/11 /11

Kaj smo postorili, česa nismo, kaj bi lahko bilo bolje, na kaj smo lahko ponosni. Časa je dovolj tako za manjše, bolj kozmetične popravke kot tudi za večje in usodnejše posege. Do konca šolskega leta se da lepo popraviti še tako slabe ocene, je pa skrajni čas, da z otrokom resno zagrabimo za učenje. Pa vemo, kako?
 
Dejstvo je, da je šola za otroke zelo stresna. Pa ne samo zaradi visokih standardov znanja, ki so (pre)pogosto v obratnem sorazmerju s kakovostjo njegovega podajanja. Svoje prispeva tudi (ali predvsem) splošna družbena klima, ki učni uspeh postavlja za enega od glavnih kriterijev družbene sprejemljivosti ter s tem pogojuje velike in nerealne zahteve staršev. Tega se zavedajo vsi, saj tako učitelji kot starši že dolgo opozarjajo na prelaganje učenja s šole na dom, na pretirano hitenje pri podajanju snovi ter na preobsežne in neživljenjske učne načrte.
 
ČE JE PET ENAKO ŠTIRI

Najbolj občutljiv del šolskega dela je preverjanje in ocenjevanje znanja. Zaenkrat velja, da je odločujoče vrednotenje tistega, ki uči. Argumentirano je z njegovim poznavanjem sposobnosti in napredka učenca ter s tem visoko kredibilnostjo za ocenjevanje. Pa se v praksi (spet) pokaže, da je to sicer najbolj udobno, a ne nujno najbolje. Na primer, ko se učenci pripravljajo na preverjanje znanja pri določenem učitelju, se prilagodijo zahtevam, ki so značilne točno in samo zanj. Nista dva učitelja enaka, niti ne uporabljata enakih ocenjevalnih lestvic: znanje, ki ga učitelj na eni šoli oceni s pet, pri učitelju druge šole zadostuje kvečjemu za štiri. In posledice? Lahko so precejšnje, v skrajnem primeru celo nesprejem na izbrano srednjo šolo ali, če osvetlim še drugi pol, izbira srednje šole, katere zahtevnost dosega zgornjo stopnjo sposobnosti otroka, kar je še slabše.
 
Zakaj se ustavljam pri ocenjevanju in vrednotenju znanja, ko pa je današnja tema pomoč pri učnih težavah? Drži, da te po navadi niso vzročno odvisne od načina ocenjevanja, so pa ocene njihov močni in pogosto na zunaj edini opazni kazalnik. Če so odvisne samo od enega ocenjevalca, še toliko bolj.
 
POMEMBEN JE ODNOS MED STARŠI IN OTROKOM

Ko se v šoli enkrat zatakne, ni pomembno samo to, da starši vedo, kako otroku pomagati, pač pa predvsem to, kakšen odnos imajo z njim. Ta je namreč tisti, ki določa, kakšne cilje si otrok v življenju postavlja in kako uspešno jih uresničuje. Če ga že od vsega začetka, še v plenicah, jemljejo kot celovito osebnost, odnos z njim pa postavijo na temelju enakopravnosti, spoštovanja in zaupanja, tudi slabši uspeh v šoli ne bo prerasel v problem, okrog katerega se bo naslednjih nekaj let vrtelo vse družinsko življenje. Če otrok staršem zaupa, se v težavah najprej obrne nanje in verjame, da so sposobni poiskati zanj najustreznejšo rešitev. Če starši zaupajo otroku, vedo, da jim slabih ocen ne prikriva in da se bo najverjetneje tudi držal dogovora o tem, kdaj in kako jih popraviti. Najpogostejša napaka staršev je, da takrat, ko slab(š)e ocene postanejo vsakdanjost, kar je že lahko znak resnih učnih težav, otroku ukinejo tudi zunajšolske dejavnosti. Preprosto pozabijo, da so ocene, slabše od pričakovanih, za otroka večji šok kot za njih same. V njem sprožijo občutke negotovosti, izgubljenosti, in če mu tedaj vzamejo edino, v čemer je še uspešen (šport, glasba ...), ga oropajo še za tisto malo občutka lastne vrednosti, ki mu ga je ostalo. Občutek lastne vrednosti sicer ni vse, kar v življenju potrebujemo, je pa za to, da smo zadovoljni s seboj in drugimi, še kako pomemben.
 
