/11 /11

Nataša je mamica dveh sinov, 11-letnega Gala in osem-letnega Tosje. Za hip smo 'pokukali' v njeno družino in jo vprašali za nekaj nasvetov.

Kako sebi in svoji družini povečujete odpornost?

Učim se razmišljat ali ne razmišljat o virusih in boleznih. Nesmiselno se je bati nekaj vnaprej. S strahovi tisto samo prikličemo. Radost in dobra volja privabita k sebi kaj dobrega, odpornost recimo. Ne želim cepit ne sebe in ne otrok in s tem imam seveda težave. Bolj zdravstvo kot jaz. Sistem. Zakaj bi otrokom v telo dajala nekaj slabega zaradi preventive in mu s tem škodovala?

Seveda pa tudi mi zbolimo in to jemljem kot čiščenje, kot klic telesa, da mu prisluhnemo in pomagamo. Bolezen pa nerada zatrem, ampak skušam najti vzrok. Če me kaj boli ali zabaše (tu moram biti previdna, ker imam kaverne v pljučih in se tam kaj rado zakuha v pljučnico), jem lažje prebavljivo hrano (zeleni sokovi so idealni – preberite knjigo Zeleno za življenje), sama se klistiram in zelooo pomaga kolonik – čiščenje črevesja. Uporabljam tudi srebrov koloid, sem ga ravno par dni nazaj, ko se je Gal slabo počutil.

Zadnja leta nisem rabila zdravil. Saj je tudi prav, sem jih pred osmimi leti pojedla za naprej in za nazaj (smeh).

Imate kak dober domač recept za mamice, ki imajo majhne otroke, ali za tiste, ki še dojijo?

Zdrava hrana, manj stresno življenje, gibanje, zrak, sonce, pozitivnost, imeti se rad, uživat trenutke ‘zdaj-a’… to je odpornost. Ker virus gre raje na kakšnega prestrašenega.

Oh, kako je lepo dojiti! To je prava odpornost, sploh, če mama zdravo je in ima lepo energijo. Mamino mleko ni samo hrana ampak tudi ljubezen, ljubljenost, varnost … Vse to prežene bacile stran!

Jaz moja dva sinova večkrat namažem z materino dušico in jima zmasiram stopala in hrbet. Če sta prehlajena, naredim paro ob postelji. Pomaga lahko tudi savna. Otrokom pa pomaga seveda tudi veliko cartanja z mamico ali očkom.

Vedno poskrbite, da otroka pojesta zajtrk, preden se odpravita od doma?

Ja, zajtrki so obvezni. In umivanje zob po njih. Je pa res, da so ob vikendih in prostih dnevih ob urah, ko nam ustreza.

Kaj se največkrat znajde na vašem štedilniku? Ali kuhate sami? Skrbite, da je hrana za družino zdrava?

Hm. Smo ena hecna družinica. Jaz sem bila že leta vegetarijanka, sedaj sem dve leti kar stroga veganka in še v glavnem uživam biološko pridelano hrano. Mož Gašper je mesojed ampak zmeraj manj, otroka tudi. Doma meso pripravljamo redko. Bolj tuno iz konzerve, občasno zaide v hladilnik kakšna salama.

Ko sem pritisnila, da bi se bolj zdravo prehranjevali, so se fantje upirali. Strah po spremembi je kar velik v nas vseh. Včasih niti ne vemo, kako nas ima v oblasti. Želela sem si, da bi se zmanjšala uporaba alpskega mleka. Zdaj sem nehala pritiskat in bom raje samo zgled. Vsak naj se sam odloči. Lažje bi bilo, če bi bila oba s partnerjem za in sploh, če bi s tem začeli, ko sta bila otroka mlajša. Oba sta bila dojena devet mesecev, jedla veliko sadja in prvo leto nista uživala nič sladkega. Sta precej zdrava otroka. Jaz si že dve leti kuham vsak dan. Razen, ko se postim. Kar paše, ker ni treba skrbeti za hrano in prihraniš veliko časa (smeh). Imam svoj rahlo bio-dinamični vrt in sploh sem začela cenit hrano, način pridelave, priprave in pa tudi konzumiranja. Včasih mi je bilo vseeno, jedla sem neredno, tudi pozabila jesti, se veliko prehranjevala zunaj. Sedaj si kar sama prinesem v restavracijo ali pa pač pojem malce manj zdravega, ter tako naredim nek kompromis, da gremo vsaj vsake toliko ven skupaj jest. Sedaj me moji že sprejmejo. Moja kuhinja je zelo pestra. In dobra. Žal kuham bolj zase, ostalim pa njihovo hrano. Vsaj privarčujemo (smeh), bio hrana je precej dražja. Moram pa vseeno reči, da fantje ne jedo tako zelo nezdravo.

Veliko svojega časa namenite družini? Menite, da smo danes starši premalo aktivni z otroki, se premalo družimo in pogovarjamo?

Zadostno druženje z otrokoma je moja boleča točka. Vedno se mi zdi, da bi se morala tu bolj potrudit. Nehote bežim v razne opravke in opravila po stanovanju, Sem pa odstranila veliko stvari, ki bi jih lahko še počela. Recimo: skorajda ne hodim zvečer v kino ali gledat kakšne druge predstave, ker sem odsotna že zaradi mojih. Sploh ni hudo. Bom že, ko bosta večja. Nič mi ne bo ušlo. Mislim, da življenje uživam v polni meri. Glavne stvari se dogajajo v meni in ne zunaj. Partner in otroka pa mi pomagajo življenje še bolj, ne razumet, ampak živet, spoznavati in se učiti tudi skozi naše drugačnosti, Čas, ko si v stiku sam s sabo in svojimi najbližjimi, ki smo se drug drugega izbrali, je nekaj najdragocenejšega. Mogoče sem dobila ta intervju, da sem to ponovno odkrila. Hvala.

Objem vsem, ki to berete in imejte se radi.

Preberi še:

Dnevnik: 10-dnevni post na Jezerskem