|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Pravico imava biti starša!

Martin Mrak, 15.2.2016
Oba sta bila prepričana, da predstavljata ljubezen in mladost trdno zagotovilo za starševstvo. Zanositev je bila logičen korak naprej v njuni nekajletni zvezi. Takrat si nista mislila, da bo njun boj za otroka tako težak in dolgotrajen.

image
Zdravljenje neplodnosti pomeni veliko stroškov. (F: Pixabay.com)
/11


Oba sta bila prepričana, da predstavljata ljubezen in mladost trdno zagotovilo za starševstvo. Zanositev je bila logičen korak naprej v njuni nekajletni zvezi; korak, ki bi se moral zgoditi naravno in hitro. Ona jih je imela 27, on 32. Takrat si nihče izmed njiju ni mislil, da bo njun boj za otroka tako težak in dolgotrajen. Danes, po osmih letih še vedno upata. Par, doma iz Postojne je želel ostati anonimen, vendar pripravljen deliti svojo življenjsko izkušnjo kot spodbudo za vse, ki so na robu obupa.

 

Odločitev za otroka

Za otroka sta se odločila, ko sta oba dobila redni službi in se iz utesnjene, ljubljanske garsonjere preselila v lastniško stanovanje v Postojni. Že prvi mesec po selitvi sta pričela aktivno delati na otroku. Preštevala sta dneve do naslednjega mesečnega perila, trenutek velikega dogodka pa se jima je vedno znova izmikal. Po nekaj mesecih sta na predlog prijateljice pričela z intimnimi odnosi ob točno določenih časovnih intervalih, vendar brez uspeha. Končno sta se odločila za pregled pri zdravniku; z njim je bilo vse v redu, pri njej pa so odkrili slabo prehodnost jajcevoda. Sledil je uspešen laparaskopski poseg, meseci pa so neusmiljeno tekli naprej.

 

Neuspeh za neuspehom ...

Obiski pri zdravniku so se nizali eden za drugim, preizkušala sta različne pristope, ki naj bi pripomogli k uspešni zanositvi. Iz tega obdobja se ji je v spomin vtisnila zoprna, vsakodnevna rutina merjenja telesne temperature, ovulacijskih testov, skrbno načrtovanih spolnih odnosov; po spolnem odnosu je celo izvajala stojo na glavi. Nič ni bilo pretežko ali preveč nenavadno – vse bi storila za otroka. Nato so prišle na vrsto nove preiskave in šokantno spoznanje: možnosti za zanositev po naravni poti so skoraj nične. Edina pot je oploditev z biomedicinsko pomočjo.

 

Edina rešitev: umetna oploditev ...

Ginekolog ju je seznanil z zadevnim postopkom – pričeli bodo s poskusom znotrajtelesne oploditve. ZZZS naj bi po zdravnikovih besedah neplodnim parom kril štiri cikluse za prvi porod živorojenega otroka. Odločila sta se, da bosta še naprej zaupala strokovnjakom iz Postojne, saj so njune izkušnje v celotnem obdobju zdravljenja bile večinoma pozitivne. Po nekajmesečnem čakanju in številnih prehladih, ki so vedno znova povzročali prestavljanje oploditve, je končno prišel dan, ki sta ga toliko čakala. Opravili naj bi t.i. intrauterino inseminacijo. Sama ni doživljala postopka kot nekaj neprijetnega, saj je ta v celoti potekal brezboleče in je spominjal na enega izmed rutinskih pregledov pri ginekologu. Sledilo je napeto odštevanje 14 dni – upala sta na uspeh že pri prvem poskusu. Teh 14 dni so zaznamovali številni pogovori s starši in prijatelji okoli pričakovane nosečnosti; ni minilo dneva, da ne bi vsaj eden od članov iz širšega družinskega kroga poklical in jo povprašal po počutju, razpoloženju… Po enem tednu so tovrstni pogovori postali že moteč faktor ,a to sta oba dojemala kot razumljivo stvar: vsi so si nestrpno želeli pozitivnih novic, saj je šlo za prvega otroka v družini.

 

... in razočaranja

Dvotedensko čakanje se je končalo z negativnim rezultatom – osemenitev ni bila uspešna in razočaranje je bilo veliko. Čeprav sta oba vedela, da prvi poizkus najverjetneje ne bo po njunih načrtih, sta vseeno potihem upala nasprotno – na nekakšen tihi čudež, ki bi njuna življenja čez noč spremenil v pravljico.

Čustvena bolečina kljub podpori partnerja ni in ni hotela izzveneti – verjetno tudi zaradi neprestanih tolažilnih obiskov in klicev s strani najbližjih. S svojimi tolažbami so umetno podaljševali in poveličevali dogodek, ki sam po sebi najverjetneje ne bi imel tolikšne teže.

Čez nekaj mesecev so postopek ponovili, rezultati so bili enaki prvim; tokrat sta bila bolj pripravljena na negativen izid in neuspeh sta dojemala kot nekakšno stopnico v napredku.

 

V tretje gre rado, ampak ...

Tretja osemenitev je potekala ravno v predbožičnem času in polnil ju je občutek pozitivizma ter novega upanja. Na kontrolo sta se tako kot doslej odpravila skupaj. Napetost je dosegala vrhunec, ko jima je ginekolog sporočil izvide zadnje preiskave: končno sta zanosila! Veselje je bilo neizmerno – kljub opozorilu zdravnika, da bitka še ni dobljena, sta neverjetno novico delila z drugimi. Celemu svetu sta želela sporočiti, da bosta postala novopečena očka in mamica.

