|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

RINGARAJIN KLEPET: Otroku prisluhnimo z odprtim srcem

Helena Primic, 10.8.2019
Za duhovni razvoj otroka bomo naredili največ, če bomo sami v ravnovesju. Najbolj pa mu škodimo, če mu vsiljujemo lastna prepričanja - pa ni važno, ali so materialistično ali duhovno naravnana.

image
Otroci so posebej občutljivi na subtilne energije.
/11


Kdaj otroku predstaviti duhoven svet, ki presega materialen svet, in kdaj se tega lotiti? Lahko otroku s preveč duhovnosti škodimo in kaj storiti, če otrok trdi, da vidi "belega duhca"?

Pogovarjali smo se z ISHA mediatorjem, Reikaš III, čustvenim terapevtom, duhovnim vodičem, predavateljem na področju organizacije življenja in raziskovalcem zdravilnih rastlin Rastkom Križančičem, ki v okviru Templja notranjega ravnovesja in Inštituta notranjega ravnovesja pomaga ljudem, da najdejo svoje notranje ravnovesje.

Križančič je sicer tudi ponosen in ljubeč oče 3-letne deklice.

 

Otroci so že po naravi zelo duhovna bitja. Kako jim lahko z vzgojo (poleg zgleda) pomagamo, da bodo čim bolj ohranili to naravno duhovnost?

Za večino staršev vzgoja pomeni en kup obveznosti in prepovedi z namenom, da bodo otroke pravilno oblikovali in jih obvarovali pred nevarnostmi. Toda, kako lahko nekoga oblikujemo, če v sebi nosimo različna trenja in bremena? Kako naj otroka uspešno obvarujemo, če je naše glavno gonilo v življenju (še vedno) strah? In kako lahko recimo od otroka pričakujemo potrpežljivost, če sami nismo potrpežljivi?

Ali se starši zares zavedamo posledic, ki jih je tovrstno početje naših staršev pustilo na nas? V resnici bi moralo biti obratno - otroci so lahko naš zgled, saj smo mi odrasli tisti, ki smo pozabili, kako je živeti v trenutku.

Če želimo, da bo otrok zrasel v iskrenega človeka, ki bo govoril resnico, moramo tudi mi starši biti z otrokom iskreni in resnicoljubni. Pomembno je tudi, da smo zares tukaj, ko nas potrebuje, in ga resnično opazimo, kar je največja oblika varnosti. Če pa želimo otroku zares pomagati, pa moramo najprej pomagati sebi.

Seveda je otroka treba zaščititi pred ognjem in ostrimi robovi, toda ne pa pred jajcem, ki ga lahko razbije. Sam sem pogosto ostal brez besed, ko sem hčerko le opazoval in zgolj reagiral na njene vzgibe, brez da bi jo načrtno učil in "vzgajal".

Če torej želimo pri otroku ohraniti njegovo naravno duhovnost, je najbolje, da se v njegovo doživljanje duhovnosti in življenja čim manj vmešavamo ter ga nenehno ne popravljamo in učimo. Otrok se bo namreč z lastnim raziskovanjem naučil veliko več, kot si mislimo. Mi pa skupaj z njim.

Rastko Križančič

 

Kaj se lahko torej odrasli glede duhovnosti naučimo od otrok?

Ste opazili, kako predvsem najmlajši otroci znajo živeti povsem v tem trenutku? Če so siti, v lepih energijah in jim je udobno, so polni radosti. Odraslim to večinoma ne uspeva, saj si vsakodnevno nalagajo vse več neozaveščenih čustev in novih vzorcev, tako da pogosto niti ne vedo, kaj jih v notranjosti tišči, vznemirja in boli.

Ko se torej razjezite na otroka, se ozrite vase in se vprašajte, od kod prihaja ta jeza in kaj v vas jo je sprožilo? Prave besede na pravem mestu so veliko bolj primerne od toksičnih občutkov, ki ste jih izlili na otroka, ko sami s seboj niste v ravnovesju.

Sam doživljam največ lekcij v starševstvu iz potrpežljivosti. Preden burno reagiram čustva najprej prediham, se začutim in uskladim sam s sabo ter počakam, da iz mene pride zavestna reakcija, ne pa avtomatska, sprožena iz nezavednega vzorca. In takšne zavestne reakcije delajo prave čudeže.  

 

Ali lahko otroku s pretirano duhovnostjo tudi škodimo in na kaj moramo biti pri duhovnem razvoju otroka posebej pozorni?

Za duhovni razvoj otroka bomo naredili največ, če bomo sami v ravnovesju. Ko starš najde ravnovesje v svojem življenju, ga bo lažje našel tudi otrok. Naš odnos do življenja bo v nekoliko drugačni obliki postal tudi otrokov odnos do življenja. In nenazadnje tudi njegov odnos do nas, staršev.

Otroku pa najbolj škodimo, če mu vsiljujemo lastna prepričanja - pa ni važno, ali so materialistično ali duhovno naravnana. 

 

Kako pa otroka zaščititi pred sodobnim potrošniškim življenjem?

Če smo starši sočutni, skromni in v notranjem ravnovesju, nam otroka ni treba ščititi pred sodobnim potrošniškim življenjem. Ko smo zares notranje uravnovešeni, se zavedamo, da je edino, kar lahko spremenimo na svetu, mi sami.

Če torej otroku želimo dati najboljše, je prava pot delo na sebi in pozornost na lastni notranjosti, ki krepi samozavedanje. Tako otroku podarimo najboljši zgled "prebujenega" človeka.

