Moški potrebuje svojo jamo, da začuti sebe in svoje poslanstvo.

/11 /11

Kaj pomeni biti moški, kakšni so sodobni izzivi moškosti, kako lahko ženske moškim pomagamo pri iskanju njihove avtentične moškosti, kaj se zgodi, ko moški postane oče ... vse to smo se pogovarjali s trenerjem, moderatorjem in soustanoviteljem projekta Moške-skupine.si - Matejem Delakorda, ki nas je s svojim predavanjem o moški ranljivosti globoko ganil na ljubljanskem Maratonu pozitivne psihologije.

Sodoben moški je pogosto nekako "izgubljen" - noče biti patriarhalni mačo, hkrati pa ne preveč raznežena mevža in ženin copat. Kako si lahko pomaga, da ponovno najde svojo avtentično moškost? 

Moški danes nimamo več tako stabilne moške identitete kot smo jo imeli prej v zgodovini. Družbena podoba, kaj pomeni biti moški (pa to seveda velja tudi za žensko), se je spremenila. Zato biti avtentičen moški pomeni tudi to, da smo moški te spremembe sposobni sprejeti, se o njih pogovarjati in jih raziskovati.

Prav zato je za sodobnega moškega ključno, da išče svojo pot do raziskovanja, kaj zanj pomeni avtentičnost. Za nekatere moške je to redna športna aktivnost, kjer jim uspe izklopiti svoj um in se prepustiti trenutku. Za druge to pomeni biti ranljiv v komunikaciji s svojo partnerko. Za tretje pa biti del moške skupine, kjer se o teh stvareh lahko odkrito pogovarja. Na poti do avtentičnosti nam moškim zelo pomagajo tudi dobri zgledi avtentičnih moških, vendar je žal zaenkrat teh zgledov v zahodnem svetu prej malo kot veliko.  

Sodoben moški bi si na poti iskanja avtentičnosti lahko dovolil bolj čutiti - najprej samega sebe, nato pa tudi svet okoli sebe. Se vprašati, kaj zares čuti v danem trenutku, pa naj bodo ti občutki prijetni, kot sta sreča in veselje, ali pa neprijetni kot so jeza, žalost ali sram. Ko se moški uspe povezati s svojimi občutki, je ključno, da jih potem tudi izrazi - bodisi preko pogovora, telesne aktivnosti ali morda skozi pisanje dnevnika. Avtentičnost je namreč stvar notranjega sveta in je zelo individualna, zato zanjo nimamo univerzalnega recepta.  

PREBERITE TUDI: Beremo - Knjiga za Divjo žensko

Kakšna pa je razlika med divjim in podivjanim moškim? 

Zanimivo vprašanje. Rekel bi, da si divji moški dovoli čutiti in sprejemati sebe kot celostno bitje. Divji moški pozna, sprejema in zna krotiti tudi svoje senčne plati, predvsem pa si dovoli živeti in hoditi v smer, ki jo zase čuti, da je prava. To ne pomeni, da je egoističen in podivjan, temveč da je v stiku s sabo, naravo in življenjem. Da se čuti živega in polnega življenja, da si dovoli raziskovati, si upa direktno komunicirati, se boriti za svoja načela in vrednote ter se razvijati kot človek.

Podivjan moški na drugi strani ne čuti širše družbene ter naravne povezanosti in usklajenosti. Vodijo ga pretežno notranje bolečine, ki jih ni uspel predelati, zato so ga prevzele in sedaj v svojem moškem življenju besni kot neukročena žival. Podivjan moški je v resnici moški, ki še ni našel svojega notranjega miru, zato pogosto v družbi glasno in največkrat nekonstruktivno opozarja nase ter tako "kliče na pomoč".  

Stare kulture so vedele - če je moč ženske v njeni medenici, je moč moškega v njegovem srcu. Pa vendar je med sodobnimi moškimi veliko takšnih podivjanih moških, ki niso v stiku s svojim srcem. Kako lahko takšnim moškim pomagamo ženske?