POMOČ STARŠEV PRI UČENJU

Šolski uspeh že dolgo ni odvisen samo od otroka, pač pa je rezultat skupnega družinskega dela. Predpostavka, da kljub trudu veliko staršev učnim zahtevam šole preprosto ni kos, se je pokazala za pravilno. Samo četrtina staršev svojim otrokom lahko pomaga pri vseh predmetih, pa še ti večinoma le tja do šestega razreda osnovne šole! Dobrih 40 odstotkov jih lahko pomaga pri nekaterih, skoraj tretjina pa prav pri nobenem. Najbolj kritične so gimnazije, v katerih na pomoč staršev lahko računa le 20 odstotkov dijakov. Sposobnost pomagati se kaže v učni uspešnosti. Tako polovica staršev odličnjakov le-tem zna pomagati prav pri vseh predmetih. Med starši prav dobrih jih je takih še četrtina, med starši dobrih pa le še 17 odstotkov.
 
UČENJE DOMA

Čeprav otroci v šolah prebijejo zavidljivo število ur, jim ogromno dela ostane še za doma. Obremenitev je odvisna od stopnje šolanja. Do razlik prihaja že v osnovni šoli. Med učenci petega in šestega razreda se jih 20 odstotkov uči vsak dan več kot dve uri. Dobra polovica, 57 odstotkov, jih za učenje porabi uro do dve vsak dan, 20 odstotkov se jih uči dvakrat do trikrat na teden po uro ali dve. Kampanjskih je le 5 odstotkov učencev. Med srednješolci delež tistih, ki se učijo kampanjsko, naraste s 5 na 15 odstotkov. Daleč najbolj obremenjeni so gimnazijci. Samo za učenje jih 37 odstotkov vsak dan porabi dve uri ali več. 17 odstotkov se jih uči uro do dve na dan, 20 odstotkov jih to počne nekajkrat na teden po uro ali dve, četrtina, 25 odstotkov, pa samo pred kontrolkami ali spraševanjem. Med kampanjskimi učenci prevladujejo tisti z zadostnim in dobrim uspehom.
 
JE POMOČ PRI UČENJU SPLOH POTREBNA?

Pa še kako! Med peto- in šestošolci brez nje zmore le dobra petina otrok, med sedmo- in osmošolci dobrih 40 odstotkov, med srednješolci pa 45 odstotkov. Vsi ostali so odvisni od pomoči staršev. Ti pomagajo, dokler zmorejo, to pa ni prav dolgo. Potem pridejo na vrsto inštruktorji. Njihova ponudba je velika, reference nihajoče in težko preverljive, rezultat pa prav toliko kot od znanja odvisen od tega, kako se inštruktor z otrokom osebnostno ujame. Starši so pri izbiri inštruktorjev previdni, največkrat najamejo tistega, s katerim ima dobre izkušnje kdo, ki ga sami dobro poznajo in mu zaupajo.
 
Inštruktorja največkrat najamejo starši za pomoč gimnazijcem ali dijakom srednjih tehničnih šol. Časi, ko so se inštruktorji ukvarjali pretežno s cvekarji, so mimo. Danes je naloga skoraj polovice inštruktorjev zviševanje ocen. Starši jih najamejo, ko sami otroku ne znajo več pomagati. Kritični predmeti so matematika, tuji jezik in fizika. Inštruktorji svojo nalogo opravljajo dobro, saj je z njimi zadovoljna večina staršev.
 
UČENJE – VSEŽIVLJENJSKI PROCES

Informacijska doba od vseh zahteva drugačna znanja in sposobnosti. Hitre spremembe terjajo nenehno prilagajanje in nove načine učenja. Luščenje bistva in apliciranje na druga področja postajata pomembnejša od sposobnosti pomnjenja. Znanje se spreminja hitreje, kot smo ga sposobni usvojiti, si ga zapomniti in ga izbrisati iz spomina ter tako narediti prostor za novega. Učenje postaja kreativen in vseživljenjski proces na vseh področjih, inštrukcije pa ostajajo najpogostejša oblika neposredne učne pomoči. Z njimi ni nič narobe.

Članek objavljen v Otrok in družina, Marec 2009