Naslednji dnevi so minevali v ekstazi priprav na nosečnost, partner je ob pomoči njenih staršev pričel preurejati stanovanje za prihod otroka. Vendar veselje ni trajalo dolgo – po dobrih dveh mesecih je nekega jutra opazila krvav madež na postelji. Strah in obup sta polnila njune misli medtem, ko sta hitela v bolnišnico na pregled. Zdravnik jima je le še potrdil najhujše – plod je izgubljen; njuni upi so se v trenutku sesuli kot hišica iz kart.

 

Dogodek ju je zelo prizadel in ona je začela kazati znake depresije. Ni hotela slišati za nadaljevanje zdravljenja, počutila se je izdano, nevidni krivec je tudi tokrat nekaznovano ušel. Že tretjič zapored! Nato sta se odločila, da bo za oba najbolje, če z zadnjim poizkusom počakata. Telesna in psihična izčrpanost je bila tolikšna, da še sama ni verjela v možnost zanositve.

Od takrat je minilo že eno leto in par se pripravlja na zadnji poskus. Pred kratkim je bila na obveznem pregledu rodil, kjer so ji odkrili nastanek sprememb na jajcevodu. Trenutno čaka na operacijo, s katero bodo odpravili novonastale prepreke za vnovičen poizkus oploditve. “Minule izkušnje so bile zelo naporne zame in v določenih trenutkih sem dvomila v smiselnost najinega početja. Zdelo se mi je, kot bi bila vsakič bolj kaznovana zaradi prizadevanj, da bi postala mama. Vendar ničesar ne obžalujem; odločila sva se, da bova poskusila vse, kar nama je dosegljivo. Ne bova odnehala, četudi bo to pomenilo, da sama plačujeva zdravniške storitve. V ta namen sva se pripravljena odreči marsičemu, tudi o posvojitvi otroka sva že razmišljala. Pravico imava postati starša”.

 

Pravice parov pri zdravljenju neplodnosti

Ob koncu smo še sami preverili kakšne so pravice parov pri zdravljenju neplodnosti. Ker stroške zdravljenja krije ZZZS, smo se po odgovor odpravili na eno izmed izpostav. Glede pravic do storitev specialistično – ambulantne, bolnišnične in terciarne zdravstvene dejavnosti so pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja pred aprilom 2008 dovoljevala ženskam oploditev z biomedicinsko pomočjo v okviru štirih ciklusov inseminacije. Postopek se izvaja pri ženskah od dopolnjenega 18., pa do dopolnjenega 43. leta starosti. S spremembo pravil po aprilu 2008 pa so ženske pridobile pravico do šestih ciklusov, vendar le za prvi porod živorojenega otroka. Vsak nadaljnji porod ostaja v okvirih starih pravil, torej štirih ciklusov. Dodatna sprememba je tudi, da pri ženskah do dopolnjenega 35. leta starosti opravijo le prenos enega kakovostnega zarodka in ne več dveh, kot je bila dosedanja praksa. Slednje velja le pri prvih dveh ciklusih zunajtelesne oploditve.


In stroški?

In kakšne stroške lahko par pričakuje, v kolikor bi se odločil za nadaljevanje oploditve? Stroški se od primera do primera lahko bistveno razlikujejo, glede na zdravstveno stanje posamičnega para. Okvirne cene pa se pričenjajo pri 1.000, oz. 2.000 evrih. Podatek je mišljen le za plačevanje storitev; zdravila, ki jih je potrebno v času zdravljenja dodatno plačevati ravno tako niso zanemarljiv strošek.

 

Mogoče se prav zaradi visokih stroškov zdravljenja vse več parov po neuspelem poskusu zanositve odloča za tujino v upanju, da jim bodo tam znali bolje pomagati. Govorili smo tudi z enim izmed parov, ki je odšel na zdravljenje na Češko. Več o njuni izkušnji TUKAJ.


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

To je najboljša starostna razlika med otroki
Strokovnjaki so ugotavljali, kako manjša, srednja in večja starostna razlika med otroki vpliva na mamo, otroke oziroma v...
7
5 vzrokov za bolečino pri ovulaciji
Ne glede na to, kako zelo močna je ovulacijska bolečina, ginekologi opozarjajo, da to ni bolečina, ki bi bila normalna, ...
5
Kako si samopregledati dojke?
Rak dojk je najpogostejša oblika raka pri ženskah. V Sloveniji vsako leto odkrijemo več kot 1100 primerov raka dojk. Zel...
4
VIDEO: Kako deluje zunajtelesna oploditev ...
V tem kratkem videu je na zelo razumljiv način razloženo, kako deluje zunajtelesna oploditev IVF.
4



Po spontanem splavu ni treba odlagati zano...
Najnovejše raziskave razkrivajo, da po spontanem splavu ni potrebno tri mesece odlagati s ponovno zanositvijo. Ravno zan...
VIDEO: Kako deluje zunajtelesna oploditev ...
video
V tem kratkem videu je na zelo razumljiv način razloženo, kako deluje zunajtelesna oploditev IVF.




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?