|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Nejina zgodba

N&N, 24.1.2010
Ob dveh zjutraj me je nekaj začelo zvijati po trebuhu. Hmmm...verjetno popadki...kaj pa vem?
Ključne besede:

image
/11


Pisal se je 6. avgust 2004, bil je petek. Začenjalo se je jutro 13-tega dne po napovedanem roku poroda, ki je bil 24.7.2004. S strahom sva pričakovala soboto, ko bi morala v porodnišnico na umetno sproženje poroda.
 
Ob dveh zjutraj me je nekaj začelo zvijati po trebuhu. Hmmm...verjetno popadki...kaj pa vem? Nisem še rodila, zato nisem niti vedela kako popadki izgledajo :)) V glavnem, nisem mogla spati, zato sem vstala, prižgala računalnik, se priklopila na RR, ki je bila takrat moja vsakodnevna spletna čvekalnica, ter RR-jevkam napisala, da bom počasi šla v porodnišnico. Do štirih sem še malce surfala, potem pa sem mojega dragega POČASI zbudila (počasi zato, da slučajno ne bi paničaril). Me vpraša kaj je in sprva mislil, da se zabavam. Ko končno ugotovi, da mislim resno, pa panika (ne pomaga počasno zbujanje :))) Takoj sva se spakirala v avto in odhitela proti porodnišnici.
 
Na sprejemu je bila ena tečna babica, ki ji ni bilo do dela... sploh pa ne proti koncu izmene. Me pregleda... 2 cm odprta, brez popadkov. V porodno sobo. Tam še ena tečna babica, ki komaj čaka, da gre domov. Priklopi me na CTG in me tam pusti. Hočem na stranišče... ni šans ... tam imaš kahlo. Ja, seveda, raje ne grem. Potem mojemu reče, da se do osmih sigurno ne bo nič zgodilo, zato naj gre kar domov. Pa je šel. Vmes je poklical najino sosedo, ki dela v bolnici in je ravno šla iz nočne. Pa je prišla k meni. Izmena babic se je menjala in sosedo sem prosila, da babico vpraša, če smem na stranišče. Sploh ni bilo problema, končno so me odklopili s CTG-ja. Kakšna sprememba!!! Menjava babic, znana soseda...lahko sem se celo sprehajala po hodnikih, da so bili popadki lažji. Po opravljenem obisku stranišča in odluščenem čepu sva s Tanjo klepetali v čakalni sobi in čakali na začetek. Popadki so bili kar močni, ampak to da sem hodila sem in tja jih je res olajšalo. Ne morem si predstavljati, da bi morala še ležati na postelji. Ob 8.00, ko je prišla v službo tudi zdravnica, je prišla babica in rekla, da zdaj lahko pridem počasi rodit!?! Medtem je v porodnišnico klicala še moja zlata ginekologija in jih prosila, da pazijo name. He he, super. Vsi so bili takooo prijazni.
 
No, tako mi je ob 8.00 zdravnica predrla mehur in začeli so se pravi popadki, ki jih je spodbudila tudi doza umetnih, napeljanih v mojo žilo.  Medtem je prihitel tudi moj dragi in mi pomagal po svojih močeh. Hja, priznam, da bi ga kdaj pa kdaj tudi vrgla iz porodne sobe, ker me je ON opozarjal kako naj diham!!! ZABOGA, kaj pa on ve!!! Boli ko pes, potem pa moraš še dihat prav... In posledica - zaradi nepravilnega dihanja, dobim mravljince po ustni votlini... Nič kaj prijetno. Zlata babica Verena mi pokaže pravilen način dihanja.
 
Ob  10:00 je po hodniku ob porodnih sobah dr. Vadnjalova ponujala epiduralno anestezijo. Od bolečin prežeta, hitro vržem mojega dragega na hodnik, da jo hitro 'pocukne' v mojo porodno sobo. K vragu pa ohromelost in podobne nevarnosti. Če bo manj bolelo mi lahko vse dajo :)) Pride anestezistka in me hoče 'piknit' v hrbtenico. KRIZA!!! Med popadki na 3 minute, ni šans da zadane. Se ful trudi, pa ne gre. Potem reče, da je zadela, vendar ji še danes ne verjamem. Zakaj? Ker so bili popadki nenormalni...Hudiča! Ne vem, če je to bilo to. Popadki so bili kar hudi in po pričevanju kolegic bi naj epiduralna bolečino reducirala na skoraj nič. Pri meni pa je še kar bolelo. Anestezistka je vsake toliko povprašala po bolečinah in vsakič sem ji povedala, da ni nič bolje.
 
