Mit o popolni mami še vedno veliko žensk spravlja v stisko. (Freepik.com)

/11 /11

Prava mama je vedno ljubeča. NE DRŽI.

Čeprav pesniki in pisatelji obožujejo mame, ki so sinonim za ljubezen, resnična mama v sebi nosi tudi t. i. negativna čustva: žalost, jezo, strah … In otroci jih seveda vsakič (za)čutijo, pa četudi se mama trudi biti vedno ljubeča. Z »igranjem« ljubeče mame, ko smo v resnici žalostne ali jezne in zato nismo v stiku s svojim ljubečim delom, otroke v resnici le zmedemo, saj oddajamo dvojno sporočilo – naše besede in vedenje izražajo eno, naše resnično čutenje, ki ga izžarevamo s tonom besed, držo telesa in energijo, pa nekaj povsem drugega.

Poleg tega s svojo »večno ljubeznivostjo« otrokom tudi sporočamo, da so le t. i. pozitivna oz. prijetna čustva zaželena, medtem ko je ostala občutenja potrebno potlačiti oz. se pretvarjati, da ne obstajajo. In potem naenkrat pride puberteta, ko starši iskreno začudeni in šokirani obnemijo, ko otroci na družinski terapiji izrazijo vsa negativna čustva, ki so jih leta in leta zadrževali v sebi, saj v njihovi družini enostavno ni bilo prostora zanje.

Zato si, mame, dovolite kdaj (ko pač tako čutite) biti neljubeče mame. Otrok bo morda razočaran, žalosten in v frustraciji, toda začutil bo resnično naravo svoje mame, zaradi česar bo vajin stik bolj pristen in globok.

PREBERITE TUDI: Materinstvo skozi ilustracije: Ni lahko biti mama 

Prava mama otroka vedno postavi na prvo mesto. NE DRŽI.

Saj poznate tisti rek: Če želiš, da se bo otrok dobro počutil, dobro poskrbi za počutje njegove mame. Pa to ne velja le za dojenčke, ki še ne znajo ločiti med sabo in mamo. Če se odrasli v družini ne počutijo dobro, se slabo počutijo tudi otroci. Prav zato permisivna vzgoja, ki želi otroku uresničiti vsako željo in preprečiti vsako frustracijo zato, da bo otrok vedno srečen, ne glede na to, kako se pri tem počutijo starši, vedno rezultira vse bolj zahtevne oz. razvajene otroke (ki so v resnici bistveno nesrečni in zanemarjeni, saj so njihove temeljne potrebe neuresničene!) in vse bolj nezadovoljne in razdražljive starše.

Naloga odgovornih staršev ni skrbeti le za otrokove temeljne potrebe, temveč tudi za svoje. In če »dati sebe na prvo mesto« pomeni, da otroku kdaj rečemo ne, ga frustriramo, razočaramo in morda tudi čustveno prizadenemo zato, da dobro poskrbimo zase, je dolgoročno gledano to tudi za otroka bolje. To seveda ne pomeni, da nam bo to spoznanje služilo kot alibi za skrajno egoistično vedenje in načrtno zanemarjanje otroka. Gre le za to, da starši pri osrediščenosti na otroka in vzgojo ne smemo pozabiti tudi nase in lastne potrebe, ki jih je včasih pač treba postaviti na prvo mesto. Pa četudi otrok protestira in se nam smili oz. nam takšno vedenje vedno znova vzbuja občutke krivde, ker nismo takšna »prava« mama, ki otroka vedno postavi na prvo mesto.

PREBERITE TUDI: Normalno je, da tudi mame delamo napake

Prava mama bo naredila vse za svojega otroka. NE DRŽI.

Res je, mame smo za svoje otroke prav tako kot levinje pripravljene celo ubijati, četudi se v »normalnih« okoliščinah teh svojih sil niti ne zavedamo. Če se z jeznim človekom nima smisla prepirati, to še toliko bolj velja za mamo, ki brani lastnega otroka. Pa vendar življenjsko ogrožajočih trenutkov ni dobro pomešati z vsakodnevnimi »nevarnimi« situacijami, ki jih za zdrav razvoj potrebuje tako otrok kot njegova mama.

Otrok se bo kot odrasel veliko težje znašel v svetu, če bo njegova mama prav vsakič, ko bo otrok tako ali drugače ogrožen, vklopila levinjo v sebi. S takšno nenehno požrtvovalnostjo in »bitko za otroka« otroka v resnici oropamo dragocenih življenjskih izkušenj in lekcij, ki mu služijo kot poligon za učenje življenjskih modrosti. Pa naj gre za spore na otroškem igrišču ali težavo v šoli, ki bi jo z malo starševske spodbude otrok lahko rešil sam.

Zato se vsakič, ko začutite bojno energijo, ki vas sili, da zaščitite svojega otroka, najprej ustavite (če seveda ne gre za življenjsko nevarne situacije, ko je treba odreagirati takoj) in premislite, ali otrok vašo zaščito zares potrebuje. Boste za svojega otroka dolgoročno naredile več, če mu boste dopustile, da se sam sooči z nevarnostjo in tako razvije lastnega borca v sebi?! Če bo imel ob sebi mamo, ki mu zaupa, verjame vanj in jo iskreno zanima, kako se počuti, bo takšno zorenje zagotovo lažje, kot če bo vedno mama vse postorila in "uredila" namesto njega.

Kaj pa storiti s strahom, ko pričakujete drugega otroka, da ga morda ne boste imeli tako zelo radi kot prvega? Preverite tukaj.