/11 /11

Slovenska žirija jo izbrala spomladi in kot prvo slovenska kandidatka se je 12. novembra predstavila v Evropskem parlamentu pri izboru za Naj Evropejko leta. V okviru nekaj minutne predstavitve je govorila o napredku in dosežkih na področju odkrivanja Downovega sindroma (DS), z nami pa spregovorila še o marsičem drugem. O tem, da so ginekologi preobremenjeni in da ultrazvočno presejanje še ne zagotovo pomeni, da bo otrok imel DS. Pa tudi o tem, da nosečnica, četudi je kdaj slabovoljna in razdražljiva, potrebuje roko in pomoč tistih, ki jo imajo radi. Za Naj Evropejko leto 2008 je bila izbrana nekdanja romunska ministrica za pravosodje Monica Macovei, tudi naša Darija Strah pa si je še kako zaslužila stisk roke in čestitko za svoje delo s predsednikom Evropskega parlamenta Hans-Gertom Pötteringom.

Kako ste se počutili med smetano Evropejk v Bruslju?

Tekmovale smo ženske, ki imamo razne zasluge za izboljšanje življenja žensk,njihovih pravic, socialnega položaja, sodstva idr. Za nagrado za Evropejko leta prej sploh nisem vedela, to je bilo zame veliko presenečenje. Zgodaj spomladi sem prejela klic gospe Sonje Ramšak, slovenske predstavnice organizacije AIPFE, ki je zbirala kandidature slovenskih žensk. Po njenih informacijah naj bi zame glasovale številne ženske, verjetno nosečnice, ki sem jim pomagala na njihovi življenjski poti v času nosečnosti ali ginekološke bolezni.

Vam glasovanje vaših pacientk pomeni nagrado za vaše delo?

Ko so mi razložili, zakaj sploh gre, sem se počutila in se še vedno počutim zelo počaščeno. Sodelovanje v izboru pomeni plod desetletnega dela, resnega odnosa in prijaznosti do mojih pacientk in nosečnic, ki prihajajo k meni na pregled iz mnogih krajev Slovenije.

Nominirani ste bili predvsem zaradi dosežkov na področju odkrivanja Downovega sindroma?

Predlagali so me na osnovi aktivnega dela na področju presejanja za DS, to temo pa sem tudi predstavila v Bruslju. Ko sem se leta 1999 vrnila z dolgotrajnega izpopolnjevanja na King’s College Hospital School v Londonu pod pokroviteljstvom profesorja Kypros Nicolaidesa, ki je ustanovitelj in vodja presejanja za DS po celem svetu, smo skupaj z dr. Natašo Tul in dr. Stankom Pušenjakom začeli obširneje izvajati preglede za odkrivanje DS. Do takrat v Sloveniji kromosomskih napak pri plodu nismo odkrivali na tak način. Presejanje je obrodilo lepe sadove. Odkrivanje kromosomskih in drugih nepravilnosti pri plodu že v prvem trimesečju nosečnosti je znatno zmanjšalo število rojenih otrok z nepravilnostmi. Po letu 2001 sem pričela tudi aktivnim presejanjem za ženske z nizkim tveganjem za DS, torej pri mlajših ženskah. Do sedaj sem jih pregledala preko 13.000.

In kakšni so rezultati?

Po sedmih letih neprestanega dela v ambulanti za ultrazvok ZD Domžale, kjer sem trenutno zaposlena, sem leta 2006 s soavtoricama analizirala podatke več kot 7000 pregledanih nosečnic. Odkrili smo 83 odstotkov zarodkov z DS in vse zarodke z ostalimi kromosomskimi napakami. Ko sem profesorju Nicolaidesu predstavila rezultate, je bil zelo zadovoljen in tako sem študijo predstavila na Svetovnem kongresu fetalne medicine istega leta. Tudi kasneje vsako leto na novo analiziramo vse preglede. Mnogo dodatnega se naučimo ob tem, za boljšo presojo in še natančnejše delo.

Se vam ob vsem delu, ki ga imate, kdaj zazdi, da se znajdete v rutini?

Poleg vseh ultrazvočnih pregledov, ki jih opravljam pri nosečnicah, ki prihajajo v Domžale iz vseh delov Slovenije, sem tudi izbrani osebni ginekolog 3900 ženskam. To me trenutno, moram priznati, spravlja v časovno stisko in v občutek preobremenjenosti. Skupno prizadevanje vseh slovenskih ambulantnih ginekologov je odraz velike stiske. Zahteve zdravstvene politike so, da bi vsak ginekolog, ki dela v ambulanti, moral skrbeti za 5500 žensk, a te so previsoke in neizvedljive. Zato se vsi znajdemo pred vsakodnevno situacijo, ko želimo ženski ponuditi visoko strokovno znanje, toplo besedo, svoj čas. A se izkaže, da velikokrat ženski ne moremo ponuditi dovolj časa, da bi se počutila človečno, sprejeto.