Naprej pa je šlo kar hitro. Ob predihavanju najhujših popadkov in končnem potiskanju je ob 11.20 je na svet privekala najlepša punčka na svetu. Ob pritiskanju nas je bilo v sobi kar 6. Vsi smo pritiskali :)) Moj sicer ni hotel videti zadnje faze, vendar se ni mogel izmakniti :)) Pa ni bilo krize, je preživel. Ko je pokukala ven glavica, sem še vprašala ali ima lase. Dragi me ni niti slišal. Najina Neja je imela glavo polno črnih lask ter kot nebo modre oči. He he...prvi krik pa živalski...normalno....iz toplega na hladno. Prerezali so popkovino in jo obrisali. Položili so mi jo na prsi, da sem jo prvič stisnila k sebi. Neverjeten občutek. V trenutku sem pozabila na vso bolečino zadnjih nekaj ur in občutila toploto mojega bitjeca. To je to. Moje…najino dete. Čez nekaj minut jo je babica Verena vzela in jo stehtala ter izmerila: 3350 g in 51 cm. Prava baba. Apgar test 9, 9. Super.
 
Potem je prišel zdravnik in me malce zašil, vsaj za nekaj je bila epiduralna dobra, saj nisem čutila ničesar. Pa tudi kasneje ne. Od poroda mi ni ostala niti ena brazgotina.
 
Po porodu sva z Nejo ostali še 4 ure v porodni sobi. Neja je spala v posteljici, jaz sem jo le tiho opazovala. Priznam, da me je bilo strah življenja po porodu, ampak v tem trenutku je vse padlo na svoje mesto. Kot da je Neja del mene že 100 let. 
 
Potem so naju odpeljali v sobo, skupaj s še eno mamico, ki pa je rodila šestega otroka. Neja je bila zelo pridna, cele noči je spala. Malce sva se mučili z dojenjem in po treh dneh, kolkih 1A in cepljenju odšli domov, 9. avgusta 2004, z odpustno težo 3100 g. Edi je prišel po naju. Ne morem razložiti, kako sem bila živčna in napeta. Komaj sem čakala, da pridemo domov. V porodnišnici je bilo namreč nenormalno vroče, saj je bila zunaj temperatura okoli 30°C. Srečno smo prispeli domov in se namestili. Kakšni občutki….strah, veselje, sreča, še enkrat strah… Neponovljivo…ko se spomnim nazaj, občutim ta občutek…neopisljivo. Solze so mi naslednjih nekaj dni kar nenadzorovana tekle po licih, jokala sem kot da se mi je porušil svet…ampak bila sem srečna…Sem jokala od sreče? Ne vem…verjetno.
 
V petek 13, avgusta 2004, sva z Nejo zaradi mastitisa odšli še za 5 dni v porodnišnico na zdravljenje. Ko sva se vrnili, je bila Neja na Aptamilu, jaz na antibiotikih. Dojenje ni steklo, zato smo začeli z adaptiranim mlekom. Seveda, po mnenju zdravnikov, najboljšim. Cel mesec sem si še črpala mleko in ga dajala Neji. Poleg Aptamila seveda, saj mojega ni bilo dovolj. Po mesecu hudih kolik, sem najprej ukinila moje mleko, ki verjetno zaradi antibiotikov in moje neješčnosti ni bilo ravno najboljše, potem pa smo zamenjali še adaptirano mleko na Hipp in je bilo vse OK. Kolike so ponehale v roku dveh dni in bila sva nenormalno srečna, da je bila Neja zdrava. Pogled na dete, ki se zvija od bolečin v trebuščku je res hud. Priskrbela sem vse mogoče kapljice, ki bi to ublažile, pa niso pomagale. Prehod na Hipp pa je rešil vse. Hvala! :)
 
Takšna je bila moja izkušnja poroda…Verjetno ena izmed lepših in bolj prijetnih (kolikor je pač lahko). Po porodu nisem imela nobenih posledic, bolečin ali kaj podobnega. Po odhodu iz porodnišnice me je zmotil le mastitis in nič drugega. Telesno me nič več ne spominja na porod.

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Nosečnost v postelji
Nekatere nosečnice morajo nosečnost preležati v postelji. Zakaj nastopijo težave? Kako si krajšati čas ter ohranjati kon...
5
Prepovedana opravila za nosečnice
Čeprav so nosečke nagnjene k temu, da morajo pred porodom do potankosti urediti svoje gnezdece, je priporočljivo, da se ...
5
Spremembe na dojkah v nosečnosti
Spremembe dojk so pogosto eden prvih znakov nosečnosti. Že v šestem do osmem tednu nosečnosti se lahko dojke opazno pove...
4
Zgodnji znaki nosečnosti: Izcedek
Zanositev povzroči številne spremembe v ženskem telesu in ena od teh je trdnost in položaj materničnega vratu. S spremlj...
4



9 znakov, ki razkrivajo spol otroka
Nekateri si ne želijo izvedeti, kakšnega spola je otrok v trebuščku, kljub temu je v vsakemu malce radovednosti, da bi š...
FOTO: Ilustracije o nosečnosti, ki jih mor...
photo
Pred nosečnostjo si tako ženske kot moški to obdobje predstavljajo kot blaženo in veselo. Vsaka nosečnica pa vam lahko o...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?