Stare kulture tudi razlagajo, da moški energijo v partnerskem odnosu z žensko sprejema ravno v predelu srca, oddaja pa jo v predelu spolovil (pri ženskah naj bi to bilo ravno obratno). To pomeni, da je moški v psihološkem in energijskem smislu najbolj ranljiv prav v predelu srca. V praksi to pomeni, da moški v odnosu svojega srca ne bo odprl, če se ne bo počutil dovolj varnega.

Ženske lahko torej svojemu moškemu (in drugim moškim, ki jih srečujete v življenju) najbolj pomagate tako, da njegovo "moško srce" spoštujete in se do njega vedete kar se da spoštljivo. Ko namreč moški na tej srčni ravni iz ženske strani začuti čustveno agresijo v obliki različnih očitkov, nespoštovanja ali manipulativnega vedenja, se pogosto zelo hitro zapre. Ženska lahko torej moškemu pomaga ustvarjati dovolj varen prostor, da si bo dovolil čutiti in predvsem izražati samega sebe. Tako potem tudi lažje izrazi svoje poslanstvo in cilje ter se zanje tudi bori.

Poleg varnega prostora pa ženska zelo pomaga svojemu moškemu tudi in predvsem takrat, ko je tudi sama v stiku s svojim "ženskim srcem". Da mu je torej za vzgled. Seveda bi bilo dobro, da zna moški sam poskrbeti za stik s svojim srcem in da za to ne potrebuje ženske. Tako lahko svoje odprto srce deli z žensko le takrat, ko tako začuti, ne pa, ko ga v to prepričuje ženska ali družba.  

Sodobne ženske, ki so prišle v stik s svojo globoko žensko močjo, pogosto tožijo, da se moški enostavno bojijo njihove moči. Kaj bi jim svetovali?

Moški, ki so v stiku s svojo močjo, se ne bojijo močne ženske. Ravno nasprotno - takšno avtentično in globoko močno žensko si želijo.

Glavni izziv odnosa med spoloma nastane, ko je en pol v stiku s svojo močjo, drugi pa ne. Trenutno se nam v zahodnem svetu dogaja, da vse več žensk čuti in prihaja v stik s svojo močjo, za moške pa se to šele dogaja. Tudi komentarji žensk Kje naj sploh iščem dobrega moškega, kaj šele najdem? nakazujejo na to stanje.

V takšnem dilemi imamo vsaj dva izziva. Prvič: Ko govorimo o ženski moči, o kakšni moči pravzaprav govorimo? Ali ženska moč dandanes zares pomeni avtentično ženstvenost, ljubezen, milino, skrb in sodelovanje? Ali pa morda sodobna ženska moč predstavlja racionalno, k ciljem usmerjeno in dominantno ter v resnici moško energijo? Če govorimo o slednji moči, bi ženskam svetoval, da se pred iskanjem "pravega" moškega najprej usmerijo vase, vstopijo in so v stiku z lastno avtentično ženstvenostjo ter šele od tam gradijo odnos z moškim.

Od žensk večkrat slišim tudi komentarje v smislu Saj bi to naredila, ampak kako naj, če pa ni dovolj močnih moških, ob katerih bi se lahko prepustila in zaupala? Vprašanje je zelo na mestu in polarnost med moško in žensko se resnično ne more razviti, dokler eden od spolov ne stopi v svojo avtentično energijo. Ko je ženska bolj ženstvena, moškega vabi v bolj moško energijo in obratno.

Drugi izziv zgornje dileme pa je, da moški potrebuje svoj prostor in podporo, da lahko razvije svojo moško moč. Ženska mu pri tem lahko pomaga le posredno. Moški svojo moč namreč išče sam ali pa v družbi drugih zrelih moških. Ženska lahko tukaj moškemu kvečjemu da malo več prostora in mu zaupa - verjame v njega. Nasveti v stilu Naredi to in to ali pa pojdi na to in to delavnico. zato po navadi na pomagajo, saj je ključno, da se za določene korake moški odloči samostojno ter tako sam stopa v svojo avtentičnost in svojo moško moč. 

Katere pa so tiste tri največje rane sodobnega moškega, zaradi katerih moški pogosto bežijo od lastne avtentične moškosti?