Koliko pa si lahko povprečno vzamete časa za eno pacientko?

Večkrat si želim, da bi lahko pogledala le 4 ženske na uro. Tako pa jih povprečno pogledamo dosti več.

Vrniva se k vašemu delu. Zadnji dve leti se intenzivno ukvarjate s 3 in 4 dimenzionalnim ultrazvokom. Kaj natančno to je?

Gre za novo preiskavo, s katero lahko bolj natančo ocenimo določene napake pri plodu, predvsem napake obraza in srčne napake. Ta preiskava je pomembna tudi zato, ker omogoči očustveno navezavo bodočih staršev ob pogledu na obraz še nerojenega otroka. Vidijo lahko njegov nasmeh in celotno obrazno mimiko.

Vidi se, da očitno doživljate skupaj z mamicami.

Priznati moram, da me skoraj vsakodnevno vsaj eden izmed parov vpraša, ali se ne naveličam gledati vedno ene in iste stvari, češ, saj so vsi zarodki enaki. Od leta 1999 do danes sem pregledala preko 13 tisoč nosečnic in vmes dvakrat rodila. A ob pregledu posameznice me še vedno navdahne trenutek, ki je neponovljiv; pričakovanje prvega otroka, čustveni odziv bodočega očeta, ki vidi svoje bitjece prvič, solze nosečnice ob prvem poslušanju plodovega srca, prijazni gibi zarodka ali 3D posnetki majcenih nogic, ugibanje spola. Večkrat mi rečejo: lep poklic imate. Da, pritrdim, lep...

Vaše delo ni vedno samo rožnato – bodoči mamici je verjetno težko povedati, da ima njen otrok DS. Kako takrat postopati?

Pogostost rojstva otroka z DS je približno 1 na 500 živorojenih otrok. Taki otročki so desetkrat bolj ogroženi za zaplete ali celo smrt. Za približno 25 odsotkov vseh zgodnjih smrti novorojenčkov je vzrok prirojena napaka. Prvo, kar poda informacijo nosečnici oz. paru, je ultrazvočno presejanje. A tu govorimo le o določenem tveganju oz. verjetnosti za rojstvo otroka z DS. Verjetnost pa lahko 100-odstotno potrdimo z invazivnima preiskavama, biopsijo horionskih resic(bodoče posteljice) ali z amniocentezo (analiza kromosomov celic v plodovi vodi). Ob visokem tveganju pri ultrazvočnem presejanju nosečnico napotimo v bolnišnico, kjer se opravi poseg. Se pa velikokrat zgodi, da je ob podanem visokem tveganju na presejanju kromosomska preiskava povsem normalna.

Kako pa pristopite do pacientke, ki ji morate povedati, da ima njen otrok morda DS?

Vloga zdravnika je, da poda čim več informacij: najprej o načinu invazivne preiskave, potem o dodatni literaturi in možnostih v nadaljevanju nosečnosti. Vsak par ima svobodno pravico do odločitve, ali bosta nosečnost nadaljevala; zdravnik ne sme odločati namesto tistega, ki pričakuje otroka. Velik napredek je, da se lahko nosečnica odloči že v obdobju, ko praktično otročka še ne čuti, saj se čustvena navezava na plod intenzitivira kasneje. Prekinjanje nosečnosti v kasnejših obdobjih je čustveno naporno in predvsem nevarno tako za mati kot za plod.

Nasvete pa, poleg tega, da jih dajate v službi, dajate tudi prek spletne strani na www.moja-ginekologinja.net.

V skladu z življenskim motom profesorja Nicolaidesa, ki celo življenje neutrudno razdaja svoje znanje vsem zdravnikom po svetu, sem se odločila, da mora biti tema, kot je presejanje za kromomske napake, prosto dostopna na spletni strani. Da bi pomagala ljudem, ki so zaradi pričakovanja otroka v stiski, sem napisala tudi vrsto drugih člankov.

Srečevanje z nosecnicami je del vasega vsakodnevnega dela. Bi lahko spodbili rek, da znajo biti nosečnice zaradi hormonskih nihanj tudi naporne?

Ženska je v času nosečnosti zaradi fizioloških sprememb dodatno obremenjena. Nosečnost je kratko obdobje v življenju ženske. Če se ženska takrat čustveno spremeni in je slabovoljna in razdražljiva, naj bodo ljudje, ki jo imajo radi, prizanesljivi. Kmalu se vrnemo v težko življenje, za katero niso več krivi hormoni: ponudimo nosečnici roko vsaj v obdobju nosečnosti. Žal opažam, da se vrednote, za katere smo včasih živeli, rablinjajo, razumevanje ženskega sveta je vse manjše, zahteve vse večje. Zato je zdravje naših otrok še kako pomembno.