 

Pa lahko tudi otroci čutijo več kot le fizična telesa in vidijo avre?

Ljudje zaznavamo svoje okolje z veliko več kot le petimi čutili. In otroci so na te subtilne energije, ki jih odrasli težje sprejmejo za resnične, veliko bolj občutljivi. Sicer eni bolj in drugi manj, zato težko natančno odgovorim, kako vse te energije doživlja in dojema otrok.

Recimo sam sem kot otrok pogosto nepremično strmel v eno točko. Da ne bi strmel "v prazno", je mama na tisto mesto obesila eno igračo. Ta njena ustvarjalnost me še danes zabava.

Vsekakor pa tudi moje izkušnje kažejo, da so otroci dojemljivi za veliko več, kot si lahko predstavljamo. In otroci so ne le bolj dojemljivi za energije, temveč te energije tudi vpijajo kot spužve. Zato je tako zelo pomembno, da starši oziroma odrasli okrog otrok ustvarjamo lepe energije. Če torej vidijo avro, poskrbimo, da bo naša avra lepa.

 

Kaj pa prejšnja življenja, se jih otroci zares lahko spomnijo?

Bilo je že veliko primerov, ko so otroci opisovali dogodke, ki so se zgodili v popolnoma drugem času in na povsem neznanem kraju. Kar pa še ne pomeni, da se prav vsi otroci spominjajo preteklih življenj. Tudi nekateri odrasli pravijo, da se spominjajo preteklih življenj, pa to ne pomeni, da se vsi odrasli spominjajo preteklih življenj.

 

Kaj zaznavajo otroci, ko staršem pripovedujejo, da vidijo bele ljudi brez obraza, in kaj svetovati otroku, če se jih boji?

Če otrok vidi oziroma doživlja nekaj, kar je nam staršem nepredstavljivo, jim prisluhnimo z odprtim srcem. To, da otrok dojema nekaj več kot jaz, še ne pomeni, da to ne obstaja. Zato otroku dopustite, da vam pripoveduje o svojih videnjih in občutkih - če to želi seveda-, vi pa vse skupaj vzemite kot igro. Naj vam ne bo pomembno, kaj je res in kdo ima bolj prav oziroma ne poskušajte pojasnjevati, kaj otrok pravzaprav doživlja. Le dajte mu vedeti, da ste tukaj zanj - karkoli se dogaja v njem ali okoli njega.

Da pa se otrok teh nadnaravnih energij in doživetij boji, je najpogosteje posledica starševskega strahu pred neznanim, nikakor pa otroka ne "preganjajo duhovi". Znanost je že dokazala, da je vse energija, ki se lahko prenaša in izraža, pa tudi zastaja, kar otroci intenzivneje zaznavajo. Če pa vendarle menite, da otrok zaznava nekaj negativnega, se je dobro obrniti na nekoga, ki zaznava in zna delati s temi energijami. Sam imam veliko pozitivnih izkušenj s spletnim portalom Universal-light.eu, kjer ponujajo rešitve tudi za takšne situacije.


Morda še kakšen nasvet za starše na Ringaraja.net, ki bi svojim otrokom želeli predstaviti tudi svetove, ki presegajo materialnost?

V današnjem tempu življenja je staršem pogosto težko otroku dati dovolj pozornosti, ki jo potrebuje, da ga lahko zares uzremo. Za to, da smo lahko v odnosu z otrokom zares pozorni nanj, moramo namreč najprej obvladati pozornost na lastno notranjost, s pomočjo katere lahko dosežemo notranje ravnovesje. Šele, ko smo notranje uravnovešeni, pa lahko presežemo lastne podedovane vzorce in avtomatizirane reakcije na svet okrog nas, torej tudi otroka in družinske situacije.

Zato starše spodbujam, da zares dobro poskrbijo za svojo notranjost - z meditativnimi tehnikami in različnimi tehnikami dihanja, jogo ter številnimi alternativnimi metodami, ki nam staršem pomagajo postati boljši starši in boljši zgled zdravih življenjskih vzorcev za otroka.

Rastko Križančič

Dojenček ponoči ne spi
Je nočno hranjenje res še vedno potrebno? Do kdaj? Kako bi si lahko pomagali, da bi omejili nočne podoje?Kaj storiti, če...
5
Prihod novorojenčka iz porodnišnice
Vsaka bodoča mamica se med nosečnostjo sprašuje, kaj pripraviti za novega prihajajočega člana. Veliko veselje je hoditi ...
5
Kakšna je prava postelja za dojenčka in ot...
Ko se odpravite v trgovino z otroško opremo, osupli obstanete: koliko različnih posteljic in zibelk! Le katera bi bila n...
5
Bolezen rok, ust in nog
Bolezen rok, ust in nog je virusna infekcijska bolezen, ki najpogosteje prizadene dojenčke in otroke. Preverite, kako jo...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Moški in očetje potrebujemo svojo "jam...
Moški je v psihološkem in energijskem smislu najbolj ranljiv prav v predelu srca. V praksi to pomeni, da moški v odnosu ...
Skupno branje pomembno krepi družinske odnose
Mlajši kot je otrok, tem bolj je pomemben način branja oz. pripovedovanja in govorica telesa. Pri majhnih otrocih zato n...




dobri možje
Lelly28 RR

Kdo pri vas doma nosi darila v decembru?