v sobe. Maja je spet pripravila preveč prtljage. A tega sem bil že vajen. Nosil sem težke kovčke, pol od tega ne bomo niti odprli.

»Gremo plavat, ata,« se je veselil Tomaž in skakal v kopalkah okrog mene.

»Gremo! Po apartmaju bomo uredili pozneje,« sem prikimal.

»Jaz ne grem nikamor! V sobi bom. Ta bo moj dom sedem dni, ko se boste izvolili spraviti domov,« je jezno pihnila Ana in odvihrala.

Obala je pola polna turistov, našli smo primeren kotiček v senci. Tomažu sem napihnil rokavčke in stekel je proti morju.

»Ata, peče! Ata, boli,« sem zaslišal še preden sem si uspel odpreti pločevinko hladnega piva.

Maja je stekla k sinu: »Meduze!«

Da, morje, čisto in toplo morje je bilo polno teh malih zgag in Tomaž je tulil od bolečin.

»Nič ne bo s kopanjem,« je žalostno odkimavala moja žena, jaz pa sem se praskal po glavi. Kaj pa bomo potem počeli?!

Sonce, vroče sonce, peklenska vročina, apartma brez klime, postavljen na sonce, v sobi zaprta najstnica, zdolgočasen sin, pa še Maja se ni počutila najbolje.

»Oh, napad, imela bom napad,« je stokala, ležala na postelji in si hladila čelo z mokro brisačo.

Počasi sem pričel omahovati tudi sam. Še zadnji adut: »Danes vas peljem ven na večerjo!«

Šla je tudi Ana. Sicer smo jo pol ure čakali pred apartmajem, da si je nadela na tone parfuma, se naličila in se šestkrat preoblekla. A zdržal sem.

Sedli smo za prazno mizo prijetne restavracije in naročili pijačo. Jo čakali nekaj več kot pol ure.

»Bomo dobili kmalu večerjo,« sem vprašal natakarja.

Jezno me je pogledal in odvrnil: »Mar ne vidite, da je polno? Ah, vi Slovenci, razvajeni ste, imate se za nekaj več!«

Očitno smo naleteli na nekoga, ki je imel slab dan. Saj drugače so zelo prijazni naši sosedje.

»Gremo. Ne bom čakala niti sekunde več,« je Maja vstala in odvihrala nazaj proti apartmaju. Ana in Tomaž sta ji sledila, jaz pa sem šel poravnat račun. Seveda so mi zaračunali tudi večerjo, ki je nismo pojedli.

Počasi je tudi mene minevalo potrpljenje. Zavil sem v prvi lokal, ki sem ga opazil na poti.

»Hladno pivo,« sem dejal in upal, da se bom nekoliko pomiril.

»Žal mi je, gospod, tukaj ne strežemo alkohola, le sladoled, sokove in kavo,« mi je povedal natakar.

»Potem pa eno kepico. Dajte mi limono,« sem dejal. Kislo za kislega.

Privlekel sem se do apartmaja, kovčki so bili pred avtom. Začudeno sem pogledal Majo.

»Odhajamo! Dovolj je,« je odločno rekla. Prikimal sem. Da, hočem domov.

Ni bilo kolone, peljali smo se mimo morja, turisti so se kopali, ni bilo meduz. Tomaž je spal, Ana je veselo prepevala s Čuki Ferari polko.

Doma nas je sprejela trda tema. Ana je odhitela k prijateljicami, Tomaža sem odnesel v njegovo posteljo. Na terasi sem prižgal luč, si napel visečo mrežo in odprl pločevinko piva. Ah, ja. Tudi to je dopust. Mirna terasa, zadovoljna hčerka in speči sin.