|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Mami, nočem da umreš!

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 30.10.2017
Kot bi hči šele v tistem trenutku dojela, da njena mama ni večna oz. da se stara. In da bo torej tudi nekoč umrla.

image
Otroci se želijo pogovarjati tudi o smrti.
/11


V naši družini se o smrti in staranju ne pogovarjamo le ob dnevu mrtvih ali ko kdo umre, temveč vsakič, ko nas nekaj v življenju spomni na te že kar filozofske teme, ki se dotikajo minevanja in večnosti. Pa naj bo to ugotovitev starejše hčere, da nisem več mlada zato, ker imam pike na koži, ali stiska mlajše, ko v nekem trenutku dojame, da bo njena mama nekoč starka, ki bo tudi umrla.

 

"Mami, nočem da umreš!" je tako pri 2,5 letih zajokala hči, ki bo svoj četrti rojstni dan praznovala ravno na 1. november - dan mrtvih. Takšen njen odziv je sprožila moja reakcija, ko sva skupaj listale eno izmed mojih knjig, na platnici katere je bila fotografija avtorice - starejše sivolase ženske, ki me je nekako spominjala name oz. sem si morda zaželela, da bi bila takšna videti na stara leta. 

 

"Vidiš, tako bom verjetno jaz izgledala, ko bom stara."

 

Kot bi hči šele v tistem trenutku dojela, da njena mama ni večna oz. da se stara. In da bo torej tudi nekoč umrla. Planila je v jok in mi povedala, da ne želi, da umrem. Hči sem seveda potolažila, da je do takrat še daleč in da nameravam še dolgo živeti, saj želim v naročju držati tudi njene otroke. Tako sva se objemali in trdno oklepali druga druge, sama pa sem ugotovila, da v resnici tudi sama še nisem popolnoma razčistila svojega odnosa do smrti. Da je tudi mene strah starosti, ko bom vedela, da je bistveni del življenja že za mano in da je sedaj dan odhoda na drugi svet veliko bliže kot recimo pri 20-ih ali 40-ih.

 

Ker je bila hči zelo čustveno razburjena in ker je imela le dve leti in pol, ji nisem hitela razlagati, da v resnici nikoli ne vemo, kdaj bomo umrli in da umirajo tudi dojenčki. Smo se pa o tem pogovarjale kakšno leto kasneje ob nekem filmu, v katerem je umrl otrok.

 

"Ampak jaz nočem, da Lili umre," je tokrat zajokala starejša hči in začela objemati svojo sestrico.

 

"Saj ne bo, saj midva z očijem vsak dan skrbiva za to, da sta zdravi in na varnem. Vidve sta šele začeli živeti in vse življenje je še pred vama," sem jo poskušala potolažiti.

 

"Toda, ti pa nisi več mlada in boš umrla pred nama. Nikoli te nočem izgubiti," je še kar hlipala starejša hči in me trdno objemala. Tako smo se vse tri objemale, jaz pa sem jima izdala, kaj sem sama naročila svoji mami, njuni babici, ko sem bila majhna deklica. Da mi mora po smrti pustiti svojo roko, ki mi jo je morala vedno, ko sva spali skupaj, položiti čez moj pas, da sem jo lahko držala v svoji roki. Poskušale smo si predstavljati to mrtvo roko in solze so se vse bolj pretvarjale v smeh. Iz žalosti smo tako prešle na noro norčavost, ki se pači, afna in žgečka. Solze so se posušile in smeh olajšal pritisk v prsih, toda zavedanje minljivosti je ostalo.

 

"Kaj pa se zgodi z nami, ko umremo?" je zanimalo mlajšo hči.

 

"Gremo med zvezde," ji je razložila starejša sestra. " Kaj ne, mami?"

 

"V resnici ne vem čisto natančno. Nekateri pravijo, da gremo v nebesa, drugi med zvezde. Eni celo verjamejo, da se ponovno rodimo v drugem telesu. Sama verjamem, da se združimo s svojimi predniki, kot v tisti risanki Brother Bear. Ko bom nekoč mrtva, vaju bom tako opazovala iz neba in se veselila vajine sreče" sem jima razkrila svoje prepričanje, ki je izgovorjeno tako na glas presenetilo tudi mene.

 

"Toda zdaj sem še tukaj z vama in hočem en vajin objem," sem ju začela "loviti" po kavču, saj sem začutila, da je bilo za tisti trenutek dovolj povedanega na temo smrti.

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Sušenje perila na radiatorju je lahko nevarno
S hladnim in bolj vlažnim vremenom se starši soočamo z tem, kaj bomo posušili vse perilo svoje družine, zato pogosto kot...
5
Samopoškodovanje: Izraz čustvene stiske ot...
Problematika samopoškodovanja med mladimi postaja vse glasnejši problem. Vse več je odkritih primerov, saj mnogi šele se...
3
Moj otrok si škoduje. Kako pomagati?
Ko prepoznamo, da se naš otrok samopoškoduje, nas najprej preplavi strah, morda jeza. Za starše je takšno spoznanje veli...
3
VIDEO: Kako otroka naučiti zavezati čevlje?
A znate pokazati otroku,kako se zaveže pentljo na vezalkah? A je vaš način vezanja čevljev res najbolj enostaven? Poglej...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Miti o materinstvu
Preverite, kateri so miti o materinstvu, ki ne držijo, pa med mamami še kar trmasto vztrajajo in njim ter njihovim otrok...
BLOG: Pismo Božičku
Odločila sem se, da letos tudi jaz napišem pismo Božičku ...




ROTAVIRUS
Lelly28 RR

Ali ste svojega otroka cepili proti rotavirusu?