Otroci v sestavljenih družinah si niso nujno všeč.

/11 /11

Pri založbi Didakta je izšla nova uspešnica Jesperja Juula - Od krušnih do bonus staršev, ki bo razveselila predvsem vse ločene starše in sestavljene družine.

O izzivih, s katerimi se soočajo tako imenovane bonus družine, sestavljene iz dveh partnerjev, ki imata (eden ali oba) otroke iz prejšnjih zakonov ter morda tudi kakšnega skupnega, smo se pogovarjali z dvema sodelavkama Familylaba Slovenija - svetovalno delavko na osnovni šoli za otroke s posebnimi potrebami Gabi Žlof Leskovšek, ki je tudi sama bonus mama deklici s potrebnimi potrebami, in psihoterapevtko Ksenijo Zor, ki izhaja iz sestavljene družine z bonus mamo, bonus bratom ter polsestro in polbratom.

Pogosto je največji strah bonus staršev, da ga partnerjev otrok oziroma otroci iz prejšnjega zakona ne bodo marali in sprejeli? Kako se lotiti teh strahov?

Gabi:Ta strah je zelo realen in resničen, kajti če se to zgodi, se pogosto partnerstvo konča. Zato se je o tem strahu dobro pogovoriti s kakšno odraslo osebo, tudi s partnerjem, in si morda poiskati podporo pri kakšnem bonus staršu, ki že ima izkušnje s tovrstnimi družinami.

Ksenija: Ker otroci veliko stvari čutijo, manj pa si jih znajo razložiti, se je s tem strahom dobro ukvarjati še preden spoznamo svoje bonus otroke. O teh strahovih se lahko pogovorimo tudi z bonus otroki, saj je po navadi tudi njih strah. Ne toliko novega bonus starša, kot same situacije, saj ne vedo, kaj jih čaka. Tudi otroci se sprašujejo, ali bodo všeč maminemu/očetovemu novemu partnerju/ki, kako bo ta nova oseba vplivala na odnos s staršem in ali se bodo morda počutili odveč.

Pri bonus starših je pogosto zaslediti neko tiho prepričanje Če ljubi mene, bo ljubil tudi moje otroke. Je to res tako naravno in logično?

Ksenija: Pri odnosih na splošno težko govorimo o neki logiki, ki bi veljala za vse odnose. Jaz bi zato raje rekla: Če ljubi mene, se bo morda po svojih najboljših močeh pripravljen potruditi tudi za odnos z mojimi otroki. Če smo odrasli v teh bonus odnosih zares odrasli, bomo znali ločiti, da zavračanje bonus starša s strani otroka v večini primerov ni osebno. Da gredo otroci čez en kup občutkov, čustev in razmišljanj, ki jih je včasih težko zadržati zase ali pa izraziti. Da so otroške negativne reakcije torej veliko bolj povezane z njimi samimi, kot pa z drugo osebo, ki je prišla v njihovo življenje. Ob tem pa ne gre zanemariti dejstva, da četudi morda ni neke medsebojne simpatije med otrokom in bonus staršem, lahko to prerastemo z iskrenim zanimanjem in trudom za dober odnos. 

Gabi: Jaz bom pa povedala eno resnično anekdoto. Moja desetletna hči je nekega dne vprašala mojega novega partnerja in njenega bonus očeta: Koga imaš raje - svojo hčerko ali naju s sestro? Partner je verjetno ni hotel prizadeti in ji je odgovoril, da ima vse tri enako rad. Hči je nekaj časa razmišljala o odgovoru, ki ga je dobila, nato pa prišla še do mene in mi postavila isto vprašanje. Jaz sem ji iskreno odgovorila, da sta zame ona in njena sestra vedno na prvem mestu. Ko je zaslišala moj odgovor, mi je zaupala partnerjev odgovor in dodala: Sigurno mi ni upal povedati po pravici.

Velikokrat se ločeni starši, ki imajo novega partnerja, počutijo nekako raztrgani na pol: ali otroci ali nov partner. Še posebej, če imajo otroci težave s sprejemanjem novega partnerja. Kaj storiti v takšnem primeru?

Gabi: Mislim, da se moramo bonus starši zavedati, da enostavno ne moremo tekmovati s partnerjevimi otroki, ki bodo staršu vedno na prvem mestu. In tega ne smemo jemati osebno in biti kakor koli prizadeti. Kar lahko naredimo zase, je to, da partnerju povemo, če/ko ga pogrešamo. Toda, če se težave s sprejemanjem novega partnerja stopnjujejo in se ob tem vsi slabo počutimo, je vsekakor dobro, da si poiščemo strokovno pomoč.

Ksenija: Otrokom je najprej potrebno dati dovolj časa, da prebolijo izgubo, ki so jo doživeli z ločitvijo. Jesper Juul pravi, da bi bilo idealno, če bi otroci (in odrasli) imeli vsaj dve leti časa, da prebolijo in se navadijo na novo situacijo, preden jim predstavimo novo osebo v svojem življenju. Prav tako pa omenja okrog štiri leta časa za gradnjo novega odnosa, ko lahko rečemo, ali je otrok novega partnerja sprejel ali ne. Če otrok ne sprejme nobenega novega partnerja, ki smo ga izbrali, pa se je vredno tudi vprašati, ali morda izbiramo "neprave" partnerje, saj imajo otroci odlične detektorje za to, medtem ko odrasli pogosto tega nismo vedno pripravljeni slišati in sprejeti. 

Otroci iz prejšnjega zakona se pogosto počutijo nekako odveč, če bonus starša dobita skupnega otroka. Kako pomagati bonus otroku v takšni situaciji, ko je ljubosumje morda drugače obarvano kot pri "običajnih" sorojencih?

