|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Nezvestoba v partnerskem razmerju

Darja Barborič, univ. dipl. soc. pedagoginja , 24.3.2017
Temeljna lastnost ljubezenskega razmerja je zaveza (obljuba, prisega …). Obljubimo si, da se bomo ljubili, spoštovali in si pomagali. Ljubljenemu človeku dovolimo vstop v naš osebni, intimni prostor. Iz dveh posameznikov se rodi čudežni »midva«.

image
/11


Prelomljena obljuba

Ena najbolj bolečih prelomljenih obljub v razmerjih je nezvestoba. V razmerjih si večinoma obljubimo intimno, seksualno zvestobo. Na nek način je to eden izmed temeljev razmerja – seksualno razmerje imam samo z njim/z njo. Vendar pa nezvestoba ne rani samo naše intimnosti oz. seksualnosti. Praviloma se ob nezvestobi vzpostavijo tudi vprašanja nezaupanja, laži in nespoštovanja. To je tudi razlog, da nezvestoba tako močno poseže v razmerje in ga rani. Ne gre le za dejanje na enem nivoju, temveč za vdor na vsa (temeljno, eksistencialno, ljubezensko) področja razmerja.

Kot prvo dejanje prevzemanja odgovornosti v primeru nezvestobe je zato smiseln obisk usposobljenega svetovalca ali zakonskega terapevta. Lahko najprej sami (brez partnerja), da se temeljito in pošteno pogovorimo o nastali situaciji in ob usposobljeni in zanesljivi pomoči odločimo, kako bomo ravnali.


»Samo enkrat je bilo, nič ni pomenilo«

»Bil sam na službeni poti v tujini. Predstavnica tujega podjetja mi je bila takoj všeč. Kot bi govorila isti jezik. Po večerji sva ugotovila, da so nas namestili v istem hotelu, zato sva delila taksi. Šla sva še na eno pijačo in se pogovarjala, bilo je sproščujoče in zabavno. Niti ne vem, kako sva pristala v njeni sobi, nato sva se ljubila, kot da se poznava že od nekdaj. Povedala mi je, da je že leta ločena, da ima dva otroka in da ji je po ločitvi dobro. Vedel sem, da je verjetno ne bom nikoli več videl, kar je bilo v redu. Ne bi hotel, da bi ta dogodek, ki nima nobene zveze z zakonom, prizadel ženo, otroke in povzročil cel cirkus ali celo ločitev.«

 

V tej izjavi je kar nekaj resnice, kljub temu pa je zelo slaba tolažba za prevaranega. Seveda je popolnoma človeško, da v vsej turbulenci življenja (s partnersko vred), začutimo privlačnost do tretjega človeka. Da živimo v resnem razmerju, delimo stanovanje in kredite, posteljo in vozni park, vzgajamo otroke, skrbimo za rože in domače živali, še ne pomeni, da ne moremo začutiti neustavljive privlačnosti do človeka, ki ni naš partner. Vseeno je, ali nas vleče k nekomu zaradi divjanja libida ali pa zaradi radovednosti? Oddaljenost od doma, npr. službene poti in razna izobraževanja, zmanjšana prištevnost zaradi utrujenosti in preveč popitega alkohola so izgovori, hkrati pa dodatni oteževalni dejavniki, ko iščemo razlog, da bi se privlačnosti in radovednosti uprli. Kljub številnim oteževalnim dejavnikom je odločitev, kaj bomo naredili, popolnoma lastna in individualna. Zanjo moramo prevzeti absolutno odgovornost. Vsi izgovori (npr. bil sem pijan, kar zgodilo se je, tako sem te pogrešala in podobno) so poskus odmika in prelaganja odgovornosti.


In/Ali povedati partnerju?

Sprejeti odgovornost za dejanja pomeni sprejeti svoje dejanje, se z njim soočiti in tudi sprejeti posledice. V realnosti to pomeni, odgovoriti si na vprašanje, kako naprej in ali povedati partnerju ali ne. Ni enotnega recepta. Osebna odgovornost pomeni, da je res osebna, naša in od nikogar drugega. Kaj in zakaj smo to storili? Kako močno je to vplivalo na nas? Nam je bilo v veselje? Se počutimo strašno slabo? Ali lahko živimo s tem? Hkrati pa je nujno, da pomislimo tudi na partnerja, ali ji/mu seksualna zvestoba veliko pomeni, bi močno prizadelo njeno/njegovo podobo sebe? Prevzeti odgovornost, pomeni temeljito in pošteno premisliti o omenjenih vprašanjih, se odločiti, kaj bomo storili, in prevzeti posledice.


