Poporodna depresija lahko doleti tudi očke. (Arhiv Ringaraja.net)

/11 /11

»Tako sem se veselil! Mislil sem, da bo vse drugače – da se bom takoj navezal na sina, pa … Žena – kot da se je v otročka zaljubila, sam pa se počutim tako osamljenega, odrinjenega, zmedenega, kot da ne spadam več v ta popolnoma drugačni svet. Tolikokrat sem si rekel, da bom dober oče, drugačen od mojega, pa se mi kar dogaja! Najraje bi nekam odšel in pozabil na vse! A moram ostati in vase zapreti to svojo temno skrivnost, se z njo spopadati kar sam …«

Prepričanje, da je poporodna depresija »rezervirana« samo za mlade mamice, ki so izkusile stres nosečnosti in poroda, je precej zmotna, saj poznamo tudi t.i. poposvojitveno depresijo (po podatkih iz ZDA jo izkusi kar 65 % posvojiteljev, prepozna jo le 8 %) in očetovsko poporodno depresijo. Zadnja od depresij predstavlja še poseben tabu, saj bi moral biti moški v družini tisti močan steber, ki kljubuje vsemu, se sooča s konflikti in frustracijami in se z njimi neustrašno spopada. Vendar pa: očetov svet se z rojstvom (predvsem prvega) otroka ne zatrese čisto nič manj kot mamin.

 

PREBERITE TUDI: Preverite tveganje za obporodno depresijo!

Novopečeni očka in poporodna depresija

Moški se s poporodno depresijo spopadajo (včasih celo sočasno) na dveh frontah: v poporodno depresijo zapade mlada mamica ali pa vanjo zdrsnejo novopečeni očki sami. Rezultati raziskav kažejo, da je poporodna depresija zadane kar 15 % vseh novopečenih mamic. Pri očkih je ta številka sicer nižja, a vseeno presenetljivo visoka: 10 %. Večina poporodnih depresij, ki jih po rojstvu predvsem prvega otroka doživljajo očetje, je spregledanih.

 

Moja žena je v stiski, sam pa sem ob tem izgubljen

Narava moškega je tista, ki je gnana k temu, da ščiti in rešuje, a ob soočenju s poporodno depresijo mamice svojega otroka in občutku, da bi ji nekako moral pomagati in rešiti, zataji. Tako doživlja stisko tako v svojem osebnem doživljanju kot v odnosu s svojo ženo: moški doživlja strah, zmedo, zelo ga skrbi za ženo, čuti pa se nemočnega, da bi ji pomagal premagati poporodno stisko. Čuti se nesposobnega rešiti problem, kar v njem zbuja jezo in frustracijo.

»Srečen očka« sem – a kaj se dogaja z mano? Ne prepoznam se več!

Precej dobro smo že seznanjeni znaki poporodne depresije, ki jo doživljajo mlade mamice, in verjeli bi, da poporodna depresija pri moških kaže enak nastanek, potek in sliko (tudi zdravi se enako), vendar ni čisto tako. »Skupni« znaki poporodne depresije so:

- žalostno razpoloženje,

- izguba zanimanja oz. veselja,

- pridobivanje ali izguba telesne teže,

- težave s spanjem (ne more zaspati ali samo spi),

- nemir,

- utrujenost,

- občutki nevrednosti in krivde,

- zmanjšana sposobnost koncentracije,

- samomorilne misli.

Moški, ki bolj skrivajo svoja čutenja oz. jih »predelujejo« sami verjamejo, da bo nenadejana žalost in frustracija odšla ravno tako hitro, kot je prišla in občutkov nerazložljivega stanja strahu, razdražljivosti, jeze, umika vase in zaskrbljenosti ne povezujejo z dejstvom, da so se znašli v stanju moške poporodne depresije.

Vendar ni tako preprosto. Občutki navadno kar vztrajajo (celo leto in več) in ker očetje o njih navadno ne spregovorijo, se posledice lahko začnejo kazati kot samouničujoče vedenje:

- povečana uporaba alkohola in drugih substanc,

- izbruhi jeze,

- zapletanje v konflikte (ne le s partnerko!),

- več tveganega vedenja (npr. divja vožnja, spolne afere, ekstremni šport) in

- aktivnosti, ki omogočajo umik (npr. ostajanje v službi, zmenki s prijatelji, razne pomoči svojim staršem, sosedom, prijateljem, nov študij, hobi itd.).