Ksenija: Najprej me je prešinilo, če gre zares za drugačno vrsto ljubosumja. Sama imam občutek, da je otrokova reakcija na prihod polbrata oziroma polsestro veliko bolj odvisna od celotnega funkcioniranja družine vse do trenutka, ko je prišel nov družinski član. Če je sestavljena družina delovala in bila povezana kot "običajna" družina, bo ljubosumje povsem enako kot pri "navadnih" sorojencih. Če pa se je otrok že prej počutil nekako odveč v odnosu med staršem in bonus staršem, je povečano ljubosumlje veliko bolj izraz strahu pred dodatno izgubo pomembnosti, "priljubljenosti", zaželjenosti in ljubljenosti. 

Gabi:  Ta situacija je težka tako za starše kot za otroka. Pri tem ne smemo pozabiti, da je otroku, ki odkrito kaže ljubosumje, lažje pomagati kot otroku, ki ljubosumje skriva. Zato se je v takšni situaciji dobro z otrokom iskreno pogovarjati o njegovih občutkih in mu dovoliti, da na glas izreče tudi to, da bi morda raje videl, da dojenčka sploh ne bi bilo in da ga ne mara. Vse te besede morajo biti dovoljene. Bolj, ko bo namreč otrok čutil, da ni nič narobe z njim, ker ni vesel, da so dobili dojenčka, in da ga nihče v družini ne prepričuje, da bi moral biti vesel, lažje mu bo in bo manj ljubosumen.

Kaj storiti v primeru, ko se otroci dveh bonus staršev med sabo nikakor ne ujamejo in se ves čas prerekajo, tako da partnerja celo začneta razmišljati o razhodu?

Gabi: Otroci potrebujejo veliko časa in energije, da se lahko prilagodijo novim družinskim razmeram, zato je priporočljivo, da nova partnerja ne vržeta prehitro puške v koruzo. Da družina v tej novi sestavljeni obliki lahko začne konstruktivno delovati, lahko traja tudi do pet let in več. Povsem normalno je, da bo v novi družini še toliko več konfliktov, zato se jih ne bojte, temveč se iz njih poskušajte učiti.

Ksenija: Z lastnimi in bonus otroki se je potrebno čim več pogovarjati o tem, kako in v kakšni meri je partnerjema pomembno, da otroci med sabo sodelujejo. Pri tem je pomembno, da imajo vsi pravico in možnost izraziti svoje mnenje ter na glas povedati, kaj si mislijo o vsem skupaj ter koliko so zmožni prispevati k temu, da bo vsem lažje. Samo to, da sta se dva odrasla odločila živeti skupaj, še ni dovolj, da bi se otroci avtomatsko sprejeli in trudili za dobre medsebojne odnose. Še posebej, če ti nova družina ni všeč in tega ne smeš izraziti. 

Otroci bonus staršem pogosto zabrusijo Ti nisi moja mama. Zato me nimaš pravice kregati. Kako se odzvati na to?

Ksenija: Jaz bi odgovorila na primer tole: Prav imaš, res nisem tvoja mama in te morda ne bi smela kregati. Vendar sem se tako zelo razjezila zato, ker mi veliko pomeniš. Če bi mi bilo vseeno zate, bi ostala čisto tiho. Toda, če se spomnim svojega otroštva, sem podobno čutila do svojega biološkega očeta, saj nisem nikoli zares živela z njim in ga nikoli ni bilo, ko sem ga najbolj potrebovala, zato se mi je zdelo, da me nima pravice vzgajati. Tako da tovrstni stavki očitno nimajo toliko veze z biološko povezanostjo kot s kakovostjo odnosa.

Gabi: Se strinjam s Ksenijo in tudi sama bi se potrudila otrokov odziv vzeti resno ter ga upoštevati. Da namreč bonus otroka lahko vzgajamo, moramo najprej zgraditi zaupanje, prijateljstvo in sprejemanje. In takšen odnos se lahko vzpostavlja več let. Sama bi zato odgovorila: Prav imaš, res nisem tvoja mama in obljubim, da se ne bom trudila biti. Oprosti, res nisem naredila prav.

Kaj pa storiti v primeru, ko se ne strinjamo z vzgojo partnerja, ko gre za bonus otroka in je vmešavanje v vzgojo še toliko bolj občutljiva tema? Češ, to so moji otroci in vzgojo lepo prepusti meni.

Gabi: Da lahko pomagaš vzgajati bonus otroka, mora preteči veliko vode. Poleg tega je dobro, če si v sodelovaje pri vzgoji povabljen. Pri reševanju konflikta med partnerjem in bonus otrokom je bolj kot postavljanje na katero od strani dobrodošlo, če jima ponudimo svojo pomoč in vprašamo, če lahko izrazimo svoje mnenje. Vsekakor pa je nerealno pričakovati, da bo partner pri vzgoji bonus otroka sledil našim vzgojnim navodilom, če sam meni in vzgaja drugače.

Ksenija: Mislim, da ko gre za vmešavanje v partnerjevo vzgojo, pri bonus starših ni prav nič drugače kot pri dveh bioloških starših. Tudi tam je bolje kot vmešavanje izbrati pogovor in empatično izmenjavo mnenj, pri čemer moramo biti pripravljeni tudi na to, da partner našega mnenja ne bo upošteval. Je pa res, da tudi partner ne more od nas zahtevati, da z bonus otrokom ravnamo izključno po njegovih navodilih le zato, ker ni naš biološki otrok. Pri vmešavanju v vzgojo gre torej veliko bolj za kakovost medsebojnega odnosa med partnerjema kot pa stilom vzgoje skupnih, bonus ali kakšnih drugačnih otrok.