Glede na moje izkušnje s slovenskimi moškimi in zgodbe, ki jih slišim v moških skupinah, ki jih moderiram, bi naštel naslednje moške rane:

1) Zadrževanje in tlačenje neprijetnih čustev ter bežanje od njih. Takšno stanje največkrat privede do zunanje agresije do drugih ali notranje agresije moškega do samega sebe.

2) Pretirana prijaznost in ugajanje drugim oziroma tako imenovan sindrom prijaznega fanta. Ko si moški zaradi ugajanja drugim ne pusti čutiti sebe kot moškega (kdo pravzaprav je in kaj bi resnično rad počel v življenju), to pogosto vodi v življenjsko zmedenost in pasivnost. Izkušnje kažejo, da je moški najbolj "živ", ko ima svoj smisel in poslanstvo, za katerega se mu je vredno boriti.

3) Pretirano ukvarjanje z ženskami, kjer sta ženska in odnosi z ženskami (pre)večkrat naslovnica v življenju moškega. Moški poleg dobrega partnerskega odnosa potrebuje tudi občutek širše družbene odgovornosti - bodisi je to skrb za družino in širšo skupnost ali celo planet. 

PREBERITE TUDI: Nosečnost - Najpogostejši moški strahovi

Odnos moškega do samega sebe in drugih pa se še dodatno zaplete, ko moški postane oče ali je v pričakovanju otroka. Zakaj se bodoči očetje pogosto ustrašijo te nove življenjske vloge?

Kolikor mi je znano, nihče od staršev pravzaprav ne ve (in ne more vedeti), kaj ga zares čaka, ko dobi otroka. Otrok in družina namreč prinašata novo dinamiko odnosov, na katero marsikateri moški ni pripravljen. Povsem normalno je, da se bo partnerka/mama tako biološko kot psihološko v prvem letu bolj usmerila na skrb in nego otroka ter da bo posledično moški/oče nekaj časa v sekundarnem planu. Zato je dobro, da bodoči očka to na nek način pričakuje in se na to pripravi. Tako bo potem, ko bo postal oče in bodo prišli tudi težki trenutki, lahko lažje stopil v umirjeno in podporno vlogo očeta, ki jo tako partnerka kot otrok oziroma njegova družina v tem času še kako potrebuje.

Toda, če moški na to spremembo (ki je lahko za kakšne moške pravi šok) ni pripravljen, se lahko zgodi, da bo od nove situacije in občutkov začel psihološko bežati - v službo, šport ali pa se bo umaknil iz komunikacije s partnerko. To pa je tako za odnos kot družino lahko zelo naporno in tudi destruktivno.

Zato je tako zelo pomembno, da se moški na družino dobro pripravi. Pa ne samo materialno, temveč tudi psihološko. Da torej že pred prihodom novega družinskega člana sprejme, da je centralno vlogo v družini in pri partnerki za nekaj časa prevzel otrok. Pa tudi socialno - da zna poiskati podporo v prijateljih in ostalih družinskih članih ter zna mamo in otroka tudi psihološko zavarovati pred večkrat "naporno" okolico.

Pomemben del moške priprave na očetovstvo je lahko tudi skrb za celostno zdravje in vitalnost še preden pride otrok, saj lahko neprespane noči in razdražljivost obeh partnerjev vodita v marsikateri konflikt, ki bi se mu z dobro pripravo lahko izognili. 

K dobri pripravi moškega na očetovstvo bi lahko prišteli tudi udeležbo na tako imenovanih "moških skupinah". Nam lahko poveste kaj več o njih oziroma kaj lahko moški in oče na njih pričakuje?

Ne glede na to, ali je moški oče ali ne, moški še vedno potrebujemo svojo "jamo" - tisti čas zase, ki ga je najbolje porabiti za to, da začutimo sebe in svoje poslanstvo. Veliko moških ta čas uporabi za to, da beži od sebe, kar je škoda. V svoji "jami" se moški namreč tudi (na)uči biti s svojimi bolečinami, jih opazovati ter nato tudi bolj konstruktivno in zrelo izraziti kot so nas naučili v naši primarni družini in družbi.