»Nekaj časa se že dobivava«

»Prijatelji smo že od otroštva. Lahko bi rekla, da se poznamo celo življenje. Že zgodaj sem se zaljubila in poročila ter imela otroke. Srečevali smo se na rojstnih dneh otrok, letnih piknikih in obletnicah. Nikoli se mi ni zdel kaj posebnega, prijeten moški pač. Na neki otroški, šolski predstavi sva se več pogovarjala in iskrica je preskočila. Na pikniku čez nekaj mesecev sva bila že skoraj zaupna. Povedal mi, ja da imata z ženo težko obdobje in da ne ve, ali se bo zakon obdržal. Ker sta bila najina sinova v isti nogometni ekipi, smo se še pogosteje srečevali. Počasi mi je zelo prirasel k srcu, jaz pa njemu. Ko je enkrat pripeljal sina domov, hči je bila bolna, mož pa poslovno odsoten, sva postala intimna. To sedaj traja že skoraj dve leti. Veliko se pogovarjava, se tudi pokličeva po mobitelu in si dopisujeva po elektronski pošti. Redko spiva skupaj, nekajkrat letno. Ne bi rekla, da imam slab zakon, samo nekako je dolgočasno. Če ne bi bilo otrok in vsega ostalega, bi se verjetno ločila, tako pa oba vztrajava v takšnem življenju in trepetava, da ne bi kdo odkril. Kljub temu pa si včasih že kar želim, da bi kdo odkril in da bi se razčistilo.«


V primeru, da se srečujemo s človekom, ki ni naš partner, vendar smo nanjo/nanj čustveno in intimno navezani, je zadeva z odgovornostjo podobna, pa vendar drugačna. Če v prvem primeru lahko upravičeno pričakujemo, da partner ne ve in ne bo izvedel za našo nezvestobo ter da le-ta ne vpliva na razmerje, ki ga imamo, je v primeru drugega, dodatnega, razmerja to nemogoče. Gre za dejstvo, da v primeru t.i. afere vnašamo v to razmerje kar veliko mero emocionalne energije. Le-to pa močno vpliva na naše osnovno razmerje s partnerko ali partnerjem. Kadar pa so del razmerja tudi otroci, čutijo čustveno spremembo tudi oni. Prevzemanje odgovornosti v takšnem razmerju pomeni tudi pogovor s parterjem, pojasnilo, kaj se dogaja, in verjetno priznanje. Partner običajno ve/čuti, da se nekaj dogaja, da je nekaj drugače, da je nekaj narobe. Išče pojasnila, mučijo jo/ga strahovi, dvomi. Partnerja se čustveno in intimno odmikata, kar še otežuje komunikacijo med njima. Dalj časa kot traja takšna situacija, bolj boleče bo soočenje z resnico.


Kdo je kriv?

Nezvestoba je močno povezana z občutki krivde, ki pa nikakor niso enostavni. Preprosto bi bilo reči, da je tisti, ki je prelomil obljubo zvestobe, kriv in konec. Neredko pa tisti, ki je varal, razlog za svoje dejanje vidi v partnerju. Nikoli ga ni doma, ne zanima se zame, ne želi se ljubiti z menoj, zanima jo/ga samo še moja plača, ... Nezvestoba ne reši nobenega od naštetih problemov. Je samo obliž na ranjeni ego, ki pa ran ne pozdravi. Kot smo že omenili, so težave v razmerju sestavni del intimnih odnosov. Priznati jim je treba obstoj in jih reševati, kolikor je mogoče sproti in pošteno. Na žalost pa nas pogosto ravno odkritje nezvestobe prisili, da si zares pogledamo v oči in se resno vprašamo, kaj sploh zares želimo in pričakujemo.


Ali gremo lahko naprej?

Tudi po travmi nezvestobe je razmerje mogoče nadaljevati. Postaviti pa ga je treba na popolnoma nove temelje, lahko bi rekli, začeti od začetka, s spomini na srečne trenutke in z zavedanjem vsega, kar smo morali odpustiti – sebi in parterju. Zakrpana razmerja imajo malo možnosti za lep konec, novozačeta pa veliko. Razlika je zelo velika. Ni odveč ponoviti, da je tovrstno situacijo zelo težko rešiti brez strokovne pomoči. Nezvestoba se dotakne osnov razmerja in jih zamaje ali uniči. Povzroči močna čustva, razočaranje, jezo, bes, krivdo. V takšni situaciji oba partnerja potrebujeta od sebi nevtralnega spremljevalca (prijatelji in družinski člani to nikakor niso), ki nam bo pomagal prebroditi težave in poiskati rešitve.

 

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Kako prepoznati vgnezditveno krvavitev?
Kako lahko prepoznamo vgnezditveno krvavitev in kako se loči od menstruacije?
7
Endometrioza – bolezen žensk
Endometrioza je bolezen, pri kateri se maternična sluznica ne pojavlja le v maternični votlini. Bolezen spremljajo hude ...
4
Sanje o nosečnosti so pozitivne
Se je tudi vam kdaj sanjalo, da ste noseči? Pomenijo te sanje, da si želite otroka oziroma še enega otroka? Preverite, k...
3
To je najboljša starostna razlika med otroki
Strokovnjaki so ugotavljali, kako manjša, srednja in večja starostna razlika med otroki vpliva na mamo, otroke oziroma v...
3



Ko partnerju ni do seksa: 5 najpogostejših...
Največkrat za to, da eden od partnerjev ali oba več ne čutita seksualne želje, ne tiči v tem, da je partner premalo priv...
5 najboljših spolnih položajev za zanositev
Nekateri trdijo, da lahko s določenimi položaji pri seksu povečamo možnosti za zanositev. Preverite in poskusite, škodit...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?