/11 /11

Tilka Jamnik s svojim delom knjižničarke in pravljičarke nenehno, iz leta v leto, širi krog bralcev in knjige približuje otrokom in odraslim. Zato sem jo želela spoznati tudi bolj osebno in vam jo predstaviti. V najinem pogovoru sem začutila, da kot so lepe njene pravljične pripovedi, so lepi tudi njeni spomini na otroštvo, materinstvo in službeno pot. Preproste in bogate pa so tudi njene misli in nasveti.

Ste človek, ki pomaga poslušalcu pravljico živeti. Je skrivnost vaše uspešne pravljičarske poti skrit tudi v otroštvu? Kakšni so vaši spomini na otroštvo, se spominjate kakšne zanimive anekdote?

Ni ravno anekdota iz mojega otroštva, ampak moj najljubši spomin. Še zdaj vem, kako mi je mama brala iz Poročevalca zgodbo o Lupinici (pozneje sem ugotovila, da jo je napisala Vera Albrehtova). Vsak dan, ko je pismonoša prinesel časopis, sem takoj poiskala novo nadaljevanje. Bila sem tako neučakana, da si je mama komaj utegnila obrisati roke, kar naslonila se je na časopis na kuhinjski mizi … in medtem, ko mi je brala, se je vlaga z njenih rok razlezla po časopisu. Spominjam se, kako sem se bala, da ne bi vlaga raztopila Lupinice! Še zdaj sem tako zelo hvaležna svoji mami za te trenutke, ki si jih je odtrgala od dela, in mi sredi dopoldneva brala.

Danes imajo otroci veliko igrač in tudi knjig, kaj ste se pa vi najraje igrali, katera je bila vaša najljubša igrača in knjiga?

Imela sem leseno hišico oziroma le sobo, z vsem pohištvom. V njej sem se igrala s punčkami: jih preoblačila, hranila, dajala spat … delala sem vse, kar je moja mama počela v resnici. Vse to so bile moje najljubše igračke in igre. Tudi nekaj knjig sem imela, čeprav je bilo to obdobje (po drugi svetovni vojni), ko pri nas še ni bilo veliko otroških knjig. Spominjam se neke Abecede, pri vsaki črki je bila kratka šaljiva pesmica, vse sem ji znala na pamet in vedno znova »prebirala«. Starša sta mi brala to knjigo in Grimmove pravljice. Stari oče pa mi je pripovedoval zgodbe šlo za spomine ob teh predmetih, toda jaz sem jih doživljala kot zgodbe.

Kdaj in kako ste se odločili za poklic pravljičarke oziroma knjižničarke, kaj je vplivalo na vašo odločitev?

Vedno sem rada brala, študirala sem francoščino in primerjalno književnost, po diplomi sem 12 let delala na RTV Slovenija. Ko sem postala mama, sem si knjige za svoja otroka izposojala v sosednji Pionirski knjižnici. Vodila sem ju tudi na pravljične ure, obenem pa sem veliko brala in se igrala s svojima otrokoma. Zazdelo se mi je, da bi to rada počela tudi »v službi«. Naredila sem strokovni bibliotekarski izpit in se prijavila takoj, ko je bil v Pionirski knjižnici razpis …

Vaše delo ni ostalo le znotraj knjižnice. Ste podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije pri ZPMS, s svojim strokovnim delom ste podprli tudi projekt Malčka bralčka, ki so ga vpeljali vzgojitelji v slovenske vrtce. S številnimi akcijami ste knjižnico približali širši javnosti in otroke in starše navdušili za pogosta druženja s knjigo. Kakšna je bila vaša pot in kaj vas je vodilo pri delu.

Nekaj let sem delala kot bibliotekarka - pravljičarka, potem sem bila šest let vodja Pionirske knjižnice, toda želela sem si nazaj v prakso, najbolj me namreč zanima knjižna vzgoja otrok in vzgojiteljev. Tako zdaj že več let v glavnem delam na različnih bralnih projektih: sodelujem pri Slovenskem knjižnem kvizu, Moji najljubši knjigi, Bologni po Bologni, knjižnih čajankah … Rada posredujem svoje znanje in izkušnje na posvetovanjih, seminarjih in delavnicah, tako otrokom kot odraslim, to je vzgojiteljem v vrtcih, učiteljem, mentorjem bralne značke, knjižničarjem in (starim) staršem. Na kratko: najraje berem in motiviram za branje otroke in odrasle (da bi brali otrokom). V svoja predavanja vedno vpletam pripovedovanje pravljic.