Prav zato menim, da je za večino moških tako zelo dragocena udeležba na moški skupini, ki je neke vrste "skupinska jama", polna moških izkušenj in modrosti, ki vsakemu moškemu posebej pomagajo, da je v boljšem stiku sam s sabo, da se bolje zaveda svojih moči, predvsem pa tudi svojih senc. Ko namreč moški svoje sence zares sprejme in jih zna tudi izraziti (kar se lažje zgodi v skupini), pride v še večji stik z lastno moško avtentičnostjo in močjo.

Moške skupine so redna (tedenska) in moderirana srečanja moških, na katerih se moški iskreno in zrelo pogovarjamo o tem, kaj danes pomeni biti moški, s kakšnimi izzivi se soočamo kot moški in kako se pri tem lahko podpremo. Dotaknemo se številnih tem - od podobe očeta in lastnega odnosa z očetom do partnerskega odnosa in odnosa do spolnosti. Moški si na skupini dajemo tudi povratne informacije in vsak samemu sebi postavljamo tedenske izzive, preko katerih rastemo v boljšo verzijo sebe kot moškega. In očeta.

Moške skupine predstavljajo psihološko varen prostor, kjer si moški dovolimo čutiti, in to, kar čutimo, tudi podeliti z drugimi moškim. Izkušnje pri nas in po svetu kažejo, da moški drugega moškega veliko lažje in tudi globlje razume kot ga lahko razume ženska. Moški namreč po navadi želimo (zavestno ali nezavedno) ženskam ugajati, zato se jim tudi težje odpremo. Po drugi strani pa je te želje po ugajanju veliko manj v odnosu do drugih moških, zato so takšni "le moški pogovori" zelo učinkovito orodje za samorefleksijo in raziskovanje samega sebe.

Največje prednosti moških skupin, ki jih omenjajo sami moški, pa so: večja sposobnost poslušanja, boljše in bolj avtentično izražanje lastnih občutkov, nov način podajanja povratne informacije, ki izhaja iz prve osebe, oziroma tako imenovana "jaz sporočila", veliko boljši odnos z očetom ter seveda tudi boljši odnos z ženskami. Veliko moških kot "darilo" moške skupine omenja tudi občutek večje polarnosti in večje "kemije" v odnosu do ženskega spola. Prav tako pa omenjajo, da bolj čutijo svoje življenjske cilje in poslanstvo. Več odzivov udeležencev moških skupin si lahko preberete tukaj.

PREBERITE TUDI: Najboljši očka, ati ali tata na svetu!

In še za na konec: Če bi vas hčerka vprašala Oči, kakšnega moškega naj iščem, da si bom z njim lahko ustvarila osrečujoče partnerstvo?, kaj bi ji odgovorili?

- Da ima spoštljiv odnos do staršev, hkrati pa jim zna učinkovito postaviti svoje meje.

- Da sledi svojim ciljem, ki si jih je zastavil sam (ne pa družina ali družba).

- Da zares zna biti ob tebi, ko je v vajinem odnosu in življenju prisotna bolečina, ko pridejo težki trenutki. Da je torej moški, ki zna (za)čutiti bolečino in se o njej tudi spoštljivo pogovarjati.

- Da ni vedno nujno ustrežljiv in prijazen, temveč ima svojo držo (integriteto) in je pri tem pošten tako do sebe kot do drugih.

- Da mu je pomembno, da se nenehno razvija kot človek - telesno, čustveno, umsko in duhovno. Pa ne zato, ker bi bil vase zagledan narcis in bi hotel biti vedno boljši od drugih, temveč iz osebne odgovornosti vsak dan postati nekoliko boljši človek.

- Da mu lahko zaupaš in se ob njem počutiš povsem varno.

Zato dragi moški in očetje, kakšnega partnerja bi pa vi "priporočili" svoji hčerki? In, ali ste sami takšni? Če ne, je čas, da se vzamete v roke in postanete točno takšen moški kot bi ga želeli svoji hčerki. Pomagajo vam lahko tudi drugi moški na moških skupinah.