PREBERITE TUDI: Nekaj dejstev o poporodni depresiji

Kateri očki in zakaj se znajdejo v stanju očetovske poporodne depresije?

Kot glavni sprožilni dejavnik za nastanek poporodne depresije pri očkih nastopa predvsem občutek zavrnitve s strani partnerke, ki sedaj precej več časa posveča otroku, njemu torej bistveno manj. Občutek se pojavi lahko že v času nosečnosti in pa v prvih mesecih po porodu.

Pri očkih sicer takoj lahko izključimo hormonalno podlago, stres ob tem, da se življenjski stil in struktura družine popolnoma spremeni, pa ostaja pri obeh. Stres se močno zviša tudi zaradi pomanjkanja spanja. Čeprav oče v večini primerov v določeni meri vsaj na poklicnem področju ohrani del svojega prejšnjega življenja, pa lahko čuti pritisk ob večji odgovornosti za skrb za novo družino.

Raziskave so tudi pokazale, da je za to, ali se bo poporodna depresija tako pri mamici kot pri očku razvila, izrednega pomena kvaliteta partnerskega odnosa in splošno razpoloženje že pred porodom in pa odnos z lastnim očetom in/ali mamo.

K razvoju poporodne depresije pri vsakem izmed novih staršem prispevajo tudi prejšnje lastne izkušnje depresij in izkušnja depresije pri partnerki v času nosečnosti in v poporodnem obdobju. K razvoju poporodne depresije pri očetih prispeva tudi očetova družinska zgodovina, saj naj bi bili očetje, ki so kot otroci živeli v ločenih oz. sestavljenih družinah (v primerjavi s tradicionalno družino), k poporodnim depresijam bolj nagnjeni. Razvoj očetovske poporodne depresije pa je odvisen tudi od izobrazbe, socialne mreže in prisotnosti agresije v odnosu.

Kako prepoznati očetovsko poporodno depresijo?

Ključnega pomena pri prepoznavanju očetovske poporodne depresije je to, da jo seveda prepoznajo sami, dobro pa je, da je pozorna tudi okolica, predvsem partnerka, saj je navadno ona tista prva, ki jo opazi. Še posebno pozornost velja nameniti očetom, ki so že preživeli depresijo oz. poporodno depresijo preživlja mamica (to velja tudi, če je par živi ločeno oz. sta ločena).
 

Bom zaradi tega stanja imel posledice? Kaj pa moj otrok?

Če poporodne depresije ne prepoznamo, lahko pusti posledice tako na otroku kot na obeh starših. Otrok v družini z depresivnim staršem od tega starša dobi manj pozornosti in s tem se poveča tveganje tako za telesne kot čustvene težave. Z očetovsko poporodno depresijo je povezano predvsem problematično ali celo destruktivno vedenje otroka. S poporodno depresijo pri mami je povezana nižja telesna odpornost, učne težave in nagnjenost k depresiji pri otroku.

Bo kdaj bolje? Bom kdaj oče, kakršen si želim biti?

Velika večina novopečenih očetov kot točko preobrata v poteku poporodne depresije navaja dejstvo, da so se končno uspeli čustveno povezati z novorojenčkom in ga sprejeli kot del sebe: se »zaljubili«. S tem oče dobi svojo vlogo v družini: ni več samo partner, je tudi oče oz. bolje: z vsakim dnem postaja bolj oče, svoje očetovske vloge se uči ob otroku: otrok očeta uči biti oče ne le v prvih letih, pač pa do konca življenja (seveda enako velja za mamo).

Ko novi očka spoznava in razvija svojo očetovsko vlogo ali kar poslanstvo (ki je drugačna od mamine vloge in poslanstva!), kar precej pozornosti nameni očetovstvu svojega očeta in odnosu z njim: je bil tak oče, kakršen želim biti sam? Če je bil, je očetova naloga precej lažja: svojega očeta lahko uporabi kot zgled očetovstva, ki ga seveda postavi v današnji čas in ga razvija. V nasprotnem primeru pa je pot do očetovstva daljša in bolj zapletena: »Ne želim biti tak oče, kot je bil moj, zato nimam drugega očeta, po katerem bi se lahko zgledoval. Po mami pa se ne morem, saj je mama in ne oče!«

Vendar ima lahko tudi ta zgodba srečen konec, če je novopečeni očka pripravljen pogledati v lastno preteklost in iz nje izluščiti, kaj je tisto, kar bi sam kot otrok želel in potreboval od lastnega očeta, če bi le-ta bil idealen oče. In to stori za svojega otroka. S tem ne osreči le njega, pač pa tudi sebe kljub temu, da mora zase odžalovati tisto, kar njegov oče ni nikoli bil.