Vaši slikanici V knjižnici in Pika v knjižnici sta v veliko pomoč vzgojiteljem, učiteljem in staršem pri pripravi otrok na prvi obisk v knjižnici. Pripravljate še kakšno novo književno delo za naše najmlajše?

Poleg omenjenih dveh poučnih slikanic sem avtorica ali soavtorica nekaj priročnikov, ki so v pomoč vzgojiteljem pri spodbujanju otrok za branje. Trenutno nimam načrtov za kakšno avtorsko slikanico, pač pa sem pravkar sprejela povabilo za sodelovanje pri bralnem priročniku za vzgojitelje v vrtcih. Spet torej branje otrokom v predšolskem obdobju, kar mi je najljubše, imam celo specializacijo za to področje.

Otroci nas napolnijo s številnimi spomini, ki jih radi obujamo. Kako se vi spominjate svoje materinske vloge, ste tudi svoje otroke nenehno vabili v svet pravljic in knjig in se z njimi pogovarjali?

Kot knjižničarka - pravljičarka sem delala ravno v času, ko sta bila moja otroka v tako imenovanem pravljičnem obdobju. Svojima otrokoma sem prebrala vse pravljice, ob njiju sem brusila svoje pravljične ure, z njima sem pripravljala »igralne ure s knjigo«. Ves čas sem se ukvarjala z njima in se hkrati pripravljala za službo in nastope. Veliko skupnih spominov imamo na to obdobje. Bilo je idealno, da mi je tako ukvarjanje z otrokoma tako zelo sovpadlo s strokovnim delom. Otroka, ki sta zdaj že skorajda odrasla, me sprašujeta, če bom tudi vnukom pripovedovala pravljice in jih uvajala v svet branja in knjig. Seveda, pa še kako rada! Toda veseli me, da se obenem zavedata, da bosta morala predvsem onadva brati svojim otrokom. Ravno starši so nenadomestljivi pri bralni vzgoji svojih otrok, družinsko branje je zibelka branja, otrokom je to osnova za kasnejše uspešno branja … Starši z branjem otroke uvajajo v svet knjig, hkrati pa se ob branju tkejo tople medsebojne čustvene vezi. Branje otrokom je dragoceno tako za otroke kot starše!

Starši se velikokrat sprašujejo kako izbrati primerno knjigo, kako ločiti zrnje od plevela v poplavi knjig, ki jih ponuja naše tržišče.

Najlažje jim bo, če za svet vprašajo mladinske knjižničarje v splošnih knjižnicah. Naj si ogledajo priporočene knjige v knjižnici tudi pred nakupom v knjigarni. V nekaterih knjigarnah so tudi knjigarji odlični svetovalci, res jim ne gre le za to, da prodajo knjige, ne glede na njihovo kakovost. Dobrodošla so tudi priporočila v »knjižnih kotičkih« raznih otroških oziroma družinskih revij. Nekateri vrtci občasno organizirajo predavanja, kjer strokovnjak - knjižničar predstavi kakovostne knjige, na primer pred novim letom, ko so nakupi knjig pogostejši.

Kakšen pa je vaš nasvet, kako otroka očarati, da bo rad prisluhnil in postal zahteven bralec?

Samo z branjem otrokovi starosti primernih knjig! Toda branje majhnemu otroku ni le branje, je bolj pripovedovanje ob ilustracijah, razlaganje neznanih besed, pogovor o prebranem, vključevanje otrokovih lastnih izkušenj, raznih obbralnih dejavnosti (risanje, gibanje, igranje z lutkami oz. igračami) … in ne nazadnje tudi ljubkovanje. Saj veste, kako to gre: otrok in knjiga v naročju starša, pa še kakšna najljubša otrokova igrača, ki bi tudi rada poslušala pravljico in gledala slikanico. Pomembno je tudi, da starši sami berejo; otroku ni boljšega zgleda in spodbude, kot sta mama in očka, ki bereta (časopis, revije, knjige).

Danes veliko staršev meni, da je vzgoja za današnji čas težka, kaj bi jim vi svetovali, kakšno popotnico za življenje je najpomembneje dati otroku?

Ljubite svoje otroke in se čim več ukvarjajte z njimi! Dajajte prednost otrokom pred drugimi rečmi oz. vse počnite skupaj z njimi, kolikor je le mogoče.

Veselite se življenja in svojih otrok, sproščeno jim posredujte vse, kar imate sami radi in bodite pozitivno naravnani (zakaj bi naj bila vzgoja za današnji čas težka?!)

Članek je bil objavljen v reviji Otroci

Preberi še:

Jesper Juul o komunikaciji