PREBERITE TUDI: Poporodna otožnost

Partnerski odnosi in lastna izkušnja otroštva: iz tega raste očetovstvo

Če je bil partnerski odnos že pred porodom dovolj trden in varen, ga stresni dogodek, kot je rojstvo otroka ne more razrahljati tako močno, da se s stresom ne bi zmogel spoprijeti in ga ob sodelovanju obeh partnerjev obvladati. Res pa je, da otrok v partnersko zvezo vedno prinese novo ranljivost in občutljivost, saj se ob lastnem otroku in ob njegovi popolni nemoči, odvisnosti in ranljivosti, za katero smo starši poklicani poskrbeti in ki že sama po sebi predstavlja stres, hočeš nočeš zbudijo še vse iz lastnega otroštva nepredelane bolečine in stiske. Takrat se nehote spomnimo svojega otroštva in svojih staršev ter tega, kakšen odnos so vzpostavljali z nami in kaj smo ob tem doživljali mi kot otroci. Ne gre za to, da bi popolnoma skritizirali in razvrednotili starševstvo naših staršev, saj so se (v večini primerov) trudili po najboljših močeh, pač pa za to, da si morda prvič ovrednotimo doživljanje našega lastnega otroštva.

V zdravem partnerskem odnosu lahko ves konglomerat stisk in bolečin razmejimo, jim damo imena, poiščemo njihove korenine in jih predelamo, lahko pa vso stisko preusmerimo na otroka, ki ga imenujemo prezahteven otrok, na ženo, ki je nesposobna mama, na očeta, ki nič ne naredi prav, na taščo, ki je tako vsiljiva …

Vendar: »Noben dojenček ne joka nalašč! Kaj je tisto, kar me tako globoko pretresa, da ne zmorem poskrbeti zase, slišati žene, umiriti otroka? Kaj pogrešam jaz? Kako želim, da je poskrbljeno zame in kdo bi moral poskrbeti?« Navadno je to npr. oče, ki ga ni bilo, mama, ki je bila preobremenjena z zakonskim konfliktom ipd. »Pogrešanje in osamljenost ter jeza in žalost se mi prebuja ob mojem otroku, ko želi, da mu dam tisto, česar sam nisem prejel: očetovo pozornost.«

PREBERITE TUDI: Na pomoč: izgubljam svojo partnerko!

Sem lahko idealen oče?

Tako kot naši starši tudi mi nismo in ne moremo biti idealni starši. Svoje otroke lahko osrečimo le, če smo samo dovolj dobri starši!

Očetje, ki so izkusili poporodno depresijo, so rekli:

»V depresijo sem padel tako globoko, da se je niti nisem zavedal. Šele čez leta, ko sem se pogovarjal s svojim psihoterapevtom, sem spoznal, da sem doživel moško poporodno depresijo. Zdelo se mi je smešno: moški ne opravljamo težkega dela kot je 9-mesečna nosečnost in nam ni treba prenašati bolečin poroda. Samo dobro se moramo držati! Vendar šele, ko sem uspel svoja čutenja poimenovati in razumeti, sem se lahko počutil manj sam. Pred tem sem čutil, da če temu rečemo depresija, ni to nič drugega kot izgovor za »nemoško« in pomilovanja vredno vedenje.«

»To ni bilo to, kar sem pričakoval od očetovstva. Star sem bil 31 let in sem mislil, da bo postati oče lahko. Pred porodom sem si govoril: »Nekoliko manj spanja – saj to ni nič takega! Saj smo vsi preživeli študentska leta!« Vendar me je že 48 ur po tem, ko smo se s sinkom vrnili domov, močno in kruto šokirala resnica: »Mojega življenja ni več!« Filmi, spanje, dolge kopeli – vse je izginilo. Postala sva sužnja tisti mali stvarci, ki je živela v najinem domu in ne bo odšla nazaj.«

Za več informacij obiščite spletno stran Inštituta Krog. Lahko jim pišete na elektronski naslov: info@zdi-krog.si ali jih pokličete na telefonsko številko (04) 23 66 088 (